sobota, 12. september 2009

The Green Mile (1999)

We each owe a death - there are no exceptions - but sometimes, oh God, the Green Mile seems so long.

Obstajajo filmi, ki te po ogledu pustijo boljše volje- in taki, ki te zagrenijo. Predstavnik takih je tudi Zelena Milja, posneta po knjigi (knjiga>film, kot ponavadi) Stephana Kinga, ki je pred njo napisal še eno zaporniško dramo- Shawshank Redemption, ki še dandanes (po IMDb sodeč) ostaja najboljši film vseh časov. Green Mile je vsekakor drugačne vrste film, a temu navkljub je vsaj podobno dober kot Shawshank.

Da se čudeži resnično dogajajo povsod in kadarkoli dokaže John Coffey; dva metra in še več velik črnec, ki je obsojen krutega in nesmiselnega umora dveh deklic. Vsi dokazi so ga nedvoumno bremenili krivde in sojanje skorajda ni bilo potrebno, da so Johna obsodili na smrtno kazen pod električnim stolom. Prenešen je torej v poslednjo kaznilnico, kjer so zaprti obsojenci na smrt in zlagano čakajo na svoje odrešenje. V zaporu pa na svoje spiritualno odrešenje čaka tudi skupinica paznikov- Dobrotljivi Paul, Brutalni, Dean in Harry ter sadistično bolni Percy, ki je službo izbral zaradi izpolnjevanja bolne potrebe po izživljanju in spremljanju na smrt obsojenih ljudi. Ko John stopi v kaznilnico je vsem jasno, da je nenavaden. Kljub srh vzbujajoči postavi je miren, jokav in rahlo zaostal. Noben paznik se ne ukvarja kaj prida z njim, dokler Paulu, drugače glavnega paznika, magično ne odstrani modnega vnetja, pozneje pa s svojimi močmi oživi naspol mrtvega mišaka- domačo žival enega izmed kaznjencev. Tako vsi vidijo da John poseduje magične moči in z vero ozdravlja ljudi, kar pa poda dvom o pravilnosti njegovega sojenja. Začnejo se vse mogoče interakcije med glavnimi igralci in skorajda vsak lik dobi svojo podštorijo, svojo življensko anekdoto: zakaj je tu kjer je in kam pojde. Film primerno gradi na čustvih in jih stopnjuje do enega bolj ganljivih koncev vseh časov.

Paul Edgecomb: On the day of my judgment, when I stand before God, and He asks me why did I kill one of his true miracles, what am I gonna say? That is was my job? My job?

John Coffey: You tell God the Father it was a kindness you done. I know you hurtin' and worryin', I can feel it on you, but you oughta quit on it now. Because I want it over and done. I do. I'm tired, boss. Tired of bein' on the road, lonely as a sparrow in the rain. Tired of not ever having me a buddy to be with, or tell me where we's coming from or going to, or why. Mostly I'm tired of people being ugly to each other. I'm tired of all the pain I feel and hear in the world everyday. There's too much of it. It's like pieces of glass in my head all the time. Can you understand?

Film je predvsem tragedija in drama, ampak do samega konca se pravzaprav ne zaveš, kako tragična zgodba je pravzaprav. Sicer ni tako hudo kot knjiga, ki na tej emocionalni provokaciji gradi celotno zadnjo petino in nasuje žalostne scene za žalostno; ampak je vseeno precej ganljiv, do gledalca neusmiljen in prepričljiv. Čudeži se dogajajo povsod, tudi na najbolj temnih prostorih našega planeta, skuša povedati film. Je vreden ogleda, a je s svojimi tremi+ urami precej naporen, zato ga glejte, ko boste primerne volje.

That's how it is, every day, all over the world.

Ocena v okviru žanra: 8
Skupna ocena: 8

Ni komentarjev:

Objavite komentar