torek, 01. september 2009

Starka

Bil sem star in zgrban, ko sem jo prvič srečal. Stala je pri miru, lahko bi rekel, da je taka že od nekdaj. A vedel sem, da je bila nekoč mlada in pisana, noben vihar ji ne bi mogel zlomiti okončin. Kako sem to vedel? Vedel sem pač, ko sem jo gledal, kako je stala.

Nisem je vprašal, če morda smem, kar šel sem in jo objel. Objema mi ni vrnila, kar stala je tam, ampak vedel sem, da me ima rada.

Tako sem jo obiskoval vsak dan, ona pa me je vedno čakala, le starejša je postajala. Njen hrbet se je zgrbal in nisem je več mogel objeti, zato sem se ji ulegel v naročje in objela me je ona. Nekoč mi je na uho povedala svojo zgodbo.

Bila je nekoč mlada, kot sem sam vedel in rada je govorila o ljubezni. Kar je čudno, kolikokrat pa slišite starke govoriti o ljubezni, četudi pripovedujejo za nazaj? A ona je govorila, tako hitro, da nisem vsega razumel. Govorila je o sebi, kar starka mi reči; in o nekem fantu, ki ga je ljubila, on pa je ni nikoli pogledal. Ko je hotela oditi proč, da je ne bi več videla, se je zavedla, da ne more. In od takrat ga čaka, vedno stoječ na istem mestu, upajoč, da jo naposled ugleda.

Ko je končala je bila videti še starejša in grba se ji je razširila po vsem telesu. Tudi mene je objemala vedno močneje. Rekel sem ji, naj zdaj odide k njemu, pa se je le nasmejala. Dve uri sva bila objeta v tišini, ko sva še zadnjič zaspala.

A grba ni bila grba; starka pa ne starka. Bila je le vrba, pod katero sem spal vsak popoldan.

Ni komentarjev:

Objavite komentar