petek, 07. avgust 2009

Pet Sematary (1989)

Mačje pokopališče je precej zanimiva štorija, ki jo je tekom prejšnjega stoletja spisal nesmrtni Stephen King. Zraven tega da ima resnično odličen slog, gre za nemara najboljšo knjižno grozljivko. Po kateri so, seveda, posneli film. Oziroma kar dva, saj je prvenec dočakal precej slashersko nadaljevanje Pet Sematary II, ki je žalostno pogrnilo; čeprav gre za dokaj povprečen film b-kategorije (b=bad :)). Ampak filmski prvenec mnogi smatrajo za klasiko, čemur ostro nasprotujem, saj mi je film napram knjigi neprimerljivo slabši.


Že začetek je apnast. Čar knjige je v tem, da na prvih sto straneh sploh ni grozljivega dogajanja- temveč so namenjene spoznavanju likov, katerih vodilo sta Louis in Jud. Prvi je član, oče, družine, ki jo sestavljajo še mati, hčerka in nekaj let star sin. Familija se preseli iz mesta na podeželje, kjer pa že živi ostareli Jud z ženo. Družini se hitrostno spoprijateljita, Louis in Jud pa sčasoma postaneta najboljša prijatelja. Življenje teče mirno, dokler Jud ne popelje sosedove družine do bajeslovnega "živalskega pokopališča", kjer so otroci že stotine let pokopali svoje umrle žverce. Na hčer to naredi precejšen vtis, saj je ravno dovolj stara, da je prišela odkrivati pojem smrti in minevanja. Nekaj časa mine, ko se hčer, sin in mati odpravijo na izlet k slednjim staršev; Louis pa ostane doma in pazi na hčerinega mačka. Logično, mine dan in maček premine. Takrate se pojavi Jud in Louisa vodi še nekam dlje, dlje od mačjega pokopališča in mu pokaže, hja, staro indijansko pokopališče. In tukaj sam potegnem linijo, kajti vsaka beseda več bi bila PREveč. No, takšen je približen oris filmske štorije, knjižna je precej daljša, globlja in boljše razložena. Filmska se po čitanju čuti bleda in nerazumna, hitra in neumna; zato bo marsikomu zagabila knjigo, še preden jo bo dejansko prečital.


Če bi bila zgolj štorija okrajšana, bi bilo itak super; ampak kaj ko ni. Pet Sematary je viziualno, dramaturško in režijsko podn. Dobro poustvarja filing grozljivk iz poznih šestdesetih, kar je bil verjetno tudi namen; saj od tistihdob izvira knjižni izvirnik. Ampak dandanes se film čuti preprosto zastarelo, kar je resnično čudno namreč številni filmi, ki so izšli pred letom 1970 se čutijo precej mlajši od tega zmazka. Verjetno prispeva tudi iskreno slabo igranje, saj so igralci tam zato, ker pač so; nimajo nobenih posebnih čustvenih grimas, so kot brezživljenski hlodi, ki igrajo nekaj na silo. Tako scenarij kot dialoge je spisal Stephen sam, ampak očitno tudi sam ni vedel kako naj 300-stransko novelo strne v osemdeset minut gibljive slike. Napake se tako samo seštevajo, saj ne najdem niti ene pozitivne lastnosti napram knjižnemu prvencu. No, reči moram da je verjetno Pet Sematary precej zanimiv film, če prej nisi prebral knjige- ampak zaboga, za knjigo porabiš mogoče 10 ur, ampak med njimi neprestano uživaš, za film pa bledih osemdeset minut, ki minejo počasneje kot knjižnih deset. Izberite sami, jaz bi pa rad povedal še zgolj eno stvar...


Mačje pokopališče je prvenstveno zgodba o izgubi in želji po vrnitvi naših ljubljenih. Skozi knjigo se to projecira v resnično grozljivih in adrenalinskih poslednjih stotih straneh, v filmu pa se vse porazgubi. Mačje pokopališče ni akcijski film, niti ni srhljivka v pravem pomenu besede. Bolj je drama o vprašanjih nesmrtnosti, o vprašanjih navezanosti na svojce in spreminjanja usode. Film izgubi čisto vsako privlačnost razmišljanja, ki jo je vseboval izvirnik; vse to pa nadomesti z akcijo in želenim suspenzom, ki ga itak ni veliko.


Ocena v okviru žanra: 3.0/10

Skupna ocena: 3.5/10

http://www.imdb.com/title/tt0098084/

1 komentar:

  1. Za moje pojme malce premiska ocena! Si zagotovo zasluži vsaj 7/10. Knjige pa nisem prečital

    lp

    OdgovoriIzbriši