nedelja, 13. september 2009

The Seventh Seal (1957)

Nothing escapes me. No one escapes me.

Ako pogledaš seznam Švedskih filmov na prvi pogled ne najdeš ničesar zapomljivega, znanega ali kultnega. Ampak če imaš srečo nekje klikneš na naslov Det sjunde inseglet in zreš enega najbolj nenavadnih filmov vseh časov, prevedeno Sedmi pečat režiserja Ingmarja Bergmana, katerega najsilovitejšo delo je ravno Seventh Seal. Žal je dandanes film pozabljen nekje v zgodovini, česar pa si sled edinstvene zasnove in posebne zgodbe zagotovo ne zasluži. Resda ne gre za popoln filmski masterpiece, ampak v oziru vsega standarda in klišejev, s katerimi nas filajo današnji filmi, Sedmi pečat izpade kot delo iz neke druge dobe; dobe izvirnosti in brezsporne kvalitete.

Sredi štirinajstega stoletja so za Švedsko in svet vobče nastopili slabi časi: razhajala je kuga, potekale so vojne, prebivalstvo je bilo osiromašeno in preživljeno v bedi. Nekje vmes se znajde vitez Antonius, ki se s pribočnikom vrača iz Križarskih vojn, ki so zavoljo svoje nesmiselnosti načele njegovo, nekoč trdno, zaupanje v vero. Na mrtvi obali nekega kraja na Švedskem, se vitezu počasi približuje silhueta, črna, mrakobna in skrivnostna; ki se razkrije komaj nekaj metrov pred njim: bila je to smrt osebno. Vitez, ki ga pestijo vprašanja o smrti, življenju in veri si pri Smrti uspe izgotoviti šahovsko partijo, če zmaga živi in če izgubi umre. Prične se partija in vmes se razkriva zgodba, ne zgolj zgodba viteza, temveč zgodba mnogih. O nesrečni čarovnici, ki zgori na grmadi, nesrečnih vitezih in ostalih ljudeh, ki so umrli. Režiser se zazre vate, predte postavi črno silhueto, ne Smrti, temveč zgolj silhueto in te vpraša: koga tokrat? Sedmi pečat zaporedoma niza vprašanja in odgovore o temah, ki pravih odgovorov sploh nimajo- predstavi poglede iz neke višje sile (Smrti, v tem primeru) in vseskozi izziva gledalca, da pridoda svoje mnenje. Kljub starosti filma bo vedno in večno aktualen, kajti prikazuje preteklost obenem pa s svojimi vprašanji posega v prihodnost, postavlja vprašanja prihodnosti, na katera bržkone nikoli ne bo odgovora. Stopničasto podana zgodba je zgodba življenja: vitez izove smrt, smrt mu odgovarja, vitez poskuša goljufati, smrt poskuša ogoljufati njega, nakar zaradi vseh spoznanj vitezu poraz ni nič težjega kot breme življenja z vsem znanjem, ki mu ga prinese Smrt. Kako se konča boste itak izvedeli sami, če si boste film ogledali. In si ga dajte, ker si zasluži. Edini možen problem je, da je film ekstremno težko razumeti v prvo, raje v drugo ali tretje- kajti prva interpretacija in prvi odgovori niso enaki po vnovičnem ogledu. Iskreno, če so kdaj pred Donnie Darkom posneli film, ki je na podobnem nivoju glede ponovnih ogledov, je to Seventh Seal.

I want knowledge! Not faith, not assumptions, but knowledge. I want God to stretch out His hand, uncover His face and speak to me.

Ampak ni zgodba vse, kar je filmu nadpovprečnega. Tudi podoba, črnobela depresivna, prežeta z žalostjo in motivi smrti, da filmu nekaj, kar ga pozneje loči od konkurence. Vsi igralci so upodobljeni nadvse življensko, kar pa je najbolj šokantno je to, da je najbolj človeška ravno Smrt, katero je drugače upodobil Bengt Ekerot, ki je pred štiridesetimi leti žalostno preminil. V času svojega življenja ni nikoli dobil spoštovanja, kot bi si ga zaslužil- niti ni, razen vloge Smrti, dobil nobene vloge vredne njegovega imena. Film je drugače šel skozi pestro zgodovino, predvsem po zasluži režiserja. Ta je Sedmi pečat obarval precej osebno, ampak pozneje so šla njegova prepričanja v filmu in življenju navzkriž, zato se mu je javno odrekel in povedal, da je ta film sedaj od vseh, ki v njem najdejo svojo mišljenje. In ja, čeprav je ateističen bodo svoje odgovore našli tudi verniki- in ravno zato gre predvsem za subjektiven film, kjer neke objektivne naravnanosti sploh ni. In gre za enega boljših filmov, gotovo najboljši Švedski film, ki bo zaradi tematike aktualen vedno- zaradi zanimive podobe pa takisto dolgo zanimiv.

9/10

Ni komentarjev:

Objavite komentar