sreda, 01. julij 2009

2001: A Space Odyssey (1968)

Tišina. Tema.
Sonce se počasi dviga, prikažejo se prvi žarki svetlobe in rodi se življenje.
Opica pograbi krepelo, trdno ga drži v roki, ko z njim udarja po drugi opici.
Tako opica ni več plen, temveč postane plenilec. Postane človek.

Tišina. Tema.
Sonce se počasi dviga, prikažejo se prvi žarki svetlobe in rodi se umetna inteligenca.
Ta izkorišča človeka za krepelo, trudno ga drži v roki, ko z njim udarja po drugih ljudeh.
Tako umetna inteligenca ni več podrejena, temveč nadrejena. Postane Bog.


Tako bi lahko nadvse hitro opisali dotični film, ki je posnet po knjižni predlogi Arthur C. Clarka. Oziroma ne, ni posnet po knjižni predlogi, temveč je knjižna predloga nastajala sproti. Zgodovina pravi, da je Clarke hotel posneti res kvaliteten prispevek znanstveno-fantastičnemu filmu, zato je k sodelovanju privabil Stanley Kubricka, drugače poznanega po Spartacusu in The Shining. Tudi Odiseja, tako kot prejšnja dela Arthurja, govori o tem, kako majhno je človeško bitje proti ostalim dejavnikom- v Odiseji proti "bitju", ki ga je sam ustvaril.

Skorajda nemi in statični film/knjigo je sprva težko razumeti. Slika/beseda širi številne nebuloze, težko dojemljive kadre- obenem pa je tempo tako počasen, da celo potrpežljivi nihajo veke. Skorajda obvezna je steklenička Red-Bulla, pa še takrat bo dokaj težko ostati zbran; predvsem proti koncu. Začetek je tak, kot sem ga opisal zgoraj. Opica stopi v interakcijo s črni kamnom- popolnim monolitom, ki so ga tjakaj postavili nezemljani, da bi omogočili razvoj vrste, ki je bila obsojena na izumrtje. Opica prime kost, dotični artefakt postane orožje in opica udari drugo opico; po tej interakciji pa kost zabriše v zrak... naslednji prizor se prestavi v vesolje, kjer sterilne ladje potujejo po črni praznini. Film sčasoma predstavi posadko nenaključne ladje, na katero postavijo misijo potovanja do Jupitra, saj so na njem odkrili nov črn monolit. Zadnji izmed treh, ki so jih vesoljci postavili. Drugi je bil na Luni, ki je bil zgolj "oddajnik", ki je ljudem sporočil kje je tretji... drugi je bil postavljen zato, da ljudje dokažejo njihovo razvojno stopnjo; torej pripravljenost da posežejo po zadnji črnini. Zadnji monolit ljudi dvigne na novo raven, njihove zmožnosti se povečajo in rasa postane nadrasa. Sam monolite razumem kot prispodobo človekovega razvoja skozi čas- in prispodobo očeta, ki ga pokonča lasten sin; ki se pozneje dvigne nad mesto prvega.
A to tjakaj vodi dolga pot, ki je film niti ne prikaže popolnoma. Slednji se namreč osredotoči na omenjeno posadko in računalnik HAL9000, ki se sled neizrekljive programiranosti zavede samega sebe; nakar skuša pobijati posadko. Nekaj časa mu to uspeva (fenta lika, ki je osrednji lik naslednjih epizod knjige (film je zgolj še 2k10) naprimer Odiseja 3001 (drugače obstajajo še 2010 in 2061 (najslabša))), dokler se tudi posadka ne zave sebe in kritične točke obstoja. Odločijo se, da računalnik izklopijo, ta pa v zadnjih minutah moleduje za življenje. Ne obstoj, temveč življenje. Bolj proti koncu gre film, bolj jasno je vidno, da je najbolj človeški predstavik posadke ravno HAL. Četudi razkrijem celotno zgodbo filma/knjige, od prvega do zadnjega trenutka- bo vam film še vedno ugajal. Point je namreč v tem, da je Odiseja v vesolju zgodba, ki si jo vsak človek pojmuje zase. V monolitih ljudje vidijo prispodobe mnogih stvari- vesoljcev, boga, ljudi... in prispodobe odrešenja, učenja... resnično ni ogromne skupine ljudi, ki bi se glede prispodob v filmu/knjigi strinjale.
Sicer pa je tole mešani opis knjige in filma. Želite razlike? Knjiga je dosti lažje razumljiva in predstavi več štorije. Pri čemer se film osredotoča na potovanje do tretjega monolitha, knjiga razloži nastanek in "resnični pomen" slednjega. V filmu je vse prikazano statično, počasno, nemo. Film traja več kot dve uri, edina vznemerljiva scena pa je par-sekundna eksplozija. Ostalo je namenjeno našim predstavam; zato mnogi favorizirajo film. Odiseja je v filmskem smislu začrtana pripoved, ki pa ima toliko prostora za lastno interpretacijo, da sliči na nepopolnoma popisan list papirja. Taki filmi so redki in nemara je zato Odiseja tako cenjena.

To je torej površno in hitro predstavljen film/knjiga, ki ima ogromno bazo ljubiteljev in skorajda ni človeka, ki bi ji oporekal splošno dvoumno mojstrskost. Ogled skorajda obvezen, branje pa še bolj!

Ocena v okviru žanra: 9.0/10

Ni komentarjev:

Objavite komentar