nedelja, 06. september 2009

Spomini otroštva- Groza iz Oza

S spomini otroštva venomer na dan prihaja film, Čarovnik iz Oza posnet leta 1939, ki je, kakor se natančno spomnim, drugi igrani film, ki sem si ga ogledal. Spomnim se praktično vsega- napovednika na televiziji in ogleda samega, kar je precej nenavadno, saj sem bil takrat star okoli tri leta. Če. Resnično se ne spomnim več, v katero obdobje svojega življenja bi ta "slovit" ogled uvrstil, vem le da sem ga gledal zgolj enkrat! Enkrat, prvič in nikoli več: ampak če prav pomislim sem vesel, da sem ga gledal zgolj enkrat, kajti karkoli več bi bilo onečaščenje spomina na nek drugi čas- čas brezskrbnosti in lahkega življenja, ki so ga v veliki meri zaznamovale Japonske risanke, pojanje z gorskim kolesom in igranjem igre Street Fighter II z bratom. Kakorkoli že, Čarovnik iz Oza bo v mojem spominu za zmerom, imel ga bom rad, čeprav mi leta obstoja jemljejo spomine na dejansko štorijo v njem. Še dandanes kdo rad omeni tale film in vsi se strinjamo, da je bil posnet krepko pred svojimi leti- je barven (ostali filmi so barve vnesli komaj v petdesetih), fantazijski in za tiste čase nadpovprečno dolg. Spomnim se, da ga nisem spravil na devetdeset minutno videokaseto, ki sem jo kupil v lokalni trgovini. Če bi ga, bi si film verjetno še kdaj ogledal, ampak odsekanih poslednjih dvajset minut me ni navdušilo in posledično sem izgubil zanimanje...


...vse do vstopa v osnovno šolo, ko so na TV program zadegali nadaljevanje, Vrnitev v deželo OZ (1985). Seveda sem bil srečen in vesel, kajti spomin na "moj drugi film" je bil še nadvse živ in bil sem navdušen, da so posneli nadaljevanje (čeprav je bilo posneto pred mojim časom) in ga bom dejansko videl. Kako zelo mi je bilo žal, ko se je film naposled pričel. Čarovnik iz OZa je bil namreč prijeten pravljični film, nadaljevanje pa neka bolna šala, ki je kot otrok nisem razumel niti pol procenta. Prične se s par minutno montažo bolnega pogleda neke male punčke, ki očigledno spominja na Samaro in Kroga; nadaljuje pa v bolnici in pozneje v deželi Oza, kjer punca komunicira s kokošjo, ki je odtlej njen najboljši prijatelj. Umrli in okamnjeni (kakorkoli že) so tudi vsi stari prijatelji, lev, pločevinko in strašilo (njihovih pravih imen se ne spomnim, nimam pa volje za vpogled). Skratka vse je bilo depresivno in temačno, pravljičnost je izginila nekam v prazno- in novi glavni negativec, hell, kakšen preskok iz prvotne čarovnice... Njegovi pribočniki so vsi po vrsti bolni moški, ki so mi kot šest letnemu fantu vzbujali srh. Enako je bilo s "puščavo smrti", če se imena še prav spomnim; kjer si se ob vstopu v le-njo samoumevno spremenil v pesek. Ker pesek si in v pesek se povrneš. Bojda. Da ne rečem, vsi njeni novi side-kicki so čudni in otroku srh vzbujajoči. Mislim, oblike prijateljev iz prvenca so človeške in navadne, te pa so... ČUDNE PAČ! Ali pa ko se odsekane glave obračajo in govorijo proti glavni junakinji. Shit, ta film je ena navadno emocionalna provokacija. Dandanes mi je smešen (ker sem si ga pred kratkim pod pritiskom tečne Marine spet pogledal), ampak takrat mi je bil groznejši od katerekoli grozljivke. Sploh ker je bil tako provokativen, tako čudaški in neposreden. Kakorkoli, proti koncu filma se vse zasuka, prijazni skušajo zbežati, a jim ne uspe. Tukaj je prelom in film postane pravljičen in normalen. Junaki rešijo stare prijatelje (strašilo je iskreno smešno, ampak ne zaradi izjav temveč zaradi neumnega obraznega izraza) in vse je spet dobro in srečno in otrok malce pozabi na vse hudo poprej. Ampak kar je dejstvo je to, da je film takrat name izzval manipulacijo in grozo, ki se mi je vtisnila v možgane in bo vedno služila kot prijeten spomin, kakšne ne-grozne stvari te prestrašijo. Ko sem si film ogledal znova sem se večini takrat "groznih" scen prijetno nasmejal. In v tem je čar spominov, ker so drugačni in spominjajo na neke druge čase, čase ki jih bržkone nikoli več ne bomo okusili. In tako to gre.

Ni komentarjev:

Objavite komentar