sobota, 25. julij 2009

H. P. Lovecraft- Zgodbe (????)

H. P. Lovecraft je eden izmed tistih avtorjev, ki jim kljub smrti ne dajo miru. Nekateri ga častijo po božje, njegov Cthulhujev kult si je nabral mali miljon privržencev in je danes širši kot je bil v letih pisateljevega življenja (zahvaljoč neuradnih nadaljevanjih in priredbah/dopolnilih) . To je prva skupinica, druga pa ga vseskozi zaničuje in trdi, da je avtor precenjen in je slaba kopija njim omiljenega A. E. Poeta. Osebno menim, da so ti res trdoglavci, saj je Lovecraft čisto simpatično samosvoj; obenem pa mi njegova knjižna groza dogaja celo bolj kot Poetova. Slednji je grozo prikazoval kot nevidno, kaj je jasno grozno- a Lovecraftova neposrednost mi zaenkrat bolj dogaja.

Pa pustimo javkanje, itak ni pomembno. Sledeči članek pišem, ker bi vas srčno rad seznanil z nekaj mesecev nazaj prevedeno zbirko zgodb- Zgodbe. Vsaka izmed njih se začne Lovecraftu značilno- precej dolgočasno. Nato pride jedro, kjer avtor predstavi videnje nadnaravnega in ga skoraj zmerom veže z osnovo- Cthulhujem, ki je eno izmed bitij, ki so na Zemlji prebivali že pred človekom; sedaj pa čakajo, da se ponovno zbudijo in planetu zavladajo (In his house at R'lyeh dead Cthulhu waits dreaming). Štorij je sedem in vsaka je dokaj samosvoja- začenši s (meni najljubšim) Pickman's Model. Spisana je prvoosebno v obliki dialoga med avtorjem in skrivnostnim možem- Eliotom, kateremu avtor razkrije zgodbo Zemlji največjega slikarja Richarda Uptona Pickmana. Slednji je s svojim mojstrstvom dosegel resničnost podob na platnu v tej meri, da je avtor izgubil razsodno mejo med živim in neživim. Avtor s svojim značilnim slogom to pove na resnično navdušojoč način...

It was a colossal and nameless blasphemy with glaring red eyes, and it held in bony claws a thing that had been a man, gnawing at the head as a child nibbles at a stick of candy. Its position was a kind of crouch, and as one looked one felt that at any moment it might drop its present prey and seek a juicier morsel. But damn it all, it wasn't even the fiendish subject that made it such an immortal fountain- head of all panic- not that, nor the dog face with its pointed ears, bloodshot eyes, flat nose, and drooling lips. It wasn't the scaly claws nor the mould-caked body nor the half-hooved feet- none of these, though any one of them might well have driven an excitable man to madness.

It was the technique, Eliot- the cursed, the impious, the unnatural technique! As I am a living being, I never elsewhere saw the actual breath of life so fused into a canvas. The monster was there- it glared and gnawed and gnawed and glared- and I knew that only a suspension of Nature's laws could ever let a man paint a thing like that without a model- without some glimpse of the nether world which no mortal unsold to the Fiend has ever had.

Prva izmed štorij se hitro zaključi, saj je precej kratka. Ostale so daljše; Pickamana pa nasledi Rjavež Jenkin v meni osebno najslabši zgodbi cikla- Sanje v čarovničini hiši. Ta zaključi prvi del zbirke, fanovsko imenovan: Cikel sanj, ki ga nasledi Mit o Cthulhuju (to se izgovori Ktulu, če smo že pri tem) v zgodbah Klic Cthulhuja, Senca Innsmoutha, Dunwichka groza, Šepetalec v temi in Barve vesolja. Iz slednjih izstopata prva in Šepetalec v temi, ki sta vsako zase lepo poglavje mita, ki je po avtorjevi smrti presegel meje pričakovanega. Lep uvod v celotno kronologijo so besede, ki jih avtor zapiše na pričetku prve zgodbe:

The most merciful thing in the world, I think, is the inability of the human mind to correlate all its contents. We live on a placid island of ignorance in the midst of black seas of infinity, and it was not meant that we should voyage far. The sciences, each straining in its own direction, have hitherto harmed us little; but some day the piecing together of dissociated knowledge will open up such terrifying vistas of reality, and of our frightful position therein, that we shall either go mad from the revelation or flee from the light into the peace and safety of a new dark age.

Branja vam nočem kvariti, zato bom tukaj potegnil linijo. Lovecraft v štorije nenehno vliva osnutke božanske groze, primerja sebe z največjimi izmečki; obenem pa se vseskozi sprašuje kakšno moč sploh ima človeško bitje, ko ga popade strah- ali še hujše, nekaj nadnaravnega? Zbirko njegovih štorij najdete tudi tukaj, kjer je na voljo v spletni obliki. A raje kot to si izposodite (ali kupite: 25€) izjemen prevod, ki vam bo Lovecrafta, ako ste pristaš groze, zagotovo priljubil. Ava.

Ni komentarjev:

Objavite komentar