petek, 31. julij 2009

Slumdog Millionaire (2008)

Sedim pred ekranom, bolščim v zaslon- a ne znam kako začeti. Slumdog Millionare je najboljši film lanskega leta, sodeč po oskarjih in trumah oboževalcev; film, ki mu je bilo usojeno da bo eden izmed najbolj debatiranih. Zgodba o Indijskih slumih, odkoder se vzpne fant, ki se pojavi na Miljonarju je lepa. Res lepa. Vmes je ljubezen, seveda; tako kot v vsakem velikem filmu- drugače pa prijetna štorija o odraščanju, svobodi, upanju... zdaj, veliko ljudi pohvali domala vsak element filma: govori o prelomu kinematografije, kar je rezultiralo v skorajda samih visokih ocenah. Ampak dlje ko sem razmišljal, manj sem bil prepričan, da si film zasluži tako hvalo. Res, v lanski konkurenci je bil dober; ker so bili ostali šepavi; to je pa tudi vse. Okej, pa pustimo neživljenskost oziroma nerealnost, pustimo vse scenaristične luknje- moti me predvsem to, da film skuša igralca prepričati, da zre najhujšo art zadevo vseh časov. Film prav upa, da si gledalec še ni ogledal veliko podobnih filmov, kajti v tem primeru ve, da bo izgubil. Podobnih filmov ni veliko; ampak jim je Revni Miljonar zmerom podrejen... recimo Božje mesto je na nek način podoben, le da je realen, neposreden in brutalen. Tudi Miljonar skuša pokazati bedo življenja, obenem pa optimizem in upanje: spet motiv, v katerem ga mnogi filmi prekašajo. Zdi se, da je direktor skušal na kup nametati več različnih zgodb (kot naprimer v Shawshanku), a uspešno ni speljal niti ene. Toliko nejasnosti kot je v tem filmu... hja, se že dolgo ne spomnim. Nekateri liki so pač tam nekaj sekund, nato jih več ni + tega nikoli ne izveš, kako so končali. Lep primer čudovito dobrega zaključevanja večih štorij je ravno Shawshank.


Revni miljonar je namreč precenjen. Vsaj tako mislim, saj dejansko nima ene lastnosti; ki bi ga objektivno dvignila nad druge filme. Gre za preprosto pravljico o človeku, ki se reši iz bede. Nemara je zato tako priljubljen... ker si upa sanjati. Vsak izmed nas sanja, o boljšem življenju, denarju, svobodi, čemerkoli že- a se nam vse vedno ne izpolni; ravno zato pa smo srečni da je uspel vsaj lik v filmu. Avtor filma ni dal priložnosti, da bi lik razumeli drugače, kot s sočustvovanjem. Enako je z ostalimi liki, tako kot s preostalim filmom. Tega bi lahko razdelili na dva dela. Prvi traja do scene z "drekom", drugi pa od te pa do konca: ker vsi čakamo in upamo, da bo ga kaka scena presegla. Ker v takšni obliki kot je Miljonar zdaj, vrhunec ni ne zadnjo vprašanje, ne zaključek ljubezenske štorije, temveč nedvoumen in zanimiv poton v drek. Tam je igra še odlična, proti koncu pa razvodeni. Otroka sta odigrala boljše, zato je film do prve polovice res zanimiv in privlačen za ogled. Druga polovica se posveti napačnim vprašanjem, nima več upanja, ne svobode pristopa. Od takrat mi film ni več tako dogajal.


Videti je, kot da bi Miljonarja samo kurcal. Pa ni tako, ker mi je film lep in soliden. Ni pa presežnik, kot skušajo vsi predstaviti. Režija je res čudovita, posnetki slumov izjemni- ampak celokupno režijo preseže Miljonarjev oskarjev tekmec Benjamin Button. Žal mi je, da režiser Boyle ni potegnil do konca, malce spremenil karizmo likov (dostavljeni scenarij je še sam nežno preklinjal) in jih naredil večplastnih; obenem pa slumov pokazal še bolj neusmiljeno resničnih. Tako dobimo zgodbo, pravljico, o svobodi; kakršna v resničnem življenju skorajda ni mogoča. Žal mi je, da Boyle ni lepše zaključil zgodb stranskih likov, če jih je v film že tlačil. Neosredotočenost je tako precej velika, v kombinaciji z nerealnostjo pa resnično šepava. Ampak česar Miljonarju ne (z)morem očitati je to, da gre za enega izmed številnih filmov, po ogledu katerih se počutiš boljše. Zato ogled kljub mimosunkom priporočam.


Ocena v okviru žanra: 6.0/10

Skupna ocena: 6.9/10

http://www.imdb.com/title/tt1010048/

Ni komentarjev:

Objavite komentar