nedelja, 11. oktober 2009

Hit Poletja + Seventh Continent + Fight Club + Donnie Darko

Resno se sprašujem kdaj bo kak Slovenec posnel film, ki ne bo opisoval propadlih življenj, življenjskih razočaranj in prepovedanih ljubezni. V oziru vsega kar povezuje slovenski film je Metod Pevec posnel tudi štorialno preprosto TV-dramo Hit Poletja (01), ki pa je v oziru vse polomij domačega filma presenetljivo solidna. Govori o Valentini ki sled otroške vizije uspešne pevke pusti študij in skuša pridobiti svoje mesto med slavnimi, kar ji spočetka presenetljivo uspeva... ampak seveda se (kot je v navadi domačemu filmu) prične zapletati z napačnimi ljudmi, v primeru Hita Poletja z Edijem (Dario Varga), ki ji sicer res pomaga po poti do zvezd, obenem pa od nje pričakuje tudi intimnost (ne)posebne vrste. Obenem se zaradi neposlušnosti in naivnosti začnejo krhati odnosi Valentine in njenega fanta + staršev, kar jo potisne v samosvojo krizo. Čeravno film ni kaj poseben, kamoli izviren, gre za prijetno zgodbo (kakršnih smo sicer videli že krdelo), ki ti ostane v spominu; sploh sled solidne režije. Razočaranje (zraven neizvirnosti) prinese tudi glavna igralka, ki nikakor ne zmore prenesti bremena vizije glavnega lika, zato se v vlogo ne vživi, kar pa se primerno odraža v končnem izdelku. Kar se tiče SLO filma, pohvale vredno, nasploh: povprečno.

Drugi film, ki sem si ga ogledal pred kratkim je šokantno depresiven Seventh Continent (02), ki me je zaradi surove realnosti in bolečega prikaza propadajoče nefunkcionalne družine šokiral bolj kot marsikaj pred njim. Gre za precej neznani film neznanega Avstrijskega režiserja, ki nikoli ni dobil pozornosti, ki bi si jo zaslužil- čeprav so ga posneli že davnega 1989. Film pripoveduje zgodbo o družini, ki na zunanji videz živi lepo preprosto življenje, življenje kot ga živi moja in vaša družina. V očeh drugih niso nič posebnega, ampak v ožjem krogu pa so vseskozi drseli proti robu, kamor jih je potiskala usodna napaka: rutinirano življenje. Moža in ženo, prežeto z navadnostjo začne rutina ubijati, zato se odločita da bosta življenje kronično spremenila---zadnji član družine, mlada hčer Eva, pa se sled pomanjkanja starševske pozornosti odloči in hlini slepoto. V povezavi vseh dogodkov se starša odločita da bosta svoje življenje preselila v slepo namišljeno obljubljeno deželo- Avstralijo. Ampak načrt nikoli ni bil takšen, temveč je načrt v končnem odhodu, kar starša povesta tudi hčeri, za življenje katere sta se zbala, ampak izjemno mlada hčer nedvoumno odvrne, da se smrti ne boji. Odtod se film počasi prične zaključevati, meša tematike razpada in duševne zlomljenosti, sreče in nesreče in na koncu vse združi v rutiniranosti. Tik pred koncem se zaveš, da so bila dejanja oseb v njihovi glavi dejansko vredna tega, saj so tako ubili rutino in prišli nekam, kamor kot normalne žive osebe niso mogli. Depresiven in zamorjen konec je mogoče celo za kanček preveč neposreden in neusmiljen, kar je še posebej presenetljivo, saj Avstrijski filmi pretežno niso znani po takšni dozi zamorjenosti. Vredno ogleda, če boste zdržali toliko slabe karizme na kupu. Jaz sem komajda.

Pred kratkim pa sem si ogledal tudi Fight Club (03) slovitega režiserja Davida Fincherja (Se7en), ki pa je kljub "negativni zgodbi" presenetljivo energičen in raznoliko-navdušujoč film. Pripovedovan je iz prve osebe nekega zmedenca, ki ga skozi bedno rutiniranost življenja (Like so many others, I had become a slave to the Ikea nesting instinct.) preganjajo nespečnost (With insomnia, nothing's real. Everything's far away, everything's a copy of a copy, of a copy.), splošna naveličanost življenja (And then, something happened. I let go. Lost in oblivion. Dark and silent and complete. I found freedom. Losing all hope was freedom.) in še kaj. V trenutku precepa se odloči obiskati anonimno skupino za žrtve raka, kjer najde "zdravilo" za svojo nespečnost- trpljenje in bolečino drugih. Nekaj časa spi kot ubit, ko na skupinah sreča dekle "Mario", ki skupine navidez obiskuje iz podobnega razloga- iz tega razloga pa pripovedovalec znova ne najde notranjega miru, zato ga znova popade insomnija. Na nekem čezoceanskem letu sreča skrivnostneža, izdelovalca mila, Tylerja, ki pripovedovalcu po nesreči (uničeno stanovanje) ponudi prebivališče- v zameno za (!) pretep. S Tylerjem počasi ustanovita "Klub golih pesti", kjer se navdušenci preprosto pretepajo. Ne za užitek, ne za sproščanje- temveč za preprost razlog: dokaz da živiš (When the fight was over, nothing was solved, but nothing mattered. We all felt saved). Težava naraste, ko "Klub golih pesti" prične preraščati v teroristično organizacijo pod osrednjim okriljem Tylerja, ki se prične zapletati tudi s tretjo (oziroma drugo :)) osrednjo osebo- Mario.

Warning: If you are reading this then this warning is for you. Every word you read of this useless fine print is another second off your life. Don't you have other things to do? Is your life so empty that you honestly can't think of a better way to spend these moments? Or are you so impressed with authority that you give respect and credence to all that claim it? Do you read everything you're supposed to read? Do you think every thing you're supposed to think? Buy what you're told to want? Get out of your apartment. Meet a member of the opposite sex. Stop the excessive shopping and masturbation. Quit your job. Start a fight. Prove you're alive. If you don't claim your humanity you will become a statistic. You have been warned- Tyler.

Zgodba je opomnica življenja in kot taka zadane, sploh precej presenetljiv (in rahlo šokanten) konec, ko se vse vezi, ki jih liki ustvarijo skozi poprejšnje interakcije, združijo v eno. Mislim da gre upravičeno za enega bolj cenjenih filmskih izdelkov in zasluženo mesto med najboljšimi.

Še zadnji na listi predstavitev je najboljši film leta 2001, Donnie Darko (04). Na ogled tega filma sem se pripravljal (pre)dolgo. Zakaj? Kjerkoli so o filmu pisali, so pisali zgolj eno- nujna je stoodstotna prisotnost/pozornost. V slednji sem sicer odličen; ampak ker je ta žanr moj najljubši, sem se odločil da upoštevam nasvet ostalih recenzentov in si film ogledam, ko bom resnično brez ostalih misli. Občutki? Nočem vam razkrivati kako se kaj razplete, zato bom nadvse hiter in površen. Štorija govori o najstniku, kateri neke noči zapusti hišo in sreča velikanskega zajca, ki prvemu razkrije, da se bo manj kot v mesecu dni zgodil konec sveta in sicer zaradi zrušitve dveh vzporednih svetov. Po skrivnostnem snidenju Darko dobi nenavadne sposobnosti in preživi nadhudo nesrečo, ki prizadane njegov dom. Staršem stežka pove svojo zgodbo, a ko jo, ga pošljejo k ustreznim "zdravnikom", ki so hudo prepričani, da Darko boleva za shizofrenijo. Zavoljo čudnih stvari, ki se dogajajo okoli njega zaide v težave pri mnogih ljudeh in dlje ko gre, nič kaj ni videti, da se bo svet končal. Zavoljo prividov in vsega pripadajočega Donnie prične živeti v nekem drugem svetu, doživlja stike z drugimi dimenzijami in vseskozi skuša ugotoviti, kakšna je njegova usoda v vseh teh zmešanih realnostih. Film je izjemno težko razumeti po prvem ogledu, pa tudi po drugem ni ravno preprosto. Je zelo kompleksen, dober in kar je najpomembneje: v oziru vseh filmov, ki so tako podobni da jih dejansko stežka ločiš med sabo, ohranja nekaj samosvojega in kaže luč vsem režiserjem, ki so voljni posneti izdelek, ki se bo razlikoval od večine. In kaj drugega sploh vodi v napredek?

01- ***/*****
02- ****/*****
03- *****/*****
04- *****/*****

sobota, 10. oktober 2009

The Man They Could Not Hang + Jacob's Ladder + 10,000 BC

V oziru vsega kar želim povedati, a preprosto ne najdem časa + volje sem se odločil da običajne opise filmov (torej en film na prispevek) zadegam v koš in odslej filme predstavljam na drugačen način: več filmov v enem prispevku, osnovanem kot krajši članek, debi v obliki filmov ki sem si jih ogledal prejšnji teden, začenši z grozljivko iz leta 1939 The Man They Could Not Hang (01), v kateri je naslovno vlogo odigral Boris Karloff, igralec ki je bil poprej znan predvsem po svojih vlogah v nemih filmih. Pripoved govori o znanstveniku ki ob prevzetnosti in izjemni nadarjenosti ustvari stroj ki oživlja mrtve, kar premami mladega učenca ki za namene "testiranja" žrtvuje svoje lastno življenje, da bi ga profesor potem lahko oživil. Ko je nesrečni učenec pokončan in položen v napravo znanstvenika obišče policija in ga pozneje obsodi na smrt, kar pošteno načne njegove živce. Ampak s spretno manipulacijo pridobi novega učenca, ki ga po lastni smrti vrne v življenje, profesor pa vse ljudi, ki so mu storili žalo, zaklene v hišo, ki je polna takšnih in drugačnih stvari- princip nadvse spomni na Saw II. Moža, ki ga niso zmogli obesiti naredi dobrega par zares odličnih scen (recimo sojenje in Borisov navdušujoč govor), obenem pa mu starost naredi ogromno slabega, saj ga je zaradi starosti na trenutke težko gledati. Ampak temu navzlic ostaja soliden film, dobra grozljivka (s komičnimi scenami), vredna ogleda.

Drugi film, ki sem si ga ogledal skozi tekoči teden je precej drugačen, modernejši in še bolj neusmiljen. Jakobova lestev je Sveto-pisemski objekt v obliki stopnic, ki vodijo v onkraj (ponavadi Nebesa). Jakobova lestev groze, kakor so sicer popolnoma drugačen naslov prevedli za Slovenske kinematografe pa je film, ki govori zgodbo o posledicah vojne, strahu in doseganja svojevrstne nirvane. Gre za nedvoumno enega boljših prispevkov svetovni kinematografiji, ki ga je leta 1990 režiral Adrian Lyne, katerega najboljši film je ravno Jacob's Ladder (02).

Pretreseni Ameriški vojak Jakob se vrne iz Vietnama, ko ga prično preganjati podobe iz najhujših nočnih mor, pred obrazom pa se mu slika njegova preteklost in prihodnost, prikazuje se mu mrtvi sin- skratka nič ni tako, kot bi moralo biti. Sled nenavadnih dogodkov se zgodba začne povezovati z Bibličnimi referencami, kjer je "Jakobova lestev" povezava do ekstaze, nebes. Hecno je da nekih res specifičnih namigov na Krščanstvo ni (razen imen glavnih oseb), ampak ima kljub tesno povezanost, skozi najbolj nepričakovane stvari. Sprva je vse precej običajno, shizofrenična zgodba o človeku, ki ga mučijo prividi (nekateri so dejansko tako bolni, da mi ni jasno kako je tole sploh skozi cenzuro prišlo), pozneje pa se z vsakim koščkom spomina prične sestavljati večja slika, slika večja od samega človeškega bitja. In, tik pred koncem, se spomniš na besede: "The most frightening thing about Jacob Singer's nightmare is that he isn't dreaming," ko te spreleti srh. Mene je. Mravljinci so mi počasi potovali po telesu, in na koncu, ko se Jakob ob znožju večnosti pridruži sinu sem se zavedel, da sem bil priča enemu najbolj krutih filmskih preobratov sploh. Film ki s strogo mračno režijo in gnijočim vzdušjem dokaže, da ne rabiš "velikih" igralskih imen, da posnameš odličen film. Več kot vredno ogleda...

Ogledal pa sem si tudi lanski hudo ambiciozni 10, 000 BC (03) in žal moram reči, da mi je žal sleharne minute porabljene za ta film, ki ga je sicer precej spretno režiral Roland Emmerich, ki je doslej režiral same samooklicane epske filme, tipa Dan po jutrišnjem. No, doslej so bili filmi vsaj prebavljivi, ampak tale film je res slab, saj je predvsem prekleto naiven. Očitno je da si vzor jemlje v antičnem spektaklu 300, saj skušajo biti "vojne" in "bojevalne" scene pa približno podobnem nivoju, ampak žal pogrnejo. 300 je kljub surealnim podobam ohranjal nek stik z resničnostjo, 10, 000 BC pa se niti trudi ne. Tako zremo potovanje parih praljudi skozi naravo, da bi rešili nekoga ljubljeno, vmes pa se malo bojujejo, malo pobijajo živali in se malo prebijajo skozi naravne ovire; skratka recept za kul akcijski film... in tak bi bil, če vse ne bi bilo narejeno tako, da dejansko bode v oči in ti sproža smeh (vključno s sceno ko ljudje začnejo govoriti. Pazite, pred deset tisoč leti so nekje bogu za hrbtom govorili Ameriško angleščino :-) ). Tako film sčasoma izgublja na verodostojnosti, kar pa ga ob slabi igri, obupnem scenariju in splošni naivnosti naredi nepriporočljivega za ogled. Žal.

01- ****/*****
02- ****/*****
03- */*****