četrtek, 30. julij 2009

Vesolje

Leživa takole včeraj s kolegom Markom na pomolu ob Dravi; ločena od ostalega sveta in se pogovarjava o vesolju. Dejansko je bilo prvič, ko sva nanesla na to temo- ampak temu navzlic sva se hitrostno strinjala: vesolje je nekaj, česar nikoli ne bomo popolnoma razumeli. Gledala sva luno in razmišljala o tem, da so ljudje tam dejansko bili. Neverjeten občutek. Oba sva se strinjala, da je vstop v vesolje zadnja stvar življenja; kajti potem si stopil ven. Iztopiš iz sveta. Nisi več del človeštva; celoten planet opazuješ kot otrok opazuje mravljišče. Skratka, Zemlja postane preteklost, neka skupnost katere član več nisi. Zdaj si član naslednje skupnosti: član neskončnega vesolja.


Odiseja v vesolju, znanstveno-fantastični film iz prejšnjega tisočletja se konča precej dvoumno. Danes pa sem doumel, da razumem konec. Na svoj nenavaden način ga razumem... Filmček konca zrite spodaj:


Podoba otroka v maternici je, tako sem prepričan, simbol novega rojstva. To je namreč to- konec. Človek je potoval v vesolje in se znova rodil... postal je Bog stare Zemlje a obenem dete nove. Je Bog in je dete, je dete in je Bog. Ker tako to gre. Z dosežki tehnologije se približujemo novim obdobjem: začnemo kraljevati starim, a obenem smo še vedno otroci; otroci, ki bodo postali Bogovi in kasneje spet otroci. In tako do večnosti, kajti vesolje je neskončno in neskončen je razvoj novih tehnologij. Amen.

A to je zgolj vidik nekega filma, morda najpomembnejšega sploh; zato seveda ne predstavlja standarda v človeškem mišljenju. S tem, da ima skorajda vsak posameznik svoj pogled na zaključek omenjenega filma. Bo že res, da je bil posnet pred svojim časom in ga bodo dokončno razumele zgolj prihajajoče generacije. Bi pa rad tukaj prilepil še eno zanimivo interpretacijo, ki jo je izvirno napisal "brickford27" med komentarji zgornjega posnetka: Ok don't strike me down, but my interpretation is that in the beginning we all start out as seperate entities (monkeys-beginning) and we evolve over milleniums ecthing closer to a truth that we are really one being in the end and that is the source of who we really are! we needed seperatism to understand our existance but needed to evole to understand that we are not seperate in the end! we are all one!

Zanimivo torej. Zanimivo pa je tudi, kako Vesolje interesira nekatere ljudi, drugih pa sploh ne privlači. Mene zelo. Tudi Marka, ampak on ima malce poseben odnos- sovraži namreč znanstveno fantastiko, žaromeče in podobne okrogline ki temu "žanru" pritečejo. Ampak dlje ko premišljujem, bolj je jasno... vsa ta znanstvena fantastika, vso neskončno vesolje- to je bila pred leti nedoumljiva čarovnija, danes pa je postala realnost. Kar je bilo nekoč del upa, da bo človek potoval v vesolje- je danes izvedljivo.


Ko je človek prvič potoval in stopal po luni, je iz slednje opravil klic s predsednikom Amerike, ki je hodečega pohvalil, češ da je obrnil novo poglavje zgodovine. Odvrnil mu je: kaj je zgodovina? Res, kaj je zgodovina? Ne le, da je potovanje v vesolje nov list zgodovine, to je NOVA zgodovina. Vse v tistem telefonskem klicu je bilo tako iskreno resnično. Predsednik (Nixon) je dejal: This certainly has to be the most historic telephone call ever made. I just can't tell you how proud we all are of what you. For every American, this has to be the proudest day of our lives. And for people all over the world, I am sure they, too, join with Americans in recognizing what an immense feat this is. Because of what you have done, the heavens have become a part of man's world. And as you talk to us from the Sea of Tranquility, it inspires us to redouble our efforts to bring peace and tranquility to Earth. For one priceless moment in the whole history of man, all the people on this Earth are truly one; one in their pride in what you have done, and one in our prayers that you will return safely to Earth.


Ako lahko pridodam svoje mnenje- mislim, da bi jima takrat bilo vseeno četudi bi tam umrla. Ker sta videla vse. In ker bosta v vsakem primeru živela večno.

Ko sva se počasi odpravljala, sva se vprašala, kaj sploh smo v vesolju? Odgovor: manj kot nič. Veliko je stvari na tem svetu, ki jih še ne razumemo- a to je zgolj ta svet. Kaj ko "svet" razširimo v neskončno črnino vesolja. Kakorkol se že trudim, neskončnosti si ne znam predstavljati. To so kot sanje padca v neskončno vrzel- ni logično, ker vse kar poznamo ima konec. Ima tudi vesolje konec? Kaj je konec vesolja? Stena? Potem se nekaj nadaljuje tudi na drugi strani. Je konec vesolja samo tema brez vsega? Tudi tista tema je nekaj; torej ni konec. Ali je torej vesolje res neskončno, ali obstaja nekaj, čemur verniki pravijo Bog; ali pa je konec takrat, ko nič več ne obstaja. Ko ne obstaja ne čas, ne ti, ne barve- nič. Konec, pač. +glavobol, ki sem ga ravnokar staknil, heh :). Vesolje je zadnja meja, ki navdušuje miljarde ljudi; skupaj z mano. Rad bi bil del sveta, ki bo segel v vesolje dlje kot vse generacije pred nami. Rad bi bil del sveta, ki bo znal odgovori navidez nemogoča vprašanja, vsaj ako ne greš v okvire svetovnih ver. Ta svet ni daleč; oziroma že stopamo po njem. Oba se strinjava da je zgolj vprašanje časa, preden se konec Odiseje 2001 zares zgodi.

Ni komentarjev:

Objavite komentar