nedelja, 27. september 2009

Stephen King; kratke predstavitve del (3/3)

Pet Sematary (1983)- Najboljša knjižna grozljivka, dlake-dvigajoče delo o družini, ki ji selitev v nov kraj naredi več škode kot dobrega, vse pa je povezano z bajeslovnim Mačjim pokopališčom, kamor so otroci pokopavali umrle živalice. Odlično na vseh nivojih. *****

The Green Mile (1996)- Presunljiva drama o ogromnem črncu, ki ga po obsojeni smrtni kazni ženejo na električni stol. Mesec pred usmrtitvijo pa v kaznilnici poimenovani Zelena Milja pokaže svoje čudežne sposobnosti, kar požene dvom v pravilnost sodbe. Najbolj tragična, ganljiva in surovo žalostna knjiga, kar sem jih v življenju prečital. Pet zvezdic, brez debate: *****

Dolores Claiborne (1992)- V nasprotju s preostalimi knjigami v tem delu ni prostora za paranormalno, temveč gre za precej vrjetno policijsko preiskavo umora in poznejšega razkrivanja življenja morilke, ki umor potrdi, nakar razkrije svojo življensko zgodbo, ki jo je vodila v to dejanje. ***

Bag of Bones (1998)- Meni osebno eno boljših Kingovih del, čeprav ga vsi ne cenijo tako visoko. Knjiga je tragično obarvana, govori o moči spominov na umrle, izluščenosti od družbe in skuša povedati, da je edini pravi čas za življenje takrat, ko imamo to priložnost. ****

The Langoliers (1990)- Resnično izvrstna kratka novela o potniku na letalu, ki na čezoceanskem letu zaspi, ko pa se zbudi pa so še vedno nad tlemi, le da je vso človeštvo, vključno z večino potnikov, izginilo. Ker je po naključju pilot uspe pristati na zapuščenem letališču, kjer pa ni nič tako, kot se sprva zdi. ****

Needful Things (1991)- Štorijo povezuje trgovina "Needful Things" ki na tak ali drugačen način združi več karakterjev, ki so pozneje priča umorom, ki jih zakrivi potujoči "hudič", vse skupaj pa se prične in konča v "Needful Things". ***



Končna razporeditev po ocenah:
*/*****: The Stand, Firestarter
**/*****: Salem's Lot, Cell, The Mist
***/*****: Cujo, The Long Walk, Insomnia, The Dead Zone, Dolores Claiborne, Needful Things
****/*****: Bag of Bones, The Langoliers, Carrie, The Shining
*****/*****: Pet Sematary, The Green Mile, It

Stephen King; kratke predstavitve del (2/3)

Cujo (1981)- Grozljivka, ki se osredotoča na interakcijo med družinskimi člani neke družine, ki jih terorizira pes Cujo. Malce drugače zastavljena knjiga, ki na vsak dogodek skuša predstaviti alternativne poglede in v tem oziru navduši. Žal pa ne navduši resnično slab SLO prevod, ki ti sicer solidno delo precej priskuti. ***

The Long Walk (1979)- Nekje v prihodnosti je organizirano tekmovanje v hoji, kjer je ob koncu obljubljena velika nagrada; ampak v primeru upočasnitve pod določeno hitrost tudi kazen- vstopnica do nebes. Presunljiva horror-drama, ki jo vežejo odlično predstavljeni liki. ***

Insomnia (1994)- Nespečnost je novela o dveh upokojencih ki bolehata za, no, nespečnostjo. Zaradi usodne interakcije pričneta gledati na svet iz popolnoma drugačne perspektive, kot je v navadi pa se v vse vključi "višja sila". Povprečje. ***

The Mist (1980)- V Mainu se pojavi skrivnostna megla iz katere nek stvor pobija ljudi. Manjša skupinica le-njih se zapre v trgovinski velecenter, odkoder se ljudje razkropijo po skupinah- najbolj zastrašujoča je taka, ki jo vodi versko fanatična ženska, ki naznani konec sveta. **

Cell (2006)- Ena izmed novejših pripovedi, kjer je point v telefonskem klicu, ki ljudi spremeni v živali brez čustev. Zombiji. Kri. Hodeča trupla. In te zadeve. Meni ni bila med boljšimi... **

It (1986)- Prijateljska drama-grozljivka, absolutna mojstrovina. Štorija o prijateljih, ki jih poveže neznano zlo, ki spreminja obliko in je znano kot "It". Gre za eno največjih in najboljših knjižnih del vseh časov in obenem Kingov najboljši roman. *****

sobota, 26. september 2009

Stephen King; kratke predstavitve del (1/3)

Carrie (1974)- Pripoved o družbeno izključenem dekletu, ki sled zapostavljenosti vrstnikov in vpliva bolno verne matere razkrije svoje paranormalne moči, ki se večinoma dotikajo telikeneze. Knjiga je bila zaradi sporne vsebine prepovedana po nekaterih U.S.A. šolah, obenem pa je sprožila mnogo debat in Kinga prvič pošteno uveljavila kot pisatelja. ****

Salem's Lot (1975)- Zgodba govori o pisatelju, ki se po smrti žene vrne v domači kraj, Jerusalem's Lot, odkoder hoče dokončati knjigo o stari hiši nad hribom "Lot". Pozneje gre vse narobe, prično se dogajati paranormalne stvari, odlična predstavitev okolice in zanimivi karakterji, ki so prisiljeni se združiti v najbolj slabih časih. **

The Shining (1977)- Za veliko posameznikov najboljša knjiga Stephena Kralja. Govori o Jack Torrancu, pisatelju in alkoholiku, ki je zaradi nezmožnosti kontroliranja jeze zajebal zakon, izgubil službo in še kaj. Pod vplivom situacije sprejme službo v hotelu, ki je odrezan od sveta, ob prihodu tam pa se prično dogajati čudne stvari, ki najbolj vplivajo na njegovega jasnovidnega sina; ampak dlje ko čitaš ugotoviš, da ima Jack več vloge, kot se sprva zdi. ****

The Stand (1978)- Čeprav po mnenju kritikov priznano kot "King v najboljšem slogu" se s to knjigo nikakor nisem mogel najti. Štorija govori o življenju po apokalipsi, kjer je osnova boj dobrega proti slabemu. Dobrih 1100 strani obsegajoče delo mi ni bilo všeč, zato sem po kakih 200ih straneh knjigo odložil. *

The Dead Zone (1979)- Zanimiva pripoved o moškemu ki sled nesreče stopi v komo, odkoder se zbudi po petih letih, šokiran od spoznanj in skrivnosti, ki so mu jih možgani servirali med komo in tudi po njej, saj je zmožen videti več kot normalna oseba; vse lepo in prav, če bi bil zmožen ločiti med resničnostjo in iluzijo, ki mu jo dozirajo poškodovani možgani. ***

Firestarter (1980)- Malce spominja na Carrie, vsaj kar se telikeneze in ostalih "paranormalnih" moči tiče. Meni zgodba ni kaj preveč odgovarjala, niti slog- zaradi katerega se nisem prebil do konca. *

Vladimir Bartol - Alamut (1938)


Slovenski pisatelj Vladimir Bartol (1903-1967) do 11.9.2001 ni bil kaj prida poznan. Njegovo najbolj kvalitetno delo Alamut, pa še za spoznanje manj. Svetovne knjižne organizacije so njegovo delo do zadnje vrstice prezrli, dokler se ni kot posledica terorističnih napadov na 11.9. Amerika vojaško napadla Afganistana... takrat je namreč eksplodiralo, Alamut je postal širše znano delo, preveden je bil v skorajda vse pomembne svetovne jezike in debate ki so potekale so govorile, da je kljub štiridesetim letom zamika roman Alamut moderen kot da bi ga kdo spisal včeraj... in govoril o sodobnosti.
V romanu spoznamo Perzijsko trdnjavo Alamut (11. stoletje), kjer voditelj Hasan As-Sabah ustanovi in združi skupinico morilcev, asasinov, odkoder zbira vojsko za napad na Seldžuško cesarstvo. Svojim varovancem poda vrednote, da morajo za svojo deželo žrtvovati vse, tudi lastno življenje. Ob njihovi smrti, tako jim obljubi, bodo stopili v raj, odkoder jih čaka brezdelje, brhka dekleta in uživanje. Pod vplivom heroina jih zvleče v navidezno ustvarjen raj, kjer jih čakajo dekleta in blažen mir. Morilci, prepričani da je Hasan As-Sabah prerok, ki ima dostop do nebes, so zaradi lepote ki so jo videli v umetnem raju pripravljeni žrtvovati svoje življenje, Hasan pa to izkoristi in svojo moč prične zlorabljati, se predstavljati kot Bog in nadaljuje to videzno iluzijo večnega življenja, ki bo po smrti podeljena njegovemu redu asasinov. Sledi srednje zanimiva pripoved, ki jo občasno navdihne Nietzsche, povzame pa z rekom ceha morilcev (bojda resničnim): "Nič ni resnično, vse je dovoljeno". Point popularnosti knjige je huda povezanost literarnih likov s teroristi in njihovim O-B-L voditeljem. Meni osebno branje ni bilo kaj prida nadpovprečno, je pa fino in občasno se resnično zazdi, da je roman bolj svež, kot dejansko je. Navkljub temu da se dogaja v enajstem stoletju je hudo očitno, da se v nekaterih deželah ni nič spremenilo.

četrtek, 24. september 2009

The Twilight Zone

Zona Somraka (ki nima povezave s priljubljeno sago Twilight) je zame najboljša serija vseh časov. Resda so opazna precejšnja nihanja v kvaliteti, saj so nekateri deli resnično dobri, drugi pa kratkomalo za kurac; in pravzaprav ne gre za serijo, temveč nanizanko, ker se deli med sabo zgolj bledo povezujejo. Ampak kljub temu je količina odličnih epizod enormna in vsaka dobra zlahka odtehta deset slabih. Ja, tako dobra je ta serija, ki jo je leta 59' pilotiral Robert Stevens z epizodo: Where is Everybody?, ki je bila štart odlične zgodbe, ki jo preveva potovanje skozi dimenzije in čas. Vsaka epizoda se začne enako: z uvodnim nagovorom, ki prvinsko in hitro razloži ozadje prihajajoče zgodbe, včasih predstavi dogajalni čas in osebe; in te ponavadi s sklepnim stavkom poskuša privleči, da bi si epizodo ogledal. Potem sledi epizoda, ki se ponavadi začne mirno, pozneje pa stopi v filozofske podtone in te uči življenja, odgovarja na vprašanja, ki odgovorov sploh nimajo in te občasno celo komedijansko nasmeji: konča pa se s povzetkom, ki ga opravi isti napovedovalec, ki predstavi uvod. Sploh zaključek je večinoma stvar debat, saj s svojo pomirjajočo noto vdihne življenje in te pusti dobrega občutka, še pri tako zagrenjeni epizodi...

Epizode, torej. Serija Twilight Zone je bila posneta leta 1958 in je sled popularnosti fasala pet sezon, v povprečju po 31 epizod. S predvajanjem so zaključili leta 64, ko je začelo zanimanje padati, posledično pa gledanost in zaslužek. Zona Somraka je mirovala do leta '83, ko je bila dopolnjena z istoimenskim filmom, ki je zažigal in ljudstvu dal navdiha, da si je zaželela še več Somraka (ne onega, ki ga dostavi Stephenie Meyer) in leta 85 so nadaljevali s serijo, posneli tri sezone po dvajset delov in leta '89 zadevo spet pospravili v koš, odkoder jo je leta 2002 dvignil Allan Kroeker, ki je serijo dopolnil z novo sezono, ki je štela 44 delov. Vse skupaj je zgolj delček evforije, ki jo je serija spočela: in tjakaj še spada pobarvanje črno-belih delov, izgubljene epizode, filmi, fanovske epizode... skratka, ni bilo serije, ki bi požela toliko razprav, bila tolikokrat kopirana in debatirana; obenem pa dejansko kvalitetna. Najboljše epizode so one iz leta 58, ki kljub črnobelemu videzu izgledajo moderno in so tematsko sveže, sploh tistih najboljših nekaj. Igralci, režiserji in scenaristi so se skozi epizode menjavali, zato nikoli ni bil občutek pretirane enoličnosti, kar te komot prepriča, da si enkrat pogledaš vse epizode. No, jaz jih nisem, ker sem na internetu dobil naslove najboljših in sem si ogledal samo tiste, ampak zaprmej bom enkrat v življenju pogledal vse.


Tematike epizod so različne, najbolj pa mi je v spominu ostala epizoda Walking Distance, režiserja Roberta Stevensa, ki je zame osebno najboljša epizoda;- pa ne samo meni. Epizoda predstavi osrednji lik Martina, ki se vozi po državi, ko se odloči da obišče svoj rojstni kraj. Ko stopi v njega se zave, da je kraj ostal natanko tak, kot je bil, ko se je rodil. Kmalu se zave, da se je vrnil v preteklost in po stopinjah spremlja samega sebe kot dečka, da se vrne k staršem in jih skuša prepričati, da je ON starejša podoba njuninega sina in prihaja iz prihodnosti. Vse kar dokaže je svoja norost, saj mu nihče ne verjame. Podoba moža, ki se po stopinjah vrača v preteklost je podoba vsakega človeka, ki se na določeni stopnji želi vrniti v čas udobja in brezdelja, živeti kot otrok in še enkrat preživeti otroško brezskrbnost. Ampak epizoda ne uči, da je to dobro, temveč pove, da je edino pravo življenje v sedanjosti in da te povratki v preteklost ovirajo, da bi lahko bil srečen v sedanjosti in prihodnosti. Gre za epizodo, ki z vsakim korakom glavnega junaka reže meje med filmsko umetnostjo in dokazuje, da se lahko velike zgodbe pove na kratko in da niso samo "znani igralci" odlični, temveč tudi popolnoma neznani. Walking Distance je višek režije, dramaturgije in filmske umetnosti nasploh, zato je praktično najbolj epizoda katerekoli serije sploh. Ja, tako zelo jo cenim. Epizoda, ki se mi je podobno zelo vtisnila v spomin je Button Button, po kateri bodo sedaj posneli celovečerec The Box in govori o paru v finančnih težavah, kateremu neznanec prinese šatuljico z gumbom, ki bo ob pritisku paru dal veliko vsoto denarja, obenem pa ubil naključno žrtev, ki je ne poznata. Kljub moralnim zadržkom denarja željna žena pritisne gumb, nakar se neznanec spet pojavi in ji pove, da bo škatlico odnesel. Žena ga pobara zakaj, ko dobi odgovor, ki jo pretrese: dal jo bom nekomu, ki ga ne poznate... Več epizod ne nameravam razkriti, bi pa povedal da so ogleda vredne še: A Kind of a Stopwatch, The After Hours, And When the Sky Was Opened, Night Call, A World of Difference, Little People, Living Doll, The Eye of the Beholder,...

Resda niso vse epizode dobre, kamoli popolne- ampak skupen vtis je resnično izjemen. Serija te venomer pušča dobrega občutka, ima moralne nauke in te nauči, da bo nekoč v prihodnosti vse dobro, da ne gre nikoli odnehati, da velja živeti v sedanjosti, ne preteklosti- in najpomembnejše od vsega: kakšen ogromen privilegij je biti živ.

Zanimivost serije:
1 2 3 4 5 6 7 8 9 10

sobota, 19. september 2009

Stephen King- Pet Sematary (1983)

Mačje pokopališče je definitivno najboljša knjižna grozljivka (v svoji osnovni nameni) vseh časov in praktično edino in najbolj srh vzbujajoče delo sodobne zgodovine. Prej kot knjige so grozljivi filmi, kajti skozi besedo in opis je težje pokazati nekaj nadrealnega, kot pa preprost prikaz skozi gibljivo sliko. Ravno zato velja tole knjižno delo ceniti še bolj...

Svojega navdušenja do Stephena Kinga, slovitega pisatelja grozljivk in enega najbolj prepoznavnih piscev 20 in 21. stoletja, nisem nikoli skrival- ravno nasprotno, povzdigoval sem ga in mu izrekal pohvale, ki jih nisem namenil prav nobenemu drugemu pisatelju. Ampak to je zato, ker si zasluži. Če bi pisal slabo bi bil prvi, ki bi to javno naznanil- ampak ker ne, prejema pohvale. Njegovo najboljše delo je It, ki sem ga predstavil par dni poprej, njegovo drugo: a po plati groze prvo, pa je ravno Pet Sematary. Čar in osnovna lepota knjige je v sprotnem grajenju atmosfere. Ne le, da je S.K. na prvih stotih straneh grozo vrgel v koš; temveč naslovno prvinskega Pokopališča skorajda ne omeni, čeprav bralec do njega že od pričetka čuti posebno avtoritativno ozračje in naelektrenost, ki ne vodi v nič dobrega. Avtor se namesto grozi posveti razvoju likov, novopriseljene mlade družine, ki vključuje očeta mamo in dvoje potomcev- mlajšega sina in že skorajda najstniško hčer; družina se sled boljše zaposlitve očeta preseli v Maine, odkoder izhaja hiša, ki ji odtlej rečejo dom. Usoda jih seznani s sosedoma in kasnejšima najboljšima prijateljema, ostarelim parom, ki ga sestavlja smrtno bolna žena in navihan, star, a z nenavadno voljo do življenja napolnjen mož- Jud. Slednji sosedom pokaže potko do Mačjega pokopališča- pokopališča, kamor so vaški otroci zakopali svoje mrtve živalice in jim na tak način podarili primeren sloves. Tako svoj prvi stik s smrtjo doživi hčerka, ki ji to obdobje poprej ni bilo znano. Staršema, ki ju vmes prejeda zakonska kriza in smrt pacienta (mož Luise je namreč šolski zdravnik) svoji hčeri na silo predstavita smrt in minevanje in ji skušata dopovedati, da bo po koncu šla v nebesa, bajesloven kraj, kjer se bo večno imela lepo. Seveda tole ne zaleže niti malo in ko se žena&otroka odpravijo na obisk k starim staršem, Louisa pretrese, ko zunaj hiše najde mrtvega hčerinega psa. Jud mu reče zgolj:"pridi in sledi", nakar ga odpelje na najdaljšo in najtežjo pot življenja. To je vse, kar mislim izdati, beseda več in knjiga bi bila pokvarjena. Lahko pa zagotovim da je zadnjih 100 strani iskreno grozljivih in da groza narašča skozi stran v stran vse do morbidno strašnega epiloga. Res, knjiga si zasluži vsako obravnavo in čitanje, zato ji, prosim, dajte priložnost. Skorajda ni možnosti, da bi vam bilo žal, razen če vam žanr ne odgovarja. Stephen King je, vsaj kar se pisanja grozljivk tiče, "King" zasluženo.

(Prizor mačjega pokopališča iz istoimenskega filma)

ponedeljek, 14. september 2009

Stephen King- It (1986)


Če bi bil popolnoma subjektiven bi rekel, da je It Stephena Kralja najboljše knjižno delo vseh časov. Ker sem stežka popolnoma subjektiven- bom rekel zgolj to, da je It najboljša knjiga kar sem jih v življenju prebral. Doslej. Ampak iskreno dvomim, da bo kdaj drugače. Res, stežka opišem ali argumentiram karkoli, bom pa poskusil takole: večina ljudi trdi, da je It najboljša grozljivka omenjenega pisatelja. Osebno celotnega dela sploh nisem čital kot grozljivko, temveč kot spomine- spomine na čase otroštva, ki se jih bomo spominjali po neobstoječih skrbeh. Ko si otrok, skrbi ne obstajajo. "Ono" (kot bi se verjetno glasil slovenski prevod) je kot obujanje spominov, ko si kot otrok izzival smrt, divjal s kolesom in se nisi bal padca, nisi se zavedal, da lahko umreš, če pretiravaš s hitrostjo- ker na tistem kolesu si bil, bolj kot kdarkoli prej, svoboden in nesmrten. 1100 strani dolga knjiga postane prekratka, prekratka za vse spomine vseh likov, kajti nikoli poprej nisem občutil, da bi knjižni liki bili tako realni- zdi se, kot da jih besede delajo žive, da živijo med nami, da so to tvoji spomini, da bereš o sebi in svojih prijateljih... in da bo s koncem knjige nepreklicno konec tvojega otroštva. Da je "It" še tvoj zadnji stik z njim... verjetno niso vsi imeli takšnih občutkov kot jaz, ampak razglabljal sem s parimi prijatelji, ki so knjigo takisto prebrali in vsi smo se strinjali: še slike lastnega otroštva ne pričarajo toliko spominov kot branje te knjige.

The terror, which would not end for another twenty-eight years - if it ever did end - began, so far as I know or can tell with a boat made from a sheet of newspaper floating down gutter swollen with rain.

It povezuje zgodbe sedmih osrednjih likov, ki trpijo zaradi grozljive pojave v njihovem življenju, bajeslovnega bitja, ki ga poimenujejo "Ono". Bitje spreminja svojo obliko in se vseskozi vrti okoli vseh njihovih življenj, ki je v knjigi razdeljeno na dva dela: 1957-58 in 84-85. Bitje se pojavi nenadoma, po par dnevnih poplavah, ko se sreča z mladim fantom in ga ubije. Odtod spremljamo zgodbo raznolikih najstnikov: izobčenca, fanta s krutimi starši, priljubljeneža... skratka, seznam likov je obsežen in raznolik, kar knjigi doda na razgibnosti. No, bodimo iskreni, 1100 strani ni lahek zalogaj in če bi bila knjiga bledo raznolika bi propadla, kvaliteti napisanega navzlic. Ampak ni, ker strani letijo ekstremno hitro in preden se prav zaveš čitaš zadnje poglavje. Zraven otroštva pa je še ena osrednja tematika: prijateljstvo. Če dobro, iskreno prijateljstvo postavljaš na prva mesta osebnega seznama vrednot, potem boš v knjigi našla/našel veliko zase. Stephen King veže glavne like v prijateljstva, pokaže skupne želje, hrepenenje in požrtvovalnost v otroštvu, ki ga najbolj zaznamuje trdna navezanost na prijatelje, kakršnekoli že. Predvidevam da ako se prisiliš It čitati samo kot grozljivko, da jo po prebranem odložiš in sčasoma pozabiš- ampak če jo čitaš tako, kot je namenjeno, potem pa ti v spominu ostane za večno. Nobeno delo me še ni tako ganilo in po koncu sem se že skorajda strinjal z napisom, ki ga je Stephen Kralj priobčil ob posvetilu svoji družini... zapisal je: magic exists. :)

Moje ozadje

Kar tako sem dobil željo, da bi ga delil z vami:

nedelja, 13. september 2009

The Seventh Seal (1957)

Nothing escapes me. No one escapes me.

Ako pogledaš seznam Švedskih filmov na prvi pogled ne najdeš ničesar zapomljivega, znanega ali kultnega. Ampak če imaš srečo nekje klikneš na naslov Det sjunde inseglet in zreš enega najbolj nenavadnih filmov vseh časov, prevedeno Sedmi pečat režiserja Ingmarja Bergmana, katerega najsilovitejšo delo je ravno Seventh Seal. Žal je dandanes film pozabljen nekje v zgodovini, česar pa si sled edinstvene zasnove in posebne zgodbe zagotovo ne zasluži. Resda ne gre za popoln filmski masterpiece, ampak v oziru vsega standarda in klišejev, s katerimi nas filajo današnji filmi, Sedmi pečat izpade kot delo iz neke druge dobe; dobe izvirnosti in brezsporne kvalitete.

Sredi štirinajstega stoletja so za Švedsko in svet vobče nastopili slabi časi: razhajala je kuga, potekale so vojne, prebivalstvo je bilo osiromašeno in preživljeno v bedi. Nekje vmes se znajde vitez Antonius, ki se s pribočnikom vrača iz Križarskih vojn, ki so zavoljo svoje nesmiselnosti načele njegovo, nekoč trdno, zaupanje v vero. Na mrtvi obali nekega kraja na Švedskem, se vitezu počasi približuje silhueta, črna, mrakobna in skrivnostna; ki se razkrije komaj nekaj metrov pred njim: bila je to smrt osebno. Vitez, ki ga pestijo vprašanja o smrti, življenju in veri si pri Smrti uspe izgotoviti šahovsko partijo, če zmaga živi in če izgubi umre. Prične se partija in vmes se razkriva zgodba, ne zgolj zgodba viteza, temveč zgodba mnogih. O nesrečni čarovnici, ki zgori na grmadi, nesrečnih vitezih in ostalih ljudeh, ki so umrli. Režiser se zazre vate, predte postavi črno silhueto, ne Smrti, temveč zgolj silhueto in te vpraša: koga tokrat? Sedmi pečat zaporedoma niza vprašanja in odgovore o temah, ki pravih odgovorov sploh nimajo- predstavi poglede iz neke višje sile (Smrti, v tem primeru) in vseskozi izziva gledalca, da pridoda svoje mnenje. Kljub starosti filma bo vedno in večno aktualen, kajti prikazuje preteklost obenem pa s svojimi vprašanji posega v prihodnost, postavlja vprašanja prihodnosti, na katera bržkone nikoli ne bo odgovora. Stopničasto podana zgodba je zgodba življenja: vitez izove smrt, smrt mu odgovarja, vitez poskuša goljufati, smrt poskuša ogoljufati njega, nakar zaradi vseh spoznanj vitezu poraz ni nič težjega kot breme življenja z vsem znanjem, ki mu ga prinese Smrt. Kako se konča boste itak izvedeli sami, če si boste film ogledali. In si ga dajte, ker si zasluži. Edini možen problem je, da je film ekstremno težko razumeti v prvo, raje v drugo ali tretje- kajti prva interpretacija in prvi odgovori niso enaki po vnovičnem ogledu. Iskreno, če so kdaj pred Donnie Darkom posneli film, ki je na podobnem nivoju glede ponovnih ogledov, je to Seventh Seal.

I want knowledge! Not faith, not assumptions, but knowledge. I want God to stretch out His hand, uncover His face and speak to me.

Ampak ni zgodba vse, kar je filmu nadpovprečnega. Tudi podoba, črnobela depresivna, prežeta z žalostjo in motivi smrti, da filmu nekaj, kar ga pozneje loči od konkurence. Vsi igralci so upodobljeni nadvse življensko, kar pa je najbolj šokantno je to, da je najbolj človeška ravno Smrt, katero je drugače upodobil Bengt Ekerot, ki je pred štiridesetimi leti žalostno preminil. V času svojega življenja ni nikoli dobil spoštovanja, kot bi si ga zaslužil- niti ni, razen vloge Smrti, dobil nobene vloge vredne njegovega imena. Film je drugače šel skozi pestro zgodovino, predvsem po zasluži režiserja. Ta je Sedmi pečat obarval precej osebno, ampak pozneje so šla njegova prepričanja v filmu in življenju navzkriž, zato se mu je javno odrekel in povedal, da je ta film sedaj od vseh, ki v njem najdejo svojo mišljenje. In ja, čeprav je ateističen bodo svoje odgovore našli tudi verniki- in ravno zato gre predvsem za subjektiven film, kjer neke objektivne naravnanosti sploh ni. In gre za enega boljših filmov, gotovo najboljši Švedski film, ki bo zaradi tematike aktualen vedno- zaradi zanimive podobe pa takisto dolgo zanimiv.

9/10

sobota, 12. september 2009

The Green Mile (1999)

We each owe a death - there are no exceptions - but sometimes, oh God, the Green Mile seems so long.

Obstajajo filmi, ki te po ogledu pustijo boljše volje- in taki, ki te zagrenijo. Predstavnik takih je tudi Zelena Milja, posneta po knjigi (knjiga>film, kot ponavadi) Stephana Kinga, ki je pred njo napisal še eno zaporniško dramo- Shawshank Redemption, ki še dandanes (po IMDb sodeč) ostaja najboljši film vseh časov. Green Mile je vsekakor drugačne vrste film, a temu navkljub je vsaj podobno dober kot Shawshank.

Da se čudeži resnično dogajajo povsod in kadarkoli dokaže John Coffey; dva metra in še več velik črnec, ki je obsojen krutega in nesmiselnega umora dveh deklic. Vsi dokazi so ga nedvoumno bremenili krivde in sojanje skorajda ni bilo potrebno, da so Johna obsodili na smrtno kazen pod električnim stolom. Prenešen je torej v poslednjo kaznilnico, kjer so zaprti obsojenci na smrt in zlagano čakajo na svoje odrešenje. V zaporu pa na svoje spiritualno odrešenje čaka tudi skupinica paznikov- Dobrotljivi Paul, Brutalni, Dean in Harry ter sadistično bolni Percy, ki je službo izbral zaradi izpolnjevanja bolne potrebe po izživljanju in spremljanju na smrt obsojenih ljudi. Ko John stopi v kaznilnico je vsem jasno, da je nenavaden. Kljub srh vzbujajoči postavi je miren, jokav in rahlo zaostal. Noben paznik se ne ukvarja kaj prida z njim, dokler Paulu, drugače glavnega paznika, magično ne odstrani modnega vnetja, pozneje pa s svojimi močmi oživi naspol mrtvega mišaka- domačo žival enega izmed kaznjencev. Tako vsi vidijo da John poseduje magične moči in z vero ozdravlja ljudi, kar pa poda dvom o pravilnosti njegovega sojenja. Začnejo se vse mogoče interakcije med glavnimi igralci in skorajda vsak lik dobi svojo podštorijo, svojo življensko anekdoto: zakaj je tu kjer je in kam pojde. Film primerno gradi na čustvih in jih stopnjuje do enega bolj ganljivih koncev vseh časov.

Paul Edgecomb: On the day of my judgment, when I stand before God, and He asks me why did I kill one of his true miracles, what am I gonna say? That is was my job? My job?

John Coffey: You tell God the Father it was a kindness you done. I know you hurtin' and worryin', I can feel it on you, but you oughta quit on it now. Because I want it over and done. I do. I'm tired, boss. Tired of bein' on the road, lonely as a sparrow in the rain. Tired of not ever having me a buddy to be with, or tell me where we's coming from or going to, or why. Mostly I'm tired of people being ugly to each other. I'm tired of all the pain I feel and hear in the world everyday. There's too much of it. It's like pieces of glass in my head all the time. Can you understand?

Film je predvsem tragedija in drama, ampak do samega konca se pravzaprav ne zaveš, kako tragična zgodba je pravzaprav. Sicer ni tako hudo kot knjiga, ki na tej emocionalni provokaciji gradi celotno zadnjo petino in nasuje žalostne scene za žalostno; ampak je vseeno precej ganljiv, do gledalca neusmiljen in prepričljiv. Čudeži se dogajajo povsod, tudi na najbolj temnih prostorih našega planeta, skuša povedati film. Je vreden ogleda, a je s svojimi tremi+ urami precej naporen, zato ga glejte, ko boste primerne volje.

That's how it is, every day, all over the world.

Ocena v okviru žanra: 8
Skupna ocena: 8

sreda, 09. september 2009

Se7en (1995)

This isn't going to have a happy ending.

Se7en je najboljša kriminalna drama vseh časov in eden najboljših filmov sploh. Mnogo predstavnikov novejše generacije pomnijo filme kot so Saw (predvsem izvirnik, ki je dejansko kakovosten), ne poznajo pa te mojstrovine;- mojstrovine ki si jo je zamislil in režiral David Fincher, takisto eden najboljših režiserjev vseh časov. Gre za kult, ki ga je izjemno težko opisati ali oceniti, sploh ker so interpretacije dela številne... ampak temu navkljub, moj test:


Sled naveličanosti nad sodobnim nedoumljivim svetom se črnopolti policist, ki ga genialno upodobi Morgan Freeman, odloči za pokoj; ampak tik pred dejansko izvedbo načrta so njegova prepričanja postavljena na razpelo, ko faše največji in najbolj grozen primer svojega življenja- ki ga rešuje skupaj z mladim eksplozivnim, nadutim policistom, ki ga upodobi Brat Pitt (njegova najboljša vloga sploh). Morilec, ki že od začetka daje vtis genialnosti z obema policistoma igra svojo igro, igro sed(7)mih smrtnih grehov, ki si v zaporedju sledijo po Biblijski predlogi: požrešnost, lakomnost, lenoba, zavidanje, jeza, izkoriščanje lepote in spolna nepotešenost. Za vsakega izmed grehov si imaginarni morilec vzame čas in ga poveže v večjo sliko, ki se popolnoma razkrije komaj s poslednjim grehom, ki pride kot posledica vseh prejšnjih. Ne le, da gre za genialen zaključek; gre za zaključek ki ti nudi kilometre materiala za razpravo in razmišljanje, te ne postavi na nobeno stran (slabo, dobro), te ne napolni z razumevanjem; temveč te le zadega pred vprašanje: kako se svet vrti? Kakšne vrednote cenimo, poznamo in sprejmemo za svoje? Kaj mora nekdo storiti, da nam odpre oči? Če zadnji "greh" razumete kot vse ostale, torej stopničko do izpopolnitve popolnega zločina, potem se nadvse motite in priporočam vnovični ogled.

Only in a world this shitty could you even try to say these were innocent people and keep a straight face. But that's the point. We see a deadly sin on every street corner, in every home, and we tolerate it. We tolerate it because it's common, it's trivial. We tolerate it morning, noon, and night. Well, not anymore. I'm setting the example. What I've done is going to be puzzled over and studied and followed... forever.


Osebe niso niti kanček rutinske ali celo prežvečene- vse so genialno predstavljene, imajo napake (razen, ironično, morilca samega), želje, poželenja in svoje vrednote. Ostareli policist ne dojame družbe, medtem ko ga naduti mladenič razume po svoje in niti ne trudi slišati interpretacije ostalih. Ostali liki niso važni, kajti Se7en vključi trikotno podobo oseb, ki so neločljivo povezane, a obenem stojijo vsaka zase. Najboljše upodobljen lik pa je sam morilec: in skorajda ni besed, ki bi opisale to genialnost. Bolni izmeček se ima za božjega poslanca, ki bo ljudem pokazal, da Bog ni mrtev. Zaradi tega postane nadčloveško potrpežljiv, Biblično obseden, izmakljiv in požrtvovalen- vse za cilj izpopolnitve vseh grehov. Skorajda vsem žrtvam da možnost, ponudi jim življenje, ampak noben ne zmore preživeti... "A woman... so ugly on the inside she couldn't bear to go on living if she couldn't be beautiful on the outside." pove ob umoru manekenke, ki ji najprej iznakaže obraz, potem pa reče naj živi s tem, ali pa se sama (!) ubije. Za nekaj trenutkov sem dobil občutek, da morilec (ki si poreže prstne odtise in spremeni ime v John Dee, da ga ne bi predčasno odkrili) meni, da je on Odrešenik, Jezusova reinkernacija osebno. Simbolično svoje telo podari nevernikom, nakar ga zaslišujejo, ubijejo in se kasneje sprašujejo o njegovih pravih namenih. Psihološki, sociološki in filozofski podtoni filma so lahko interpretirani na več načinov in John Dee kot oseba razstavljena na tisoče. Nekateri gledalci ga ne zmorejo videti, drugi ga sovražijo, tretji celo razumejo (?!); ampak nobeden ga odkrito ne sovraži. Ker to je point točka celotnega filma, da te ne postavi na nobeno stran- ne stran policistov, ne stran morilca, ne stran žrtev, ne stran vere. Le vprašanja ti da. Vprašanja, na katera si moraš odgovoriti sam, kajti film ne bo. Vsaj neposredno ne.

Innocent? Is that supposed to be funny? An obese man... a disgusting man who could barely stand up; a man who if you saw him on the street, you'd point him out to your friends so that they could join you in mocking him; a man, who if you saw him while you were eating, you wouldn't be able to finish your meal. After him, I picked the lawyer and I know you both must have been secretly thanking me for that one. This is a man who dedicated his life to making money by lying with every breath that he could muster to keeping murderers and rapists on the streets!


Največkrat sem se vprašal, zakaj je film tako otipljivo realističen? Zakaj? Ker je temačen in ker je vzdušje morbidno gnilo, ker je vse temno, počasno in odurno. To ni svet, v katerem živimo; je nekaj nedoumljivega in zato tako privlačno realističnega. Čuti se kod da ni morilec zgolj morilec, temveč je prepleskal ves svet, vso atmosfero filma, da je naposled celotno vzdušje podrejeno njegovi mojstrskosti. Tako režija, scenografija in glasbena podlaga so zgodba zase, presežki in dosegajo prvo mesto v žanru... žanru, ki ga skorajda ne morem opredeliti. Je akcijski in je triler in je psihološki triler, je kriminalka in je grozljivka, je drama in komorna tragedija. Preprosto je toliko prepletanja in raznolikosti, da je uvrstitev v en žanr neprimerno, da ne rečem celo nemogoče. Se7en tako pristane na zasluženem mestu najboljših filmov vseh časov, ki nikoli ni žel uspeha, ki bi si ga zaslužil. Niti ni razdajal toliko debat, kot bi jih moral. Zato mu dajem nesporno visoko oceno, skorajda popolno, da se mu dostojno poklonim. Ampak najlepše je, da ocena ne meji na nižje, temveč višje. Če ta trenutek obstaja film, ki bi mu subjektivno prilepil 10/10 je to Se7em.

On the subway today, a man came up to me to start a conversation. He made small talk, a lonely man talking about the weather and other things. I tried to be pleasant and accommodating, but my head hurt from his banality. I almost didn't notice it had happened, but I suddenly threw up all over him. He was not pleased, and I couldn't stop laughing.


Ocena v okviru žanra: 10
Skupna ocena: 9+

ponedeljek, 07. september 2009

Inside (2007) v kinu Ptuj ta vikend!

Pojma nimam po kakšnem načelu, ampak lokalno Ptujsko kino je zakupilo film À l'intérieur, ki ga nista kupila niti Kolosej in Planet Tuš, Slovensko vodilni tvrdki filmske kino distribucije. Gre za pretresljivo realistično komorno dramo/grozljivko, ki je zagotovo eden najboljših predstavnikov žanra zadnjih let. Film je bil izdan sredi 2007, zato res nimam pojma čemu ga v kinu vrtijo leta 2009?! Kakrkoli, fakt je pač da gre za najboljšo grozljivko zadnjih let in da si filma veliko ljudi še ni ogledalo, zato je taka poteza dobrodošla. Presežku sem v svojem opisu dodelil subjektivno zasluženih 9/10. Seveda velja omeniti da ima film rating [18+] in da gre za rahlo bolan film, ampak pozitivna stvar je, da se za vso to bolestnostjo skriva globlje ozadje. Ozadje vredno razmišljanja in debate. Ni plitek, kakor večina ostalih krvavih grozljivk.

Film se bo vrtel v petek, soboto in nedeljo ob 21. uri.

nedelja, 06. september 2009

Spomini otroštva- Groza iz Oza

S spomini otroštva venomer na dan prihaja film, Čarovnik iz Oza posnet leta 1939, ki je, kakor se natančno spomnim, drugi igrani film, ki sem si ga ogledal. Spomnim se praktično vsega- napovednika na televiziji in ogleda samega, kar je precej nenavadno, saj sem bil takrat star okoli tri leta. Če. Resnično se ne spomnim več, v katero obdobje svojega življenja bi ta "slovit" ogled uvrstil, vem le da sem ga gledal zgolj enkrat! Enkrat, prvič in nikoli več: ampak če prav pomislim sem vesel, da sem ga gledal zgolj enkrat, kajti karkoli več bi bilo onečaščenje spomina na nek drugi čas- čas brezskrbnosti in lahkega življenja, ki so ga v veliki meri zaznamovale Japonske risanke, pojanje z gorskim kolesom in igranjem igre Street Fighter II z bratom. Kakorkoli že, Čarovnik iz Oza bo v mojem spominu za zmerom, imel ga bom rad, čeprav mi leta obstoja jemljejo spomine na dejansko štorijo v njem. Še dandanes kdo rad omeni tale film in vsi se strinjamo, da je bil posnet krepko pred svojimi leti- je barven (ostali filmi so barve vnesli komaj v petdesetih), fantazijski in za tiste čase nadpovprečno dolg. Spomnim se, da ga nisem spravil na devetdeset minutno videokaseto, ki sem jo kupil v lokalni trgovini. Če bi ga, bi si film verjetno še kdaj ogledal, ampak odsekanih poslednjih dvajset minut me ni navdušilo in posledično sem izgubil zanimanje...


...vse do vstopa v osnovno šolo, ko so na TV program zadegali nadaljevanje, Vrnitev v deželo OZ (1985). Seveda sem bil srečen in vesel, kajti spomin na "moj drugi film" je bil še nadvse živ in bil sem navdušen, da so posneli nadaljevanje (čeprav je bilo posneto pred mojim časom) in ga bom dejansko videl. Kako zelo mi je bilo žal, ko se je film naposled pričel. Čarovnik iz OZa je bil namreč prijeten pravljični film, nadaljevanje pa neka bolna šala, ki je kot otrok nisem razumel niti pol procenta. Prične se s par minutno montažo bolnega pogleda neke male punčke, ki očigledno spominja na Samaro in Kroga; nadaljuje pa v bolnici in pozneje v deželi Oza, kjer punca komunicira s kokošjo, ki je odtlej njen najboljši prijatelj. Umrli in okamnjeni (kakorkoli že) so tudi vsi stari prijatelji, lev, pločevinko in strašilo (njihovih pravih imen se ne spomnim, nimam pa volje za vpogled). Skratka vse je bilo depresivno in temačno, pravljičnost je izginila nekam v prazno- in novi glavni negativec, hell, kakšen preskok iz prvotne čarovnice... Njegovi pribočniki so vsi po vrsti bolni moški, ki so mi kot šest letnemu fantu vzbujali srh. Enako je bilo s "puščavo smrti", če se imena še prav spomnim; kjer si se ob vstopu v le-njo samoumevno spremenil v pesek. Ker pesek si in v pesek se povrneš. Bojda. Da ne rečem, vsi njeni novi side-kicki so čudni in otroku srh vzbujajoči. Mislim, oblike prijateljev iz prvenca so človeške in navadne, te pa so... ČUDNE PAČ! Ali pa ko se odsekane glave obračajo in govorijo proti glavni junakinji. Shit, ta film je ena navadno emocionalna provokacija. Dandanes mi je smešen (ker sem si ga pred kratkim pod pritiskom tečne Marine spet pogledal), ampak takrat mi je bil groznejši od katerekoli grozljivke. Sploh ker je bil tako provokativen, tako čudaški in neposreden. Kakorkoli, proti koncu filma se vse zasuka, prijazni skušajo zbežati, a jim ne uspe. Tukaj je prelom in film postane pravljičen in normalen. Junaki rešijo stare prijatelje (strašilo je iskreno smešno, ampak ne zaradi izjav temveč zaradi neumnega obraznega izraza) in vse je spet dobro in srečno in otrok malce pozabi na vse hudo poprej. Ampak kar je dejstvo je to, da je film takrat name izzval manipulacijo in grozo, ki se mi je vtisnila v možgane in bo vedno služila kot prijeten spomin, kakšne ne-grozne stvari te prestrašijo. Ko sem si film ogledal znova sem se večini takrat "groznih" scen prijetno nasmejal. In v tem je čar spominov, ker so drugačni in spominjajo na neke druge čase, čase ki jih bržkone nikoli več ne bomo okusili. In tako to gre.

Sin City (2005)

I love you, Nancy.

Praktično ne pomnim filma, ki bi bil videzno tako zanimiv kot slovito Mesto greha trojice režiserjev: Franka Millerja, Robert Rodrigueza in nesmrtnega Quentin Tarantina. Gre za film posnet po daljšem stripu, ki si je pretkano pridobil status kulta- pozneje pa je enako storil opisani istoimenski film. Za sodelovanje so povabili resnično ogromno znanih imen, od Elijah Wooda preko Bruce Willisa do prelestne Jessice Albe, kar je filmu že v štartu nudilo oporo na poti k prepoznavnosti. Ampak ni bilo pomembno, kajti film bi pozornost dobil- in vsi ki so ga gledali se bržkone strinjajo z mano...

Filem je razdeljen na štiri dele + epilog: vsak del pa pripoveduje svojo zgodbo, a proti koncu se prično inteligentno združevati v eno. V prvi zgodbi (Kupec ima zmerom prav) zremo žensko, ki kadoč cigareto neznancu potoži željo po odhodu, željo po odrešitvi... neznanec ji nekaj prišepne na uho, jo poljubi in ubije. Kader se prestavi v drugo zgodbo, Rumena nesnaga, kjer spremljamo štorijo Bruce Willisa ki že dalj časa skuša ujeti in ubiti zloglasnega pedofila. Prizor se konča nekje na sredini, kajti v skupno sliko se vsili vmesna štorija Težko slovo, ki spremlja iznakaženca zaljubljenega v ubito prostitutko- na njegovi poti iskanja morilca ljubljene. Težko slovo nadomesti Velik debel umor, ki spremlja ožjo družbo omenjene prostitutke, kar je pa tudi uradno zadnja štorija; edino kar zremo po koncu je zaključek prej prekinjene Rumene nesnage in epilog, ki dostavi misel: "Turn the right corner in Sin City and you can find anything". Lep zaključek ki natančno pojasni čemu takšna štorialna raznolikost- jasno! Smo v Mestu Greha, mestu kjer je mogoče najti vse! Zgodba je precej inteligentna, z inteligentnimi dvogovori in scenami, zato je že sama po sebi vredna ogleda. Ampak ni štorija tisto, kar film dvigne med zvezde, niti ni to igralska zasedba...

...to je namreč prelepa artistična upodobitev. Kot sem že dejal, verjetno ni filma, ki bi bil tako "umetniški". Vsi kadri so polni podrobnosti, delno črno-beli (določene podrobnosti, naprimer ustnice, so barvne), a temu navzlic neverjetno moderni. Kljub črno-beli podobi se zdi Sin City skorajda najmodernejši film vseh časov, kar doseže skozi lepo ostrino in glajenjem robov, ki v filmu domala ne obstajajo. Ogled Mesta Greha v blu-ray ediciji je eno najbolj kvalitetnih doživetij in resnično ne najdem besed, da bi film pohvalil tako, kot si zasluži. Pojdite ga gledat, če še niste.

An old man dies. A young woman lives. A fair trade.


Ocena v okviru žanra: 9-
Skupna ocena: 8

sobota, 05. september 2009

Hitri opisi #1

Najnovejši filmi, ki sem si jih pogledal v kinu (pa tudi doma) in so preveč novi, da bi jih resno opisoval:

The Final Destination- podobno kot prva trilogija (tole je četrti del drugače), le da vsebuje še manj zgodbe in je malce bolj predvidljiv. Preprosto povedano, najslabši del sage (tretjega dela drugače nisem gledal), ki se je že v osnovi ne jemlje resno. Kul kot sprostitev, a nevredno nakupa karte v kinu... 4+

Inglorious Basterds- Quentin Tarantino na najvišji možni ravni. Izjemen film, sicer totalno ne-resen, ampak če ga kot takšnega jemlješ, potem te resnično navduši. Vredno večkratnega ogleda v kinu... 9-

Harry Potter and the Half Blood Prince- Peti film mi je bil boljši, tale je nekam nepovezan in hitro minjajoč. Je pa definitivno vidno da saga postaja vedno bolj odrasla, z odraslejšimi podtoni in motivi... 7-

District 9- Najboljši film letos! Najprej sem mislil da bodo to Inglorious Basterds, ampak District 9 je bolj genialen. Zadnje čase filmi dajejo več na akcijo in manj na zgodbo, pri District pa se zdi, da je ravno obratno. Za vso akcijo mi je dol viselo, saj sem se prvenstveno sekiral zaradi zgodbe! 9+

torek, 01. september 2009

Vrečkasta misel

Če se še kdo sprašuje odkod par besedic zapisanih ob strani bloga, se odslej ne več:
It was one of those days when it's a minute away from snowing and there's this electricity in the air, you can almost hear it. And this bag was, like, dancing with me. Like a little kid begging me to play with it. For fifteen minutes. And that's the day I knew there was this entire life behind things, and... this incredibly benevolent force, that wanted me to know there was no reason to be afraid, ever. Video's a poor excuse, I know. But it helps me remember... and I need to remember... Sometimes there's so much beauty in the world I feel like I can't take it, like my heart's going to cave in.

Starka

Bil sem star in zgrban, ko sem jo prvič srečal. Stala je pri miru, lahko bi rekel, da je taka že od nekdaj. A vedel sem, da je bila nekoč mlada in pisana, noben vihar ji ne bi mogel zlomiti okončin. Kako sem to vedel? Vedel sem pač, ko sem jo gledal, kako je stala.

Nisem je vprašal, če morda smem, kar šel sem in jo objel. Objema mi ni vrnila, kar stala je tam, ampak vedel sem, da me ima rada.

Tako sem jo obiskoval vsak dan, ona pa me je vedno čakala, le starejša je postajala. Njen hrbet se je zgrbal in nisem je več mogel objeti, zato sem se ji ulegel v naročje in objela me je ona. Nekoč mi je na uho povedala svojo zgodbo.

Bila je nekoč mlada, kot sem sam vedel in rada je govorila o ljubezni. Kar je čudno, kolikokrat pa slišite starke govoriti o ljubezni, četudi pripovedujejo za nazaj? A ona je govorila, tako hitro, da nisem vsega razumel. Govorila je o sebi, kar starka mi reči; in o nekem fantu, ki ga je ljubila, on pa je ni nikoli pogledal. Ko je hotela oditi proč, da je ne bi več videla, se je zavedla, da ne more. In od takrat ga čaka, vedno stoječ na istem mestu, upajoč, da jo naposled ugleda.

Ko je končala je bila videti še starejša in grba se ji je razširila po vsem telesu. Tudi mene je objemala vedno močneje. Rekel sem ji, naj zdaj odide k njemu, pa se je le nasmejala. Dve uri sva bila objeta v tišini, ko sva še zadnjič zaspala.

A grba ni bila grba; starka pa ne starka. Bila je le vrba, pod katero sem spal vsak popoldan.