sobota, 22. avgust 2009

Rocky II (1979)

Svojega favoriziranja do boksarsko-življenske franšize Rocky nisem skrival nikoli; ampak četudi odstranim subjektivne nazore stežka filmom očitam kaj resnega; slovita serija je pač štorija o življenju, o nižjem pa višjem življenskem standardu, ljubezni, odpuščanju, vztrajnosti... skratka vsebuje popolnoma vse, kar mora tak film vsebovati; obenem pa izvrstno režijo in igranje. Vse skupaj torej postavi dokaj jasnoviden fakt: Rocky je ena najboljših, ako ne najboljša, serija filmov vseh časov. Zoper osebnega zadoščanja sem se odločil pokloniti dvojki, enemu najboljših filmskih sekvelov ever.


Štorija se prične tam, kjer se razpusti prvenec. Rocky je v bolnišnici kjer okreva po boju s svojim največjim boksarskim rivalom (čeprav slogovno nista niti podobni kategoriji), slednjega pa je poraz pretresel, zato želi ponoven dvoboj. Rocky -sveže zaljubljen v Adrian- se odloči da boksu obrne hrbet in zaživi normalno življenje, začenši s poroko svoje ljubljene. Ampak trenutno zaslepljen s priborenim bogastvom začne živeti naivno, kar se rezultira v katastrofi... Najprej bankrotira, nakar gre Adrian zaradi zapletov s porodom v umetno komo, Rocky pa nikakor ne najde svoje vloge v življenju; z boksom jo je namreč vedno imel vidno. Zatorej se strumno odloči za povratek v ring, kar pa mu ponovno ne uspeva, saj ima poškodovano levo oko- s čemer pa je izgubil skorajda vse reflekse. Njegov nasprotnik je ponovno Apollo, ki je tokrat že bolj človeški, ampak še vedno prikazan kot naivni bad-guy. Splošno je sicer igra vseh mojstrovina, saj so se v vlogah res izjemno ujeli: kot da bi ne igrali nekih fiktivnih likov, temveč kar sebe. Sploh Silvester Stallone, ki znova priredi igralni raztur. Kar resnično razočara je zaključni dvoboj, ki je zame najslabši v vsej seriji. Sprva sicer izgleda obetaven (Apollo pač), nakar razvodeni- nekateri udarci so prikazani precej amatersko (sploh ni dotika itede). No, tudi konec dvoboja je precej neumen, zato sicer odličnemu filmu vrh ne hodi v ponos. Kakorkoli že, splošni vtis je temu navzlic odličen in upravičeno gre za Rocky I in VI najbolj cenjen del serije.


He’s all wrong for us, baby. I saw you beat that man like I never saw no man get beat before, and the man kept coming after you. Now we don’t need no man like that in our lives.


Ocena v okviru žanra: 9-
Skupna ocena: 8+

Videl sem Neslavne barabe

Tako je, videl sem Inglourious Basterds režiserja Quientina Tarantina in žal moram reči, da je film genialen. Ne mislim pisati opisa, ker je brezveze. Pojdite ga gledat, kajti besede so zaman. Najboljši film letošnjega leta, eden najboljših nasploh. Ava, Tarantino.

...Until you start believing in yourself, ya ain't gonna have a life...

Če pa že govorim o Rockyu... eden najboljših govorov v zgodovini filma, vsaj kar se mene tiče:

I'd hold you up to say to your mother, "this kid's gonna be the best kid in the world. This kid's gonna be somebody better than anybody I ever knew." And you grew up good and wonderful. It was great just watching you, every day was like a privilige. Then the time come for you to be your own man and take on the world, and you did. But somewhere along the line, you changed. You stopped being you. You let people stick a finger in your face and tell you you're no good. And when things got hard, you started looking for something to blame, like a big shadow. Let me tell you something you already know. The world ain't all sunshine and rainbows. It's a very mean and nasty place and I don't care how tough you are it will beat you to your knees and keep you there permanently if you let it. You, me, or nobody is gonna hit as hard as life. But it ain't about how hard ya hit. It's about how hard you can get it and keep moving forward. How much you can take and keep moving forward. That's how winning is done! Now if you know what you're worth then go out and get what you're worth. But ya gotta be willing to take the hits, and not pointing fingers saying you ain't where you wanna be because of him, or her, or anybody! Cowards do that and that ain't you! You're better than that! I'm always gonna love you no matter what. No matter what happens. You're my son and you're my blood. You're the best thing in my life. But until you start believing in yourself, ya ain't gonna have a life. Don't forget to visit your mother.

četrtek, 20. avgust 2009

James Whitmore

James Whitmore, rojen kot Allen Whitmore mlajši je preminil šestega februarja letos. Njegovo življenje je bilo polno- doživel in preživel pa je več od večine ljudi, začenši z obema svetovnima vojnama (med drugo je celo služil vojski). Nastopal je v ducatih TV serij; njegova najbolj znana vloga pa je knjižničar v Kaznilnici Odrešitve, Brooks. Tam je bil res nadpovprečen, obenem pa spočetka precej radoživ; proti koncu pa zmeden starček, ki se ne zaveda pomembnosti obstoja.


"Dear Fellas. I can't believe how fast things move on the outside. I saw an automobile once when I was a kid, but now they're everywhere. The world went and got itself in a big damn hurry. The parole board got me into this halfway house called the Brewer, and a job bagging groceries at the Food-Way. It's hard work. I try to keep up, but my hands hurt most of the time. I don't think the store manager likes me very much. Sometimes after work I go to the park and feed the birds. I keep thinking Jake might just show up and say hello. But he never does. I hope wherever he is, he's doing okay and making new friends. I have trouble sleeping at night. I have -- bad dreams, like I'm falling. I wake up scared. Sometimes it takes me a while to remember where I am. Maybe I should get me a gun and rob the Food-Way, so they'd send me home. I could shoot the manager while I was at it, sort of like a bonus. I guess I'm too old for that sort of nonsense anymore. I don't like it here. I'm tired of being afraid all the time. I've decided not to stay. I doubt they'll kick up any fuss. Not for an old crook like me."

Svoje privatno življenje je srednje dobro skrival. Dvakrat se je poročil z isto žensko; bil oče parim sinovom in bojda dober družinski človek. Lanskega novembra je izvedel, da boleha za neozdravljivim pljučnim rakom; in letos, šestega februarja ga je bolezen dokončno položila v grob. Njegova smrt ni odmevala po medijih, niti internetu. A temu navzlic je zapustil ogromno materiala in si zagotovil mesto med nesmrtnimi igralci...

I doubt they'll kick up any fuss. Not for an old crook like me.

sreda, 19. avgust 2009

King Kong (1933, 2005)

Zame obstaja zgolj dvoje pravih filmov King Kong- izvirnik iz leta 1933 in priredba Petra Jacksona, 2005. Ostali so zgolj posiljeni približki tega, kar naj bi King Kong moral biti. Za uvid celotne slike so (pre)ostali deli sila nepomembni, ampak vseeno: prvi po 1933 orginalu je prišel Kongov sin, neposredno nadaljevanje prvenca, ki je kritike razdvojilo, a navdušilo domala vse gledavce in želo ogromen uspeh. Skorajda trideset let je King Kong miroval, ko so ga Japonci zadegali v film King Kong vs. Godzilla in ako mislite, da je film slab, imate prav. Edina zanimiva stvar skozi celoten film je dejanski "pretep" in končni rezultat. Je pa tale dvojec slabemu odzivu navzlic spet zbudil navdušenje nad Kongom in pet let kasneje so posneli nadaljevenje King Kong Escapes, kjer uvedejo robotsko različico priljubljenega opičnjaka+dobršen kupček dodatnih bedarij. Resnično pravi Kong se je prvič po letu 1933 pojavil leta '76 v solidni prenovi, ki je osnovo razširila (in žal črtila dinozavre, ki so navsezadnje sestavni del serije) in je nasploh soliden film; malce slabšo pa je njega uradno nadaljevanje King Kong Lives; ampak še zdaleč ne absurdno kot Escapes. Takšna linija potegne do remake dela Petra Jacksona iz leta 2005.

Ampak dotično pustimo še nekaj časa pri miru vso to zgago in se docela posvetimo izvirniku. Ta film je zdaleč presegel normative filma in imel drastične posledice za celotno filmsko industrijo in svet vobče. Prvič je ljudi popeljal v nek drug svet, v svet pustolovščin, ki so ga doslej znale prikazati zgolj knjige- obenem pa je vse prikazoval tako boleče realistično. Res, so bili popularni pustolovski izdelki pred tem, ki so imeli podobno temo (naprimer Izgubljeni svet), amapak King Kong je dobesedno podjamril množice in jih naredil željne še več podobnih filmov. Zakaj pa mislite, da je bil Son of Kong, istega leta, slabim kritikam navzlic najbolj uspešen film? Lepo preprosto rečeno, ni ga filma od prvega King Konga, ki bi tako spremenil svet, nerealistični fabuli navzlic. Slednja se drugače tika potovanja na preroški Otok Lobanj, kamor se apn režiser odpravi posnet svoj sanjski film; za glavno vlogo pa tik pred zdajci začopati prelestno Ann. Grupica pri prestopu na otok ne faše pozdrava, temveč neka zver ugrabi Ann. Zver sicer ni nič drugega kot sam Kong, bajeslovna otoška pošast, ki jo pred prihodom v civilizacijo loči ogromna zapora, ki so jo postavili domorodci. Seveda to ne obeta nič dobrega, ampak kar snemalci fašejo na otoku ne nepredstavljivo: na njem se je čas namreč ustavil. Dinozavri in preostale starodavne zveri niso nikoli izumrli, zatorej po svetu vandrajo, kot da bi to ne bilo nič nenavadnega. Odtod se vleče napeta survival borba, kjer mora ekipa primarno preživeti, sekundarno pa rešiti Ann; katere opica ne pohrusta, temveč se vanjo zagleda! Odtod izhaja tudi sloviti rek na koncu filma, ki je hitro postal legendaren: "It wasn't the Airplanes. It was beauty killed the beast". Tale stavek se mi je še posebej vtisnil v spomin; kajti resnično ogromno je primerov, ko te ne pokončajo zgolj fizični dejavniki- temveč so v ozadju tudi psihični. Zen. Gledalci so bili podjamreni in filmu je bila zagotovljena nesmrtnost...

...ki jo je dodatno utrdil Pero v prenovi leta 2005, ko je spod svojih prstov nanesel brezčasno mojstrovino posebnih in čustvenih učinkov; predelal film na največji možni ravni in ponovno nakazal, da je resnično eden najboljših režiserjev vseh časov. Štorialno se sicer filma ne razlikujeta, ampak sta si temu navzlic različna kot noč in dan. Včasih dobesedno, heh. Učinki ki jih niza remake niso iz tega sveta... vse podrobnosti, od dinazavrov do gorile preko ostalih stvorov so narejeni s takšno mero občutljivosti in razumevanja podrobnosti, da se ti zdi da gledaš prfektno regenerirane dinozavre. Učinek je nadvse podoben onemu iz Jurskega parka, četudi je ta malce boljši. Povedal bom odkrito: zaradi pripovedne plati, čudovitih učinkov in vseprepevajoče čustvenosti mi je KK najljubši Petrov film, boljši celo od trilogije Gospodar Prstanov, pri kateri mi je caroval samo tretji del- ostali pa žal ne tako, predvsem zaradi knjige, ki ti da širši in globlji vpogled. Da pa je Kraljeva vrnitev (III del) režiserski in scenaristični masterpiece pa nisem nikoli zanikal, niti ne upam, ker bi lagal sebi. King Kong iz leta 2005 je torej paša za oči in delno tudi možgane, čeprav sem imel po ogledu v glavi samo akcijo- kajti če je v kakšnem filmu tako epsko izvedena kot tukaj, potem dvomim da koga zanima bilokaj drugega.

Takšen je torej uvid obeh mojstrovin; oba si zaslužita svoj košček slave in definitivno gre zasluženo za ena najboljših in najbolj cenjenih filmov vseh časov. Sam moram priznati da je prvi Kong film, ki je najboljše od vseh prestal preizkus časa- še dandanes ga je v užitek gledati. Remake pa je pač bolj poglobljena, bolj epska in bolj moderna verzija le tega. Ampak če ostanem na strani približne objektivnosti moram orginalu podeliti višjo oceno, kajti filmov ki bi bili tako stari (in tako odlični) je zelo malo. Več pomislekov sem imel pri izbiri ocene za različico "2005", kajti nisem prepričan ali si zasluži 8.9 ali vstop med najboljše z 9.0. Na koncu sem se odločil za 8.9, ker film navsezadnje ni tako prelomen ali (celo) tako ZELO kakovosten. Je pa vreden ogleda. Večkratnega.

Ocena v okviru žanra: 9.5/10
Ocena v okviru žanra: 9.6/10

Skupna ocena: 9.3/10
Skupna ocena: 8.9/10

http://www.imdb.com/title/tt0024216/
http://www.imdb.com/title/tt0360717/

torek, 18. avgust 2009

Hurley Hugo- Lost

Hurley iz Losta je odštekano legendaren lik XD. Res je kralj. Za Sawyerjem daleč najbolj zanimiv.

"Lets face it dude, ewoks suck"
"You're just jealous because my powers are better than yours."


Kralj!

Hostel (2005)

Slovakom sodeč po tejle bodoči trilogiji (doslej so izdali še Part II, III pa se obeta v 2010) ne gre kaj prida zaupati, saj fašeš v hrbet še kaj več kot zgolj pregovorni nož. No, seveda gre zgolj za filmsko ekranizacijo- ampak tudi med svojim prvim in zaenkrat zadnjim (enkrat si še želim videti Bratislavo, to je pa vsa želena interakcija s tem okoljem) obiskom Slovaške sem zapazil hudo negostoljubnost in neumikanost narodstnega prebivalstva. Dovolj bo že, da predstavim zanikrni čistilki, ki sta mojemu bratu iz nočne omarice nekega hotela (s tremi in pol zvezdice!) sunila denarnico. Niti toliko vljudni nista bila, da bi pustila osebne dokumente; temveč sta si prisvojili celo osebno, heh. No, čistilki nista osamljen primer; saj se po deželi dejansko sprehajajo tako čudni posamezniki, ki te kot turista venomer skrivnostno opazujejo in si nekaj mrmljajo v brk. V večernih urah si zaprmej ne bi upal obiskati ulic- navsezadnje je celo v uradno drugem največjem mestu vse zaostalo, mračno in skrivnostno. Če se spomnite zgodbe slovitega H.P. Lovecrafta: Senca Innsmoutha; potem lahko mirno rečem, da je to TO.

Odličen ambient za kakovostno grozljivko, torej. In obet je bil takšen! Sploh ker se je za pomoč pri režiji odločil sam Quentin Tarantino, kar je ljudstvu dalo obet dodatnih litrov krvi in opaznih sekvenc b-kategorije. No, pravzaprav je film dejansko točno tak- preprost in krvav. Gre za mučilniški horror, kot ste ga vajeni iz -naprimer- Martyrs, Inside ali duologije Guinea Pig (preglej seznam opisov za širšo predstavitev), s pripadajočim dejstvom, da gre dejansko za kakovostne posnetke; malce stilizirano zakrite, ampak kljub temu nadvse nazorne. Tako zremo standarno izživljanje psihičev, prikrajšanje za uč (videzno najbolj amaterska, a temu navzlic najbolj boleča scena) in tudi nekaj psihičnega mučenja: skratka, končni rezultat bi bil mizeren, če bi film bil tipa Martyrs; torej brez razmišljajoče in dobre zgodbe vobče. No, Srečoma Hostel posega malo dlje in sicer proti Inside, ampak neki resnosti navzlic ne predstavi kakšnega globljega štorialnega zapleta ali miselnih iger ali whatever.

Štorija se precej nenavdihnjeno prične in predstavi par najstnikov, ki tripajo po Evropi in spotoma obiščejo tudi Bratislavo. Sledi par scen spoznavanja, seksa, ipede; skratka standardno za žanr- nakar jih ugrabi skupinica bolanih posameznikov, ki vodi Hotel-hostel, v katerem lahko v zameno za plačilo mučiš, zlorabljaš in se poigravaš z nesrečnimi turisti. To je to; sedaj pa je od posameznika odvisno, koliko bo o štoriji še razmišljal, ko bo filma konec. Zase lahko iskreno rečem, da sem kar precej- saj so mi bili motivi precej zastrašujoči... takole, razdvojen film- ampak kot nasilna grozljivka vredna ogleda.

Ocena v okviru žanra: 6.5/10

Skupna ocena: 6.0/10

http://www.imdb.com/title/tt0450278/

Petak najljubših filmskih zvrsti

Večina ljudi napak misli, da so mi grozljivke favoritni žanr. Pa mi niso. Najraje zrem drame, s pozitivnim podtonom; kakorkoli čudno se to že sliši. Saj, razporejanje in kategoriziranje v različne žanre sta precej nehvaležni opravili, zato ju hudo nerad opravljam. Sploh dandanes, ko je različnih žanrov, pod in subžanrov, tem in kategorij tako veliko, da cel dan porabiš samo za splošni uvid vseh. Temu navzlic pa sem se odločil, da tukaj objavim mojih pet omiljenih žanrov, torej najljubših filmskih zvrsti...

5.) Japonske paranormalne grozljivke
Od vseh grozljivk so hudo najboljše, ker so edine še take; da jih lahko dejansko prištevam med grozljivke. Point grozljivk je bila od nekdaj groza, ampak Ameriške so preprosto postale bedno predvidljive; Japonske pa zmerom (!) poskrbijo za dvigovanje dlak, skratka, ne morem, da jih ne bi postavil na lestvino.













4.) Sci-fi, ki ostaja v mejah možne resničnosti
Čeprav rad gledam tudi povsem nerealne, so mi ti še boljši- začenši z 2001: Vesoljsko odisejo, Sunshine, Solaris ali Metropolis. Še rajši sem, če vključujejo polete v vesolje :).











3.) Kriminalke z morilskim mastermindom
Ko jagenjčki obmolknejo, Se7em in Zbiralec Kosti- dovolj rečeno. Vsi ti so filmi, absolutni presežki in resnično epski filmi, ki so se mi v spomin vtisnili bolj kot katerakoli grozljivka.








2.) Drame
Tukaj štejem vse ostale drame- tudi tiste, ki imajo negativni, žalostni ali nasilni podton. Takih je dosti več kot pozitivnih, ampak temu navzlic sem te moral postaviti na drugo mesto.











1.) Drame s pozitivnim podtonom
Shawshank Redemption in Ed Wood sta mi dvoje najljubših filmov- obenem pa sta obe drami, ki imata kljub žalostni štoriji pozitivni podton. To so največkrat filmi, po ogledu katerih se počutiš boljše; kar je najverjetneje posledica strukture: najprej so ganljivi in žalostni, potem pa proti koncu vedno bolj vedri.

nedelja, 16. avgust 2009

The Last House on the Left (2009)

If bad people hurt someone you love, how far would you go to hurt them back?

Ameriški sloviti režiser grozljivk in trilerjev Wes Craven je očigledno velik fan samega sebe- vse kar še počne je odobravanje prenov (remake) njegovih najbolj znanih filmskosučnih del. Prenovili so domala vse kakovostnega (oziroma še bodo): Nočno moro v ulici Brestov, Hills have Eyes in pred kratkim Zadnjo hišo na levi; katere izvirnik prihaja iz ne tako davnega 1972 in je njegov prvenec, obenem pa eden izmed takrat bolj pretresljivih filmov.


Sicer nimam navade da bi filme ocenjeval tako kmalu po prihodu v kinu, saj sem mnenja da je to prehitro in se zmerom splača počakati, da vidiš (vidimo) kakšen vpliv na filmsko kulturo in nemara človeštvo je imel. Ampak ker je usoda nanesla, da sem si opisano prenovo ogledal v kinodvorani Planet Tuš, sem se odločil da vtise popišem zdaj; ko so spomini še zelo sveži. Štorija se podobno kot v izvirniku osredotoča na maščevanje, katerega skušata doseči starša posiljene in ustreljene hčerke. Srečoma se vršitelji dejanja znajdejo na njihovem domu, zato dostop in maščevanje ni pridoma otežkočeno. Izvirnik je šokiral predvsem zaradi posebnih snemalnih kotov, nazornih eksploracijskih vsebin in hude pristnosti na področju prikaza posilstva in ubijanja, kar pa je praktično edini razlog, da se film in franšiza postala tako popularna, kot pač je. Dandanes je zadeva malce obrnjena, kajti nasilnejših in bolj nazorno nasilnejših filmov je mali milijon, tudi letos-izdanih; kar pa pomeni, da je moral remake ciljati na drugačno publiko. Ne željno samo nasilja, temveč tudi štorije in dobrega igranja. Film srečoma zadovolji oboje, kajti napredek štorije in osrednja vprašanja maščevanja tokrat niso podrejena samemu nasilju, temveč se kot gledalec vseskozi sprašuješ kje so meje večje zlobe, večjega maščevanja- film pa je pritegnil tudi srednje žgočo razpravo med žnarskimi poznavalci. Bolj kot grozljivka je Zadnja hiša na levi triler, oziroma mešanica kriminalke in drame.


Zdaj, seveda ne gre za prelomen remake, kamoli prelomen film- ampak v okviru zamišljene perspektive zlobne in dobre družine, ki udarita medse in se nerazdružljivo povežeta gre za dober film, skorajda malce nadpovprečen; sploh ob ogromni količini butastih grozljivk, ki nas obdajajo zadnje čase. Film ima tudi malce zrnat filter, zaradi česar izpade malce starejši, kot dejansko je- ampak to je zgolj plus, saj prinese izbrano podobo, namesto obrtniško standardno pričakovane. Sploh pa je verjetno prvi tovrstni film, ko remake priporočam bolj kot original. Slednji cika predvsem na nazorno nasilje (v prenovi je to malce zakrito in sploh ni tako nazorno, čeprav se kot tako sprva čuti!) in ni zmogel izstopiti iz normativa sleharnega slasher filma. Letošnja prenova pa je osvežujoče, heh, nova- zategadelj ogled nadvse priporočam.


Ocena v okviru žanra: 7.5/10

Skupna ocena: 7.0/10

http://www.imdb.com/title/tt0844708/

Kill Bill Vol. I & II (2003, 2004)

Revenge is a dish best served cold.

Quentin Tarantino ni iz tega sveta. Kako bi v nasprotnem primeru uspel izgotoviti nekaj takšnega, kot je njegova četrta uspešnica: Ubila bom Billa. Za snemanje takšnega filma moraš biti bodisi grozno zaostal, bodisi grozno genialen- in vsebolj se mi zdi, da je Tarantino predstavnik slednjih.


Dvodelno maščevanje Ume je bilo sprva mišljeno kot en film; kasneje pa so ga zaradi prevelike dolžine (tri ure inu pol) razsekali na logično dvoje (nekje v ozadju pa ima Kventin idejo posneti Vol. III; kjer bi glavno vlogo igrala sedaj najstniška hčerka glavne junakinje). Celotna ideja filma je maščevanje steklo jezne neveste, ki so ji bivši fant s podložniki uničili poročni dan- najprej so pobili moža in ostale, pozneje pa se znesli nad njo in otrokom. Ko so z neusmiljenimi udarci v trebuh preprečili možno rojstvo otroka, se nad Umo skloni naslovni Bill in ji skozi možgane pošlje naboj. Vse bi bilo fino, če bi se Uma čez dva meseca ne zbudila v bolnišnici, ne-noseča in nadvse jezna. Željna maščevanja. Zato si otrpa rumeno trenirko, spiše seznam maščevalcev, ki so ji storili zlo- nakar se odpravi ubit vsakega posamezno. Vmes obračuna s kakšnimi tisoč podrepniki, ampak to le zato, ker je Kill Bill ustimativen poklon Hong-Kongškim akcijskim filmom iz šestdesetih; ki so takrat uživali ne le nacionalno slavo, temveč svetovno vobče. Kventin vleče linije od najbolj zanikarnih do bolj poznanih (Bruce Lee :)) naslovov; kopira znane scene, pogovore, artistične sloge in obenem ohranja bolečo svežino, zaprmej pa dostavi najboljši pretepaški film vseh časov. Adrenalin in borilna izučenost butajo ven v vsakem kadru, pa najsibodi gre za začetni umirjeni ali končni petprstični smrtonosni udarec. Uma kolje in seka s takšno radostjo, tako natančno in tako bolno nazorno, da poseka še dokumentarce o mojstrih katane, Japonskega samurajskega meča. Hecno je, da so se igralci v sekanju urili zgolj malo časa; dosegli pa takšen nivo, da gledavec pozabi občutke spremljanja bitke amaterjev, temveč misli da zre svetovno mečevalsko prvenstvo. Tudi posledična pristnost je eden izmed elementov, ki film vzdignejo na bojevalski slikosučni prestol.


Ampak vsem plusom navzlic je eden večji in izstopa: to je raznolikost pristopa. Nekaj minut zreš žive barve, nakar film zamenja v mrtvo hladne; nafukne risanko v anime slogu, črno-beli tehnični pretep, sence, črno temo in tako dalje; vse do finala. Sredico filma sicer tvori normalna barvna podoba, ampak je ogromno vložkov ki predstavijo popolnoma X slog; nazadnje pa mešanica izpade osvežujoča in, ja, odlična! Film sicer ima relativno manjše napake- recimo ponekod razvlečenost in pretirana podloženost klišejev; ampak navsezadnje to poustvari polovico solidnega vzdušja. Epsko pretepačino Ubila bom Billa moraš jemati takšno, kot je: preprosto akcijado, brez kakšnih globljih referenc ali naukov o življenju. Kot vse kar je poustvaril Tarantino, heh.


Ocena v okviru žanra: 9.8/10

Skupna ocena: 8.0/10

http://www.imdb.com/title/tt0266697/
http://www.imdb.com/title/tt0378194/

Nezemljani in moje (kratko) razmišljanje 1/3

Res me zanima kako se bo svet spremenil, ko (in seveda ČE) bodo nekoč odkrili življenje izven njega. Ljudje radi gojimo takšne ali drugačne predstave o vesoljcih (ali nezemljanih, ali celo marsovcih; kakor jih radi imenujejo pri nas)... nekateri si jih predstavljajo kot nižje vrste, nekateri enakovredne ali nemara večvredne; nekateri pa kot nedotakljive in nam nezdružljive, kot nam jih je skušal prikazati legendarni pisatelj Lovecraft H. P. Pod vplivom filma Knowing, ki predstavi idejo o približno štirih miljonih neodkritih naseljenih planetih, mi je to področje spet zbudilo malo zanimanja.


Ideja o nezemljanih pak ni iz moderne dobe, saj so leteče krožnike in izvenzemeljske oblike risala že številna ljudstva starostarih dob, vključavši Sumerce in Egipčane. Seveda je šlo za primitivne skice, ampak le te so pozneje služile nemalo znanstvenikom in snovalcem filmsko-knjižnih štorij za izgotavljanje teorij o življenju tam nekje. O takšnem življenju se dnevno sproža po tisoč teorij, ki vključujejo žitne kroge, NLPje, telikenezo in palačinke- obenem pa je takšno raziskovanje ustvarilo novo vejo znanosti, znanosti izvenzemeljskega življenja. To je popolnoma resna stvar in ljudje ki jo soustvarjajo ne podlegajo bednim teorijam in videnjem ljudi; temveč skušajo vsak tovrsten dokaz življenja znanstveno podpreti in razložiti. Takšna je znanstvena plat; druga pa je normalno človeška- ki je skozi vso človekovo zgodovino hudo vraževerna; odtod tudi različne štorije o "Ugrabljencih". Takih štorij je po neuradnem štetju vsaj sto in vse so so pridoma raznolike; združene pod eno nadpomenko- vesoljci ugrabijo in nato: (a.) izvajajo nasilne poskuse na ljudeh (b.) z ljudmi živijo v harmoniji. Hehe. Take štorije itak poznate vsi, saj so pogosto prikazovane v številnih medijih, recimo oddaji Preverjeno, kjer je bil članek o NLPjih skorajda najbolj gledan in -po njihovo- šokanten. Oznanil ni nič posebnega, temveč je zgolj prikazal nekaj fotografij domnevnih NLPjev.


Zame so vse fotografije in "dokazi" te vrste, vključno s slovito bazo 51 (kjer so v enem dnevu ali noči ali karkoli videli ogromno NLPjev in po pripovedovanjih enega celo zajeli) izmišljotine, fotomontaže in splošni bullshit. V Izvenzemeljsko življenje še nekako verjamem, saj je resnično malo možnosti, da bi bili tam zunaj sami. Ampak, da bi ljudje slikali in dokazovali vse to; nakar bi se nič ne znanstveno pritrdilo- še zmerom sem bolj na strani znanosti kot vraževernih ljudih, podkrepljenih z vero in strahom pred čim novim. Na strani share-international.net/slo imate v našem jeziku popisan celoten seznam "opaženih NLPjev" s kratkim pripisanim komentarjem 24ur (občasno) in potrditev nekega sarkastičnega oznanitelja-preroka Benjamina. O tem modelu še v življenju nisem slišal, zato o njem ne morem pisati; kamoli potrjevati izgovorjenega. Meni se zdi večina teh slik in dokazov na strani precej fotošopiranih, pa tudi preprosto napačno tolmačenih; vključno s pripisanimi štorijami.

Ampak vse tole ob stran; zanima me predvsem kako bo svet enkrat odreairal, če bomo dobili nesporen dokaz o obstoju tujezemeljskega življenja. Zanimivo interpretacijo poda film in roman 2010: Leto kontakta, ki je neposredni nadaljevatolj 2001: Vesoljske odiseje... zaključi jo s tem, enim najboljših sploh, citatom:

Tvoji otroci se bodo rodili v svetu dveh sonc. Ne bodo poznali neba brez njih. Lahko jim boš pripovedoval, da se spomniš mračnega črnega neba, brez ene svetle zvezde in kako so se ljudje bali noči. Pripovedoval jim boš o tem, ko smo bili sami in nismo mogli pokazati v svetlobo in si reči: Tam obstaja življenje. Nekega dne bodo otroci novega sonca spoznali otroke starega. Mislim da bodo naši prijatelji. Lahko jim boš povedal o dnevu, ko so vsi pogledali gor in spoznali, da smo samo najemniki tega sveta. Dobili smo novo najemno pogodbo in opozorilo od gospodarja.

Všeč so mi tudi vse interpretacije omenjenega Lovecrafta. Seveda ne verjamem v nobeno (heh, to je res težko) ampak so mi zastavljene na tako visokem nivoju, da lahko zgolj padem na kolena in se klanjam človeku, ki si je izmislil nekaj takega. Če je sploh človek- ob zgodbah H P Lovecrafta se namreč zdi, da jih ni spisal človek; da si človek kaj takšnega sploh ne more izmisliti. In ravno v tem je njegova največja mojstrskost.


Verjeti ali neverjeti v karkoli ni težko- teorij je ogromno, sam se pa odločiš, kam se boš postavil. Ali boš sledil znanosti, vraževernosti ali štorijam navadnežev: tvoja odločitev je. Bo pa odločitev veljala bore malo, ko nas nekdo naposled obišče. Ali mi njega.

sobota, 15. avgust 2009

Gladiator (2000)

If you find yourself alone, riding in the green fields with the sun on your face, do not be troubled. For you are in Elysium, and you're already dead!

Malo je ljudi, ki po ogledanem zgodovinskem epu Gladiator ne trdijo, da gre za eno najbolj vzdušnih in režijsko popolnih ekranizacij bojda približno resnične zgodovine. No, ako prelistamo Rimsko zgodovino hitro uvidimo, da je večina štorije popolna izmišljotina; vključno z osrednjim likom Maksimum! Ampak izmišljenost ne pokvari filma, temveč mu da kvečjemu več globine in (nemara lažne) epskosti, s katero mu je uspel vstop med kultne in pobir večine oskarjev takrat tekočega leta.


Today I saw a slave become more powerful than the Emperor of Rome.

Gladiator govori o ljubezni in maščevanju, ki ga glavni lik Maksimum s svojo trdo vojaško voljo skuša doseči skozi gladiatorske igre; kamor je bil zadegan po uporu novopečenmu cesarju Komodu v vojaškem taboru. Ta je pod napadom častihlepnosti, ki je po njegovo ena izmed glavnih vrednot, umoril modrega očeta, ki mu je tik pred smrtjo povedal, da bo za prestolonaslednjika Rima izbral omenjnega vojaškega poveljnika, ki se bo pozneje razrešil svoje službe in vso oblast povrnil ljudstvu- senatu. Komod ima svojo vizijo, kjer senat sploh ne obstaja, Rim pa vodi skupaj s svojo polnopravno sestro, do katere ne goji zgolj bratskosestrskih čustev. Komod v čast očetu priredi bajeslovne igre, kamor po spletu naključij pripotuje Maksimum, ki je iz sužnja vmes napredoval v gladiatorja. Prvo bitko, ki jo skupaj s kolegi bije na nesmrtnem Koloseju zmaga- kar je popolnoma nepredvidljivo, saj so ostali gladiatorji umirali kot za tekočim trakom; Maksimu in kompaniji pa je z izjemnimi vodstvenostnimi sposobnostmi prvega uspelo premagati načeloma močnejšega sovraga. In takrat film poči, gre v višjo prestavo in kar zremo dalje je resnično adrenalinsko nabit zgodovinski ep. Komod po zmagi sužnjev-gladiatorjev stopi iz prestola in poveljniku nakaže željo po predstavitvi. Maksim, strt zaradi pobite družine (pobil jo je pak Komod) najprej trdo odvrne: "My name is Gladiator", nakar Komodu obrne hrbet; kar so v starem Rimu pogosto kaznovali s smrtjo (cezarje se je pač jemalo resno :)). Komod ga postavi pred razpelo, ko v njegov hrbet zakriči: "How dare you show your back to me! Slave, you will remove your helmet and tell me your name." In Maksim to brezbrižno stori; Komod pa se pod spuščeno čelado zave, da zre v oči nemara največjega sovražnika svojega življenja. Njegov jang se dopolni z jinom: "My name is Maximus Decimus Meridius, commander of the Armies of the North, General of the Felix Legions, loyal servant to the true emperor, Marcus Aurelius. Father to a murdered son, husband to a murdered wife. And I will have my vengeance, in this life or the next." Sledi precej predvidljiva štorija o uporu proti Komodu, kjer hočjo vsi dobiti svoj delež- vključno z izdanim senatom... ampak Komoda nazadnje pokoplje njegova lastna lahkovernost in podcenjevanje. Kljub zgodovinski nenatančnosti gre za visokoletečo štorijo, ki se je že vpisala v anale filmske zgodovine.


There was a dream that was Rome. You could only whisper it. Anything more than a whisper and it would vanish, it was so fragile.

Rim je simbol zgodovine in bržkone najpomembnejše mesto človeške zgodovine, zato bi bilo kakršnokoli onečaščenje s slabimi filmi neprimerno; česar se je zavedal tudi Ridley Scott, ki je veliko dela vložil v prav vsak kader. Vsi so estetsko in artistično na resnično velikem nivoju, kar vključuje tudi kostume, objekte in verodostojnost spopadov- saj so vsi, še najbolj pa začetni gladiatorski, odlično režirani in prestavitveno skorajda na nivoju filma 300, štorialno pa itak presegajoči za nemalo. Tudi glasba daje filmu vpliv, ki skupaj z izbrano zrnato podobo doseže, da se film čuti malce star; kar mu v dobi CGI filmov naredi zgolj veliko uslugo. Gre za nesmrtni film, ki z vnovičnimi ogledi ne izgubi privlačne odličnosti- temveč je z vsakim ponovnim ogledom boljši, saj komaj takrat dojameš prikrito estetiko in skorajda skrito štorijo o propadajočem svetu in Odrešeniku.


The general who became a slave. The slave who became a gladiator. The gladiator who defied an emperor. Striking story! But now, the people want to know how the story ends. Only a famous death will do. And what could be more glorious than to challenge the Emperor himself in the great arena?

Svoboda, bratstvo in ljubezen so vrednoste, ki jih sodobni svet ne zna pravilno spoštovati, ohranjati in (JA!) uživati. Vse to je izginilo in umrlo, vse je postalo egoistično in preprosto; vse je postalo naivno in udarjeno na prvo žogo. Zato se Gladiator zdi kot posnetek nekega drugega časa- časa, kjer so bile te vrednote osrednje v življenjih; vsekakor pa ne podcenjevane in samoumevno prisotne. Gre za nek drug svet, ki ga nikoli ne bomo zmogli popolnoma razumeti- zato pa imamo filme kot so Gladiator, ki skušajo ta svet prikazati na način, ki ga zgodovinske knjige ne (z)morejo- čustveno artistično nabito zgodbico o človeku, ki je izgubil vse; nakar si z upanjem zmore vse pridobiti nazaj. Ava; Gladiator.


Ocena v okviru žanra: 9.0/10

Skupna ocena: 9.0/10

www.imdb.com/title/tt0172495/

Tim Burton

Tim Burton mi je osebno eden najboljših ustvarjalec filma nasploh. Njegov karakter je enostaven in zapomljiv, obenem pa so mi njegovi filmi skorajda brez izjeme dobri. Pazi- niso mi odlični, temveč dobri. Ampak pri skorajda vsakem njegovem filmu se čuti režiserjeva duša in zraven Quentina Tarantina ne pomnim človeka, ki bi filmom vdihnil toliko svojih prepričanj, duševnega stanja in mišljenja, kot ravno Tim Bruton.


Point njegovega ustvarjanja je njegov osebni karakter- Tim je namreč bil v otroštvu in tudi sredici življenja precej izločen, drugačen in družbeno nepriljubljen, kar se odraža tudi v njegovih filmskih junakih; saj so skorajda brez izjeme to filmi o družbeno nestandardnih osebkih, ki se v sodobni družbi ne morejo ali zmorejo najti. Sam nikoli ni maral biti slaven, niti ni maral da ga ljudje preveč častijo. Zmerom je ostajal skromen in nikoli ni uspel izstopati, slavi navzlic. Na prestol slavnih se je zavihtel s filmom Batman, temačno noir akcijado posneto po priljubljenem stripu. Zraven Batmana so me navdušili filmi Mars Attacks! (parodija in komedija na temo vesoljskih zasvojevalcev), Big Fish (iskreno žalostna drama), Edward Škarje (drama o človeku, ki ima namesto dlani škarje, zri spodnjo sliko), Batman Returns (prvo nadaljevanje temačnega superjunaka) in obenem moj doslej najljubši film Ed Wood (presunljiva realistično optimistična drama o najslabšem režiserju vseh časov).


Kaj več o njem stežka povem, saj svoje osebno življenje dodobra skriva. Ampak zanikati da gre za presunljivo dobrega režiserja bi bila krivica- zato bom zapis zaključil tako hitro: Burton slave ni nikoli hotel užiti, zato se mu raje klanjam nekje v srcu, odkoder je sam jemal večino vrlin svojih filmov.

Nad devetico

Seznam opisanih filmov, ki sem jim prisodil oceno 9.0 ali več; skratka brezčasne mojstrovine!
















četrtek, 13. avgust 2009

Friday the 13th (1980)

Petek trinajstega je precej spoštovana franšiza, čeravno je pri nas malo ljudi, ki so dejansko zrli prvenec, ki je leta 1980 otvoril serijo, ki bo pozneje prerasla v legendo z več kot desetimi nadaljevanji, prenovami, knjižnimi in stripovskimi upodobitvami. Ja, resnično je nekaj posebnega na tem preroško zakletem datumu, da je ta film postal tako popularen. Verjetno je razlog Jason, karakteristični morilec s hokejsko masko, ki je dandanes kultna ikona filmografije grozljivk in filma nasploh. Ampak v enici se slednji pojavi zgolj za par sekund, v samem finišu- uradni morilec pa je nekdo drug. Če je sploh morilec.


Kaj je na vsem kultu tako posebnega, da ga vsi slavijo? No, pričel bom na začetku- s prihodom parih najstnikov (žanrska klasika) v kamp Kristalnega Jezera, kjer se je pred časom prigodil grozljiv dvojni umor. No, najstnikom je za štorije čisto ravno, zato se tam naselijo in pač uživajo; dokler lahko. Nekaj jih namreč neprestano opazuje (vključuje tudi prvoosebne posnetke) in pozneje posameznično odstranjuje iz življenja. Vse skupaj je povezano s štorijo o otroku, ki se je njega dni utopil v omenjenem jezeru. Jason, kakopak. Ampak najstnikom je kmalu jasno, da morilec ni Jason: zato film obdaja neka skrivnostnost, kjer ni popolnoma jasno, kdo bo na koncu negativec. No, preostalnik sestavljajo kruti umori, veliko krvi, kričanja, seks, praznega blebetanja; skratka resnično standarden predstavnik slasher filmov. Zgodba sama po sebi ne zahteva niti kančka možganskega napora; temveč zgolj prepuščenosti horror-suspenz trenutkom, ki jih film dostavi. Načeloma so v slogu mirnih kadrov enega ali dveh posameznikov, ki jih prekine morilec s svojo krvavo gesto. Mnogim ljudem taka groza sploh ni grozna, vključavši mene, ker je preveč prvinska in prirojena. Zato sam na ta film gledam bolj kot na akcijado; ampak vsem pomislekom navzlic moram priznati, da mi je prvenec veliko boljši kot nadaljevanja. Nekoč sem menil drugače, ampak danes, ko sem si še enkrat sled okoliščin (obiski, ogled filma, na polici našli ravno tega) še enkrat ogledal izvirnik, moram reči da je boljši za par nivojev. Zakaj in kako?


Zato, ker je Jason; osrednji lik nadaljevanj, slabo zastavljen lik. Slabo karakteriziran. Slabo osmisljen. Še Michael Myers iz Noči čarovnic je bolj človeški, kot neka nema spaka, ki nosi hokejsko masko in popolnoma brez razloga pobija najstnike. Nekoč mi je bil Jason kul model, ker so mi slasherji bili omiljen žanr, ampak danes vidim, kako bebavo je predstavljen. Kako beden je napram večnemu kralju F.K. iz Nočne more na Ulici Brestov. In zato je prvenec boljši- ker gledalec ni prisiljen spremljati bednobednega Jasona, temveč zre drugega morilca (ponovno, če sploh je morilec), ki dejansko ima karakter (resda antipatičen, ampak ga vsaj ima) in neko štorialno podlago; usmrtitve pa niso tako brezsmiselne in nelogične. Tudi atmosfera (film se dogaja ponoči; scenografija je meni izjemna!) za par nivojev preseže vsa nadaljevanja. Še vedno ne gre za igrani ali vzdušni ali kakršnikoli masterpiece; gre pa za solidno devetdeset minutno pregajalnico dolgčasa in posledično kot soliden filmski izdelek, ki je malce prezrt zaradi nadaljevanj, ki so precej slabša in zato je takšno rangiranje, po mojem mnenju, precej krivično. Preostalih delov (morda samo zaenkrat) ne mislim opisovati, saj raje kot katerikoli prihodnji Petek Trinajstega priporočam ostale filme iz popularnega slasher nabora. Verjamem, da težav pri izbrskavanju naslovov ne bo.


Ocena v okviru žanra: 6.3/10

Skupna ocena: 6/10

http://www.imdb.com/title/tt0080761/

Fanboys (2008)

Fanfantje -oziroma poslovenjeno Oboževalci- so ljudje, ki v neki stvari (film, serija, objekt) vidijo veličino in nikakor ne priznavajo enokovrednosti ostalih "stvari". Skupinico takih prikazuje tudi istoimenski film, ki sledi avanturi prijateljev, ki se odločijo za krajo novega nadaljevanja vojne zvezd, izpod domovanja režiserja in ustvarjalca. Zakaj? Ker eden izmed njih umira za rakom in bo preminil pred uradno premiero, zatorej se prijatelji čutijo dolžnega, da mu dostavijo omenjeni film- saj je umirjajoči živel pod vplivom celotne serije in mu je bila med drugim vodilo v življenju.


Finta je v tem, da je Fanboys resda film, namenjen tistim, ki so Star Wars že gledali; ampak po drugi strani pa je dovršena zgodbica o prijateljstvu. O izgubljanju in pridobivanju slednjih, o tem, kako različne so lahko navidez podobne življenje poti. Vse skupaj je zakamuflirano v preprosti smešen road trip film, ampak Oboževalci dejansko sežejo dlje. So eden izmed tistih filmov, po ogledu katerih se počutiš boljše. Obenem pa se prekleto zabavaš! Smešnih prizorov je nemalo in čeravno niso resnično nadpovprečni so v maniri sodobnih komedij (ki so iskreno slabe) zabavni in kvalitetni. Seveda se jih večina tika Vojne Zvezd in Zvezdnih stez, ampak bolj življenske fore ne izostanejo: imamo povezovanje interneta in pedofilije, obvezne bar scene, prostitutke, smešne enovrstičnice in polno malho zanikanja čustev med glavnimi igralci in igralko. Težko rečem ako bo dogajal nekomu, ki Vojne Zvezd še ni gledal- ampak nekje v srcu menim da bo. Ampak bo imel drugačne razloge za smeh- smejal se bo poznavanju zgodovine, fanatičnim neumnežem in čudno razložljivim situacijam. Tako film nekako zadovolji obe plati gledalcev... resda ni filmografski presežek; je pa optimistično naravnana štorija, vredna pohvale.

Come on, man. That was never gonna happen. I did what I had to do, dude. I grew up. I'm the only one who did. Look at you guys.


Ocena v okviru žanra: 6.0/10

Skupna ocena: 6.0/10

http://www.imdb.com/title/tt0489049/

Šatuljica: The Box

Neverjetno zanimivo zasnovan film, bojda sličen Donnie Darku, kjer neznanci pred hišo znancev dostavijo leseno šatuljico- odprtje katere se rezultira v smrti enega izmed neznancev + obogatitvi za milijon dolarjev. Trailer je že dostavljen, celoten film pa kmalu...

Carrie (1976)

Carrie mi je najljubša filmska priredba Stephen Kingovih knjižnih grozljivk (drugače sta mi najljubši Zelena milja in Shawshank Redemption). Preprosto rečeno, dober film je. Ima vse, kar si lahko kakovostna grozljivka želi- dobro zgodbo, naraščanje temačnosti, malce bolano vzdušje in veličasten konec. Vse skupaj pa je podprto z izjemno igro nadarjene Sissy Spacek, ki itak dobiva vloge zgolj in samo v grozljivkah.


Carrie je prvenstveno film o socialno bolni materi in najstnici, ki se je uničila pod vplivom prve. Čeravno naslovna Carrie poseduje čuda moči, med drugim telekinezo (premikanje predmetov brez interakcije) je na gimnaziji ne mara skorajda noben; izvzemši neko profesorico, ki ji življenja ne olajšuje kaj preveč. Doma je Carrie namreč skorajda trpinčena, zagotovo pa razvojno zavrta zaradi okrutne matere, ki je imela slabo izkušnjo s hčerkinim očetom, zato skuša slednji preprečiti moško družbo. Moške prikazuje kot vir absolutnega zla, obenem pa povdarja minimalistično vzgojo po Bibliji. Vse bi bilo po materino, ako na nek dan bi Carrie ne pričela razmišljati po svoje. Po nekaj pripetajih, ki ji dajo misliti, da ima prijatelje: se s kvazi najlepšim fantom na šoli odpravi na maturantski ples, kjer se njeno življenje zdi kot pravljično sanjsko. Dokler je na podelitvi nagrad za najlepši par plesa "prijatelji" ne polijejo s krvjo; odkoder Carrie ne odpusti več nikomur in prične se srhljivi paranormalni masaker, ki vsebuje za tisti čas ogromno krvi in dobrih posebnih učinkov. Ko pride domov, pa sledi še finalna interakcija z njeno materjo in resnično srhljiv filmski finiš, ki je eden izmed bolj priznanih. Ves film namreč odlikuje čudna realističnost in pripravljenost sočustvovanja do glavne junakinje, osrednje filmske morilke, pravzaprav. Resnično nenavadno je, kakšne čustvene vezi uspe film skleniti med gledalcem in Carrie, ki je -čeravno obdarjena s paranormalno močjo- bolj človeška kot večina vseh filmskih likov. Posneli so tudi nadaljevanje (in remake Carrie, ki je, hm, remake) The Rage: Carrie 2, ki ne da veliko več na osebo, temveč na slasher grozljivko, torej odvzame osrednji motiv serije, kar kratkomalo smrdi. Čeprav je tudi tisto solidna grozljivka, ni več motivov, sočustvovanja in razmišljanja kot v enici, zato bi si zaslužil oceno največ 5/10. Škoda, kajti spomin na prvenec je odličen. Napak kratkomalo ne vsebuje, edino zob časa ga načenja + tega je knjižna verzija boljša, zato je ne moremo oceniti enako kot filmsko. Ampak po dometu zmaga film, saj je novela dandanes že skorajda pozabljena v zgodovini.


Ocena v okviru žanra: 8.1/10

Skupna ocena: 8.1/10

http://www.imdb.com/title/tt0074285/

ponedeljek, 10. avgust 2009

Nosferatu, a Symphony of Horror (1922)

Nosferatu je film iz nekega drugega časa in obdobja, zato je tudi nem in črnobel. Ampak podobi navzlic je v njem nekaj hudo strah vzbujajočega, zato je za nemalo posameznikov Simfonija groze preprosto najboljši film vseh časov, če pa ne to- pa vsaj grozljivka. Seveda gre za precej optimistično favorizacijo, ki je mnogi (vključno z mano) ne zmoremo razumeti. A ko se zazreš globlje uvidiš, da je izdelek resnično dober in je obenem dober dokaz umetnin, ki s časom ne izgubijo privlačnosti.


Drakula je, hm, če še ne veste; zelo obsežna pripoved, polna lastne, žnarske inu produkcijske zgodovine, ki se odraža v nemara najbolj znanem filmskem liku vseh časov, naslovu istoimenskemu vampirju. Nosferatu je film, ki je skorajda popola priredba romana; le da so zavoljo avtorskih pravic zamenjali imena glavnega negativca + kraja dogajanja. Največja sprememba napram romanu pa je v predstavitvi prvega, saj je Nosferatu (pravzaprav grof Orlock) predstavljen kot ogabno zlo, torej daleč od načeloma privlačnega grofa Drakule. Samo poglejte zgornjo sliko no: bolj neprivlačno bolanega stvora v človeški podobi se sam pač ne namislim. Tudi štorija je klasično vampirska- bitje se zaljubi, nato se izve, da je slednja edina, ki ima moč pokončati Orlocka; nakar ga hočejo pokončati, pač. Vse Dracule od prve do zadnje imajo podobno zgodbo, zato je kakšen globlji vpogled nepotreben, saj dvomim da je veliko posameznikov, ki si kakšnega vampirskega filma še niso ogledali. Glavnega negativca je prepričljivo odigral Max Schreck, ki je s počasnimi gibi in srh vzbujajočimi gestami tiste čase poskrbel za nemalo neprespanih noči. V tej vlogi se je tako odlično našel, da je po tem odigral še zgolj v ščepcu filmov in nikoli ponovno zablestel. Preprosto je bil Nosferatu, tako kot je bil Ledger Joker. Očitno so te vloge že živele v njih, ko pa so dobili priložnost pa so jih izpustili na plan. Heh. Drugače je pa to še pred-poslednji nem film, ki sem si ga ogledal. Kot sem že dejal, to ni zame, ker je dejansko neko drugo obdobje, ki ga ne razumem popolnoma. Ampak pri vseh štirih filmih (tale, Metropolis, Pasijon Device Orleanske ter en, katerega opis še pride) sem videl in vedel, da gre za velike zadeve; posnete mnogo pred svojim časom. In tako to gre.

Ocena v okviru žanra: 8.0/10

Skupna ocena: 8.8/10

http://www.imdb.com/title/tt0013442/

petek, 07. avgust 2009

Svet je lep.

:)

Japonske grozljivke

Kot verjetno veste imam zelo rad Japonske grozljivke. Ameriške so že zdavnaj klecnile pod navalom prenov in priredb izvirnih Japonskih; ako pa pride kaj unikatnega, pa so to načeloma štorije o morilcih in masakrih, ki so že dolgo tega nehale biti "grozljivke" temveč so postale akcijade. Japonski horror pa dejansko grozo vrne med osnove: med duhove in spiritualnost, ki je navadnež ne zmore razumeti. Zanimanje za J-horror sem dobil, ko sem zrl Ameriško priredbo slovitega filma Krog. Ravno teden dni po ogledu dotične so na naši nacionalki zavrteli celotno Japonsko trilogijo, torej Ringu, Ringu 2 in Ringu: Birthday. Sprva se mi je Japonski izvirnik zdel slabši od Ameriškega, ampak kmalu sem pričel ceniti način na katerega snemajo japanzerji. Ta namreč združuje sodobno snemalno tehnologijo in zaostalost preteklosti in več stavi na efekt nevidnosti in počasnosti, počasne dramaturgije in obupno bolanih nakaz.

Torej, ta državni žanr grozljivk definitivno potrebuje privajanje akcije željnega in vajenega zahodnega gledavca. Prehod je ogromen. En dan smo bili navajeni na tipično H-woodsko akcijo, adrenalin, "morilsko grozo", drugi dan pa fašeš počasnost, okorelost in grozo, ki je velikokrat nevidna in celo nerazumljiva. Mnogi ljudje tega ne znajo sprejeti, se ne znajo prilagoditi, ako hočete. Že če samo primerjate Japonski Ringu 2 z Ameriškim (snemal jih je isti režiser- Nakata) je jasno, kako različni sta ciljni skupini. Ampak potem ko se navadiš, ko jih zljubiš- takrat se raje pripravi na res hude štorije, iskreno grozo in prenovljeno mnenje o grozljivkah. Vsaj pri meni je bilo tako. Te grozljivke so mi pustile nemalo, zato jih definitivno uvrščam kot najboljše žanrske primerke. Imajo pa tudi Japanci karakter in v svoje grozljivke uvajajo lastne klišeje. Na pamet mi padejo naprimer poševnooke deklice ki sejejo zlo: naprimer Samar, em, Sadako. Tele ratujejo malce prežete, če sem lahko iskren- ampak so vedno znova grozljivo dobro upodobljene. In dokaj raznolike, tudi.

Če pa že govorim o žanru, bom naštel še nekaj ozlačenih predstavnikov, zasluženih za populiranje te veje grozljivk... prvi je pak Ringu, ki sem ga podrobneje popisal v Kronologiji. Ringu je začetnik dobe Ameriških prenov in zaslužen za ves uspeh in pozornost, ki so ga bili J-horrorji deležni v zadnjih letih. Povrhu vsega pa je precej dober film in ena najsrhljivejših grozljivk, kar sem jih imel priložnost videti. Drugi tamkaj najpriljubljenejši je Ju-On, s celotno serijo The Grudge. Gre za na videz dokaj generično štorijo o duhovih, ki pa se sčasoma prelevi v nekaj več. Nekaj večjega od življenja. Izdali so pet delov in tri Ameriške prenove, kar priča dejstvo, da je serija zelo gledana. Je bila, najnovejši del je namreč hudo osovražen. Podobno dolga je serija One Missed Call, ki govori o prekletstvu, ki se prenaša preko telefonov. Tri dni pred smrtjo dobiš glasovni mail, ki ti predvaja zadnjih par sekund tvojega življenja; nakar se ti čez tri dni zgodi natanko to- in smrt, seveda. V stilu Ringuja se prične raziskovanje prekletstva in iskanje odrešitev. Enko priporočam, ostalih treh ne. Spočeli so tudi srednje zanimivo istoimensko TV-serijo! Naslednja omembe vredna (okej, tale je pod vprašajem) je nenavadno bolna serija filmov Guinea Pig, ki vključuje dva nemara najbolj bolna uradna filma vseh časov- The Devil Experiment in Cvetlice Mesa in Krvi. Gre za popolnoma nepotrebno serijo, ki je dvignila nemalo prahu in zato bila deležna velike pozornosti. Dandanes pa je precej pozabljena, od časa do časa jo odkrije kak model in potem priča o nenavadni krutosti. Guinea Pig je na Japonskem pozabljen kult, v ZDA in Evropi pa bolna stvar, ki je nekako ne znamo pravilno razumeti. Vreden omembe je tudi nenavadni Suicide Club, kjer 54 najstnikov naredi skupinski samomor, nakar se ugotavlja vzroke in posledice. Priporočam! (Pri)znan je tudi film Hidea Nakate- Dark Water, ki ga sam žal še nisem gledal. Kolikor čitam ima več dobrih suspenz-trenutkov in si lasti celo solidno ZDA prenovo, kar je velika nenavadnost, glede na polom vseh ostalih. Priporočam tudi združek petih kratkih grozljivk imenovan Dark Tales of Japan, ki so grupno režirani od najbolj priznanih J-režiserjev, obenem pa je vsaka filmska štorija podana konkretno in predvsem grozljivo :).

Seveda to niso vse J-grozljivke, temveč zgolj bolj kultne in tamkaj popularne. Ogled vseh je itak precej nepriporočljiv, ker je spisek ogromen + tega, se zadeve prično sčasoma malce ponavljati. Žanr grozljivk pred tem očitno ni varen na nobeni celini, hehe.