petek, 31. julij 2009

Brr, pandemija

Mediji imajo res hud vpliv na ljudi, vidim. Ko je bilo obdobje "prašičje gripe" sem srednje pozorno spremljal zadevo; ampak sem temu navzlic opazil, da je vso govoričenje imelo vpliv na ljudi. Nekateri so mislili, da to očitno res ogroža njihovo zdravje. Enako je bilo prejšnjo leto s ptičjo gripo, predprejšnjo s kakšno drugo. To da človeku misliti, če so se res vse hude bolezni razširile v zadnjem stoletju. Heh, seveda ni tako. Mediji, pač. Vse se širi brzinsko, domala nepredstavljivo in, ja, neustavljivo. Bolezni in ostale stvari, ki na ljudeh sprožijo mini-paniko so tukaj od nekdaj; le da se v preteklosti vedenje o njih ni širilo tako brzinsko. Pač, po radiju si bojda slišal (sam teh časov nisem doživel) da razhaja bolezen; informacije o zdravljenju- nakar o njej ni bilo več govora. Dandanes fašeš vse: kje je bolezen, kako jo pozdraviti, kdo je umrl za njo... da to ni dovolj ti radi servirajo natančno cifro obolelih. Težko rečem, če so sodobni mediji še tako dobra stvar, saj v človeku lahko sprožijo paniko, ki hitro zajame več ljudi okoli njih. Se ne splača, resnično iskreno ne. Prašičja gripa je že ena izmed vrste nateguncij, ki nikoli ni resneje ogrožala stvarstva. Te dni je usekala "Nova gripa" (zmanjkalo živali, hehe), ki mi spet deluje udarjena na isto žogo. Ne me razumet narobe, češ da hočem povedati da bolezen ne obstaja- ker nočem. Povedati želim, da nič ni tako tragičnega, da je vsaka panika iskreno odveč: in da ne jemljite medijev preveč prirejeno. Poročajo pač, ker ljudje gledajo; ker se ljudje sekirajo in želijo vedeti kako bolezen napreduje, kamor gre in kako se je obraniti. To je bedno. Sploh v času dopustov, ko ti slične gripe rade stanejo dopusta, ki se ga zaradi razhajajoče "pandemije" ne upaš udeležiti. Pojdi, gripa ne pobere kar vsakega sproti- temveč se je da obraniti na mnoge načine, začenši s kvalitetno in pravilno higijeno. Če je ta, je možnost za obolenje hudo zmanjšana. Nemara se zdaj sprašujete, zakaj ima tole (vstavi trenutno aktualno različico) gripo toliko sto ljudi? Ker gre v veliko primerih za države tretjega sveta; kjer dajo na higijeno enako kot Slovenci na dobre filme. Ne ravno veliko, skratka- a se najdejo izjeme. Torej, privoščite si letošnji izlet; četudi na okužene predele, pazite na higijeno in preživeli boste. Predvsem pa si zaradi medijev ne delajte skrbi, saj so mnogokrat manj koristni, kot si mislimo sami.

Slumdog Millionaire (2008)

Sedim pred ekranom, bolščim v zaslon- a ne znam kako začeti. Slumdog Millionare je najboljši film lanskega leta, sodeč po oskarjih in trumah oboževalcev; film, ki mu je bilo usojeno da bo eden izmed najbolj debatiranih. Zgodba o Indijskih slumih, odkoder se vzpne fant, ki se pojavi na Miljonarju je lepa. Res lepa. Vmes je ljubezen, seveda; tako kot v vsakem velikem filmu- drugače pa prijetna štorija o odraščanju, svobodi, upanju... zdaj, veliko ljudi pohvali domala vsak element filma: govori o prelomu kinematografije, kar je rezultiralo v skorajda samih visokih ocenah. Ampak dlje ko sem razmišljal, manj sem bil prepričan, da si film zasluži tako hvalo. Res, v lanski konkurenci je bil dober; ker so bili ostali šepavi; to je pa tudi vse. Okej, pa pustimo neživljenskost oziroma nerealnost, pustimo vse scenaristične luknje- moti me predvsem to, da film skuša igralca prepričati, da zre najhujšo art zadevo vseh časov. Film prav upa, da si gledalec še ni ogledal veliko podobnih filmov, kajti v tem primeru ve, da bo izgubil. Podobnih filmov ni veliko; ampak jim je Revni Miljonar zmerom podrejen... recimo Božje mesto je na nek način podoben, le da je realen, neposreden in brutalen. Tudi Miljonar skuša pokazati bedo življenja, obenem pa optimizem in upanje: spet motiv, v katerem ga mnogi filmi prekašajo. Zdi se, da je direktor skušal na kup nametati več različnih zgodb (kot naprimer v Shawshanku), a uspešno ni speljal niti ene. Toliko nejasnosti kot je v tem filmu... hja, se že dolgo ne spomnim. Nekateri liki so pač tam nekaj sekund, nato jih več ni + tega nikoli ne izveš, kako so končali. Lep primer čudovito dobrega zaključevanja večih štorij je ravno Shawshank.


Revni miljonar je namreč precenjen. Vsaj tako mislim, saj dejansko nima ene lastnosti; ki bi ga objektivno dvignila nad druge filme. Gre za preprosto pravljico o človeku, ki se reši iz bede. Nemara je zato tako priljubljen... ker si upa sanjati. Vsak izmed nas sanja, o boljšem življenju, denarju, svobodi, čemerkoli že- a se nam vse vedno ne izpolni; ravno zato pa smo srečni da je uspel vsaj lik v filmu. Avtor filma ni dal priložnosti, da bi lik razumeli drugače, kot s sočustvovanjem. Enako je z ostalimi liki, tako kot s preostalim filmom. Tega bi lahko razdelili na dva dela. Prvi traja do scene z "drekom", drugi pa od te pa do konca: ker vsi čakamo in upamo, da bo ga kaka scena presegla. Ker v takšni obliki kot je Miljonar zdaj, vrhunec ni ne zadnjo vprašanje, ne zaključek ljubezenske štorije, temveč nedvoumen in zanimiv poton v drek. Tam je igra še odlična, proti koncu pa razvodeni. Otroka sta odigrala boljše, zato je film do prve polovice res zanimiv in privlačen za ogled. Druga polovica se posveti napačnim vprašanjem, nima več upanja, ne svobode pristopa. Od takrat mi film ni več tako dogajal.


Videti je, kot da bi Miljonarja samo kurcal. Pa ni tako, ker mi je film lep in soliden. Ni pa presežnik, kot skušajo vsi predstaviti. Režija je res čudovita, posnetki slumov izjemni- ampak celokupno režijo preseže Miljonarjev oskarjev tekmec Benjamin Button. Žal mi je, da režiser Boyle ni potegnil do konca, malce spremenil karizmo likov (dostavljeni scenarij je še sam nežno preklinjal) in jih naredil večplastnih; obenem pa slumov pokazal še bolj neusmiljeno resničnih. Tako dobimo zgodbo, pravljico, o svobodi; kakršna v resničnem življenju skorajda ni mogoča. Žal mi je, da Boyle ni lepše zaključil zgodb stranskih likov, če jih je v film že tlačil. Neosredotočenost je tako precej velika, v kombinaciji z nerealnostjo pa resnično šepava. Ampak česar Miljonarju ne (z)morem očitati je to, da gre za enega izmed številnih filmov, po ogledu katerih se počutiš boljše. Zato ogled kljub mimosunkom priporočam.


Ocena v okviru žanra: 6.0/10

Skupna ocena: 6.9/10

http://www.imdb.com/title/tt1010048/

četrtek, 30. julij 2009

Angels & Demons (2009)

If God has a problem, it will not be with what I have done but what I am about to do.

Hočeš ali nočeš, Dan Brown je dandanes eden izmed priznanih pisateljev. Čudak iz Philipsove akademije matematike je svetovno znanost pridobil z romanom The Da Vinci Code, ki je na račun izgubljenih dokazov za obstoj žene Jezusa Nazarečana privabil pisano množico ljudi; enako kot pozneje (slabša) filmska priredba. Enako priredbo je sedaj dobilo njegovo najkakovostnejše knjižno delo- Angels & Demons, ki naprav bledi Šifri prinese nekaj dobre filmske zabave. Fakt je pač, da vsakdo rad gleda razburljive pustolovščine postavljene v okvire spreminjajoče se svetovne zgodovine, ki ima posledice v sedanjosti. Vera je pač stvar, ki je širše diskutirana in ko ljudstvo dobi razlog da debatira, bo to storil. Angeli in Demoni dostavijo dobršno mero dejansko zanimivih vprašanj, ki jih spretno kamuflirajo v štorijo o ugrabljenih kardinalih, morebitnih bodočih papežih, ki bi jih naj izvolili na tistodnevnih volitvah. Ker jih ni, jih ne.

Nekje vmes se ponovno znajde Lobert Langdon; odrešitelj Vatikana, ki bo znova razrešil eno najstarejših svetovnih skrivnosti. Jasno, človek je strokovnjak za slimboliko, zategadelj mu nobena stavba, knjiga ali kip ne dela večjih preglavic, da vse skupaj zloži v večjo sliko- sliko zarote sredi katere stojijo brezimni Iluminati. Razloga da bi štorijo oklicali za nadpovprečno premeteno kratkomalo ni; ker je zelo preprosta. Ampak kar je v knjigi botrovalo hitrostnemu obračanju strani, v filmu ni okrnjeno. To je adrenalin. Adrenalin, ki ga je ustvaril Brown tako dobro, da je praktično vsaka stran v knjigi posamezno razkrivala večje zarote: vmes pa je pomešal dobre in kakovostne opise starodavnih stavb in del, tako lepo prikazane, da so se ti sproti risale pred očmi. Med filmom to ni tako lepo vidno, saj slika izgubi neko privlačnost miselnega kreiranja, ampak ok, deluje. Pač, Langdon rešuje zagotenke, rešuje življenja in skuša rešiti svetovno krizo; obenem pa je razpet med vero in znanostjo. Enako kot v Šifri, torej. Lepo je, da se je tudi Tom Hanks kot Langdon tokrat bolj vživel, saj je odigral spodobno. Za ostale like tega žal ne morem reči, saj so vsi po vrsti bledi- skupaj z glavnim negativcem... ki pa je začuda edini predstavljen dvostransko; resnično prežet med vero in znanostjo. Ostali liki so pač na svojih mestih, so tam, ker pač so- glavni negativec pa drži karizmo, ki ga naredi za najzanimivejši lik. Škoda, da ga je Ewan McGregor odigral tako slabo. Komu film skupno priporočati? Mnja, dogajal bo verjetno vsem: čeprav bolj priporočam knjigo. Angeli in Demoni so fin akcijski kriminalni triler, pomešan s pustolovščino; skratka nekaj, česar dandanes primanjkuje. Zrite.


Ocena v okviru žanra: 6.5/10

Skupna ocena: 6.6/10

http://www.imdb.com/title/tt0808151/

Vesolje

Leživa takole včeraj s kolegom Markom na pomolu ob Dravi; ločena od ostalega sveta in se pogovarjava o vesolju. Dejansko je bilo prvič, ko sva nanesla na to temo- ampak temu navzlic sva se hitrostno strinjala: vesolje je nekaj, česar nikoli ne bomo popolnoma razumeli. Gledala sva luno in razmišljala o tem, da so ljudje tam dejansko bili. Neverjeten občutek. Oba sva se strinjala, da je vstop v vesolje zadnja stvar življenja; kajti potem si stopil ven. Iztopiš iz sveta. Nisi več del človeštva; celoten planet opazuješ kot otrok opazuje mravljišče. Skratka, Zemlja postane preteklost, neka skupnost katere član več nisi. Zdaj si član naslednje skupnosti: član neskončnega vesolja.


Odiseja v vesolju, znanstveno-fantastični film iz prejšnjega tisočletja se konča precej dvoumno. Danes pa sem doumel, da razumem konec. Na svoj nenavaden način ga razumem... Filmček konca zrite spodaj:


Podoba otroka v maternici je, tako sem prepričan, simbol novega rojstva. To je namreč to- konec. Človek je potoval v vesolje in se znova rodil... postal je Bog stare Zemlje a obenem dete nove. Je Bog in je dete, je dete in je Bog. Ker tako to gre. Z dosežki tehnologije se približujemo novim obdobjem: začnemo kraljevati starim, a obenem smo še vedno otroci; otroci, ki bodo postali Bogovi in kasneje spet otroci. In tako do večnosti, kajti vesolje je neskončno in neskončen je razvoj novih tehnologij. Amen.

A to je zgolj vidik nekega filma, morda najpomembnejšega sploh; zato seveda ne predstavlja standarda v človeškem mišljenju. S tem, da ima skorajda vsak posameznik svoj pogled na zaključek omenjenega filma. Bo že res, da je bil posnet pred svojim časom in ga bodo dokončno razumele zgolj prihajajoče generacije. Bi pa rad tukaj prilepil še eno zanimivo interpretacijo, ki jo je izvirno napisal "brickford27" med komentarji zgornjega posnetka: Ok don't strike me down, but my interpretation is that in the beginning we all start out as seperate entities (monkeys-beginning) and we evolve over milleniums ecthing closer to a truth that we are really one being in the end and that is the source of who we really are! we needed seperatism to understand our existance but needed to evole to understand that we are not seperate in the end! we are all one!

Zanimivo torej. Zanimivo pa je tudi, kako Vesolje interesira nekatere ljudi, drugih pa sploh ne privlači. Mene zelo. Tudi Marka, ampak on ima malce poseben odnos- sovraži namreč znanstveno fantastiko, žaromeče in podobne okrogline ki temu "žanru" pritečejo. Ampak dlje ko premišljujem, bolj je jasno... vsa ta znanstvena fantastika, vso neskončno vesolje- to je bila pred leti nedoumljiva čarovnija, danes pa je postala realnost. Kar je bilo nekoč del upa, da bo človek potoval v vesolje- je danes izvedljivo.


Ko je človek prvič potoval in stopal po luni, je iz slednje opravil klic s predsednikom Amerike, ki je hodečega pohvalil, češ da je obrnil novo poglavje zgodovine. Odvrnil mu je: kaj je zgodovina? Res, kaj je zgodovina? Ne le, da je potovanje v vesolje nov list zgodovine, to je NOVA zgodovina. Vse v tistem telefonskem klicu je bilo tako iskreno resnično. Predsednik (Nixon) je dejal: This certainly has to be the most historic telephone call ever made. I just can't tell you how proud we all are of what you. For every American, this has to be the proudest day of our lives. And for people all over the world, I am sure they, too, join with Americans in recognizing what an immense feat this is. Because of what you have done, the heavens have become a part of man's world. And as you talk to us from the Sea of Tranquility, it inspires us to redouble our efforts to bring peace and tranquility to Earth. For one priceless moment in the whole history of man, all the people on this Earth are truly one; one in their pride in what you have done, and one in our prayers that you will return safely to Earth.


Ako lahko pridodam svoje mnenje- mislim, da bi jima takrat bilo vseeno četudi bi tam umrla. Ker sta videla vse. In ker bosta v vsakem primeru živela večno.

Ko sva se počasi odpravljala, sva se vprašala, kaj sploh smo v vesolju? Odgovor: manj kot nič. Veliko je stvari na tem svetu, ki jih še ne razumemo- a to je zgolj ta svet. Kaj ko "svet" razširimo v neskončno črnino vesolja. Kakorkol se že trudim, neskončnosti si ne znam predstavljati. To so kot sanje padca v neskončno vrzel- ni logično, ker vse kar poznamo ima konec. Ima tudi vesolje konec? Kaj je konec vesolja? Stena? Potem se nekaj nadaljuje tudi na drugi strani. Je konec vesolja samo tema brez vsega? Tudi tista tema je nekaj; torej ni konec. Ali je torej vesolje res neskončno, ali obstaja nekaj, čemur verniki pravijo Bog; ali pa je konec takrat, ko nič več ne obstaja. Ko ne obstaja ne čas, ne ti, ne barve- nič. Konec, pač. +glavobol, ki sem ga ravnokar staknil, heh :). Vesolje je zadnja meja, ki navdušuje miljarde ljudi; skupaj z mano. Rad bi bil del sveta, ki bo segel v vesolje dlje kot vse generacije pred nami. Rad bi bil del sveta, ki bo znal odgovori navidez nemogoča vprašanja, vsaj ako ne greš v okvire svetovnih ver. Ta svet ni daleč; oziroma že stopamo po njem. Oba se strinjava da je zgolj vprašanje časa, preden se konec Odiseje 2001 zares zgodi.

Road Trip: Beer Pong (2009)

Ne spomnim se, da bi gledal tako bedno komedijo. Ne, da ni smešena; ne, da je slaba- prav bedna je. Do te mere, da se mi igralci smilijo... vloga v filmu je namreč nekaj, kar se te drži skozi vso življenje in tudi po smrti se te ljudje spominjajo skozi te vloge. Če se jih bo kdo spominjal po tem filmu, heh, si bodo želeli da bi izbrali drug poklic. Ni mi v navadi, da bi se film tako kurcal; večina filmov ima svetle točke- ampak naslednjik Road Tripa jih nima. Je tako nesporno ogabno beden; da preprosto moram napisati to, kar bom. Saj vsi govorijo, da jeze ne smeš držati v sebi. Torej;


Se spomnite filma Road Trip? Solidne komedije iz '00, ki je marsikoga nasmejala. Kako bi ne, če je vsebovala dokaj carsko igralsko zasedbo, osvežujoče komične prizore in precejšnjo razgibanost. Priznam; tudi meni je bil prvi Road Trip kul- ampak od danes naprej mi več ni. Drugi del je preprosto takšen podn, takšna smet; da mi je priskutil karkoli nosi v naslovu besedno zvezo "Road trip". Road Trip? Puši kurac, matertijebem. Po uvodnih petih minutah sem vedel, da bo film polom na celi črti. Potem pa se je stopnjevalo. A imajo komedije kakšen poseben smisel? Yeah, da te nasmejijo, spravijo v dobro voljo, karkoli že. Bear Pong me ni nasmejal niti enkrat. Ves humor je žalostno prisiljen, kopiran, prežvečen in predvsem NEsmešen. Kaj botruje nesmešnosti? Recimo bedna igralska zasedba. Vsi igralci po vrsti so res odvratno prisiljeni. Kot da bi jim obljubili miljardo evrov, da si zaserjejo kariero. Res me zanima kdo jim bo po tem "filmu" sploh še najel. Vsaj vidi se da s srcem niso pri stvari (dejansko čutiš odpor med igranjem tega, kaj igrajo), tako da trpijo s tabo. Okej, igralci so torej scumi; ampak je še kakšen razlog za slabost? Ogromno, začenši s tupimi scenami. To ni Road Trip, to je prevažanje v kurčevem taxiju/avtobusu, kjer poskušajo vsi biti smešni. No, niso. Ker "humorni vložki" so res obrabljeni in bedni. Bolj bednih se ne spomnim. Meet the Spartans je bil boljši, Ricky I je bil boljši- pa sem pred časom dejal, da komedije ne morejo it še nižje. Edino kar mi je dajalo uteho med ogledom je bila misel na to, kako bom film skurcal, ko pridem na blog. Saj, okoli 45 minute sem mislil, da se bo zadeva malo razgibala; ampak po desetih sekundah sem videl da je to zgolj jalovo upanje. Film traja uro in pol, od tega je pogojno zanimiva ena; ponavaljam: E-N-A, minuta. Vse ostalo je fail@humor, bedna igra, bedna režija, bedna scenografija... pa shit no, saj Road Trip in Euro Trip sta kul filma; zakaj ju niso posnemali, namesto da skušajo biti nekako samosvoji? Ali še boljše- zakaj so TO sploh izdali? A jim ni bilo jasno, da je film beden? A jim ni bilo jasno, da NI smešen? A ga niso nikomur pokazali, preden so ga izdali? Če bi bil na režiserjevem mestu bi me bilo iskreno sram. Očitno ni več časti v tem poslu. Kje so jo pustili? Očitno v kovčku s smešnostjo v komedijah; ki so ga v propad odvrgli že več let tega. Dejansko komedije ratujejo bedne. Ne prepozna se več, kdaj je žanr uničen. Ameriški Pite, če lahko zaidem iz teme, so ustvarile žanr takoimenovane "najstniške (seks) komedije". Super. Prvi izdelki v žanru so bili res smešni: izvirna trilogija Ameriške Pite... pozneje pa se je ta žanr oblikoval v "Trip" filme, ki sta mu kraljevala Road trip in Euro trip; kasneje pa se je pojavil kupček usranega ščiša: koldž road trip, Road trip 2, Boat trip (no, slednji je gledljiv)... dobrih Road trip filmov je zame pet: Road Trip, Euro Trip, Harold&Kumar/2 ter Fanboys. Pa ne govorim, da bi bili presežki: ne, so skupno gledano povprečni filmi, ampak so SMEŠNI, torej služijo namenu. In so komedije. Zadnja doba komedij, kakršnih koli, pa je res obupna. Smešnost je očitno izumirjajoča obrt. Škoda da so veliki komiki že umrli, ali so prestari, da bi še gledališko zvijali vice. Včasih sem zrl kakšne posnetke njihovih oddaj ali filme- tisto je bil prvinski humor, ki je bil najboljši. Ker je bil iskren. In ker so bili humoristi, ker so to želeli biti. Zato so bili smešni; ker so delali s srcem. V svetu, ki bi humor potreboval najbolj od vsega, pa je takšnih zmerom manj. Vsaka čast torej peščici, ki ga še ohranja.


Ocena v okviru žanra: 0.9/10

Skupna ocena: 1.1/10

http://www.imdb.com/title/tt1319733/

sreda, 29. julij 2009

Poklon Davidu Fincherju

David Fincher mi je eden izmed najboljših režiserjev, zato mu danes izrekam moj poklon. Raztural je praktično z vsakim filmom, edino zadnji The Curious Case of Benjamin Button mi ni preveč dogajal. Ampak s tem ne trdim, da ni presežek scenografije in režije- temveč da me je razočaral štorialno. Dalj časa je v različnih filmskih obrteh, dokler se ni končno preizkusil kot režiser in direktor filmografije. Najprej je posnel film The Beat of the Live Drum, ki je muziični film (še nisem gledal, ker me tematika ne zanima), ki ima neprepoznavnosti navzlic visoke ocene. Po Beat of the Live Drum je izdal dokumentarec o Maddoni; nakar je prvič zakorakal med prave filme- režiral in direktoval je namreč filmu Alien 3. Med gledalci je to sicer najmanj (o)cenjen del franšize, akoravno je režisersko povsem na nivoju. Po Alienu je izdajal še več glasbenih filmov, dokumentarcev- dokler ni leta 1995, ko si je dodobra nabral režiserskih sposobnosti, razbil svet znane kinematografije: izšel je namreč Se7en, film, kateremu žanrsko ni enakega (Saw se trudi, ampak verjemite- Se7en je nivoje višje).


V Se7en sta nastopila Brad Pitt (njegova najboljša vloga) in Morgan Freeman in sicer v vlogi dueta policistov, ki sta lovila očigledno blaznega psihopata, ki je žrtve pobijal po Bibličnih sedmih smrtnih grehih. Morilčev master-piece se razkrije proti koncu, ki je gotovo eden najboljših vseh časov. Se7en je navdušil in Fincher je postal priznan, a njegova režiserska kariera je malce zastarala. Med Se7en in Fight Club (njegov naslednji prelomnik) je izdal zgolj nepomembni The Game. No, Fight Club je upravičeno štet med dvajsetak najboljših filmov, saj gre za izjemni triler, v katerem ponovno nastopi Brad Pitt; govori pa o nesrečniku, ki skupaj s kolegom ustanovi Fight Club; undergrund pretepaški klub, ki preraste v teroristično organizacijo + tega ni nič, kot se zdi. Se7en in Fight Club sta žanrska presežka in si zagotovo zaslužita ogled.

Po FC je ponovno snemal glasbene dokumentarce, dokler ni leta 02 izgotovil Sobe za Paniko; meni osebno hudo dobrega trilerja... a vseh gledavcev žal ni navdušil, zato je film naspol pozabljen. Škoda, ker dejansko sta suspenz in zgodba nivojsko kvalitetna. Bolj popularna sta Zodiac, ki je njegov povratek med filme o serijskih morilcih in prej navedena Nenavadna Benjaminova Štorija. Sedaj Fincher snema film o ustanoviteljih portala Facebook, poimenovan Social Network.


Zdaj, Fincher ni nek kvantitativno kakovosten, temveč kvalitativno. Posnel je 20 filmov, od tega je več kot polovica glasbenih. Iskreno pa lahko priporočam Se7en, Fight Club, Panic Room in Zodiac. Ti so mi neverjetno dogajali in vsaksebi je razlog, da mi je Fincher kralj. Upam da kdaj dostavi še kakšno serijsko-morilsko štorijo, kajti v vlogi režiserja teh se očigledno znajde najbolj.

Rambo (2008)

Se spomnite parodijodičnega prizora iz Hot Shots!:Part Deux, kjer glavni lik strelja vse kar je vidno/nevidno, spodaj pa se prikazuje števec mrtvih in na koncu razglasi, da je Hot Shots najbolj krvav film vseh časov. No, z dnevom izida novega filma Rambo je ta števec neveljaven, saj vso krvavost HSjev potroji.


Štorija Rambu priteče in je dostojno kruta njegovi maniri. Ampak preden opišem štorijo najnovejšega dela se mi zdi pomembno, da predstavim tudi prejšnje dele. Zakaj? Ker jih ljudje jemljejo tako mimo, mislijo da gre za preproste akcijade (ok, saj delček slednje trditve je resničen) ter Rambovo persono vidijo v utesnjenem akcijskem junaku- brez podlage in hrbtenice. Pa ni ravno tako... Okej, sicer ni ravno Andy Dufresne, ampak Rambo ima razloge da je tak: ključen njegovemu razvoju pa je predvsem prvi, otvoritveni (in sam sebi najboljši) del. Ta Rambota spremlja ob vrnitvi v rodno deželo, kamor je bil potisnjen po koncu Vietnamske vojne. Poslan je bil v ZDA, kjer bi moral biti sprejet kot junak- a zgodi se ravno nasprotno. Okoliški šerif mu spakira kufre in ga vrže iz mesta. Ko sem Rambo brezbrižno vrne, ga prvi zadega v ječo; odkoder Rambo pobegne in se skrije v bližnjem gozdu, kjer se kasneje odvija ves film. Gre za zgodbo o zapostavljenem vojaku, kateremu nikdo ne izpriča slave, ki si jo zasluži: čeravno si je ne želi, temveč ga silijo v novo vojno. Sometimes I wake up and I don't know where I am. And I don't talk to anybody. Sometimes a day. Sometimes a week. Can't put it out of my mind. Nadaljevanje govori o povratku v Vietnam, kjer bi popravil zgrešene napake svojega naroda in rešil skupino talcev. Ko jih odkrije, mu nadrejeni ukažejo naj se vrne- naj jih ne reši. Takrat vzame vse v svoje roke... film je vseboval še več akcije, vsilili so mu ljubezenske prizore (in jih odstranili na enega najbolj nenavadnih in nenadnih načinov) in ga znova moralno podpihnili. V tretjem filmu, Rambo 3, spremljamo junaka na reševalni misiji, da bi osvobodil svojega edinega še živečega prijatelja: obenem pa se vojskoval na (!) strani islamskih fundamentalistov. Film je bil soliden, čeprav ni bil popularen, ker rulja ni popolnoma dojela ozadja zgodbe- po drugi strani pa je danes štorialno precej šepav (prejšnja dva sta boljša) in posledično nemara najslabši del serije. Vse skupaj je Sylvester Stallona zgolj še utrdilo na položaju omiljenih igralcev, kamor ga je postavila vloga njegovega najboljšega filma Rocky.


In potem je naenkrat prišel četrti del. Kar tako. Napovedali so ga, posneli in izdali; nobeden pa se ni prav zavedel, da je film dejansko izšel. Film je odgovarjal junaku prvenca, tihi senci, ki preži med nami. Potem pa je, ko so se kritiki prebudili, počilo. Stallone je znova zmagal. Že drugič v zadnjem času. Najprej je ubil z Rocky Balboa, sedaj pa se vrnil in dostojno oživel še Ramba. Res sem vesel, da mu zadnja leta tako lepo tečejo. Ampak morate nekaj razumeti- Rambo je zdaj tipičen Američan in je na strani dobrih. Pobija, ker se slabim (zajamejo neko mirovno skupino, Rambo jih rešuje in maščuje) dogaja slabo in tega ne prenese. A najprej je kljub temu malce zadržan. V svojem življenju je že preveč moril in nasilja več ne prenese. Nekaj deset minut se čaka (film je drugače precej kratek, domala prekratek) čaka, da se vrne v svoje normalno stanje... stanje izurjenega vojaka, kjer pobija vse kar leze in gre. Dobesedno. In krvavo. Tako krvavo, da bi morali za ta film uvesti novo starostno oznako- ne le, da so ljudje pobiti. Ljudje so razkosani, razpadli, razmesarjeni, mučeni... vse česa se vojni filmi otepajo, je tukaj nazorno pokazano. Zato pa film raztura- ne le da je akcijska poslastica s solidno štorijo; gre za adrenalinski spust, ki te drži v primežu od prve do poslednje sekunde; kasneje pa ogleda ne obžaluješ. Ne gre za čisti masterpiece, saj je štorija kljub Rambo-zadoščenju preveč preprosta, naivna in prvožogalna. Tak je Rambo in svet, ki ga je ta film ustvaril. Ni tipka morlka, temveč neusmiljena akcijada. Kdor bo šel v film s pravimi pričakovanji, bo užival. Drugi boste razočarani. Tako to pač gre.


Ocena v okviru žanra: 7.7/10

Skupna ocena: 5.9/10

http://www.imdb.com/title/tt0462499/

nedelja, 26. julij 2009

Deset meni najljubših filmskih citatov

10. He Got Game
Med igranjem poslednjega obračuna. Sin ki sovraži očeta, oče ki ljubi sina.

"Let me tell you something son, you get that hatred out your heart, or you'll end up just another nigga, like your father."

9. 300
Predvideno resnični citat po smrti Špartanskega kralja in njegovih 300 vojakov.

"Remember us." As simple an order as a king can give. "Remember why we died." For he did not wish tribute, nor song, nor monuments nor poems of war and valor. His wish was simple: "Remember us," he said to me. That was his hope, should any free soul come across that place, in all the countless centuries yet to be. May all our voices whisper to you from the ageless stones, "Go tell the Spartans, passerby, that here by Spartan law, we lie."

8. Green Mile

Ko skuša nedolžni na smrt obsojeni jetnik pomiriti tiste, ki ga bodo morali ubiti.

"You tell God the Father it was a kindness you done. I know you hurtin' and worryin', I can feel it on you, but you oughta quit on it now. Because I want it over and done. I do. I'm tired, boss. Tired of bein' on the road, lonely as a sparrow in the rain. Tired of not ever having me a buddy to be with, or tell me where we's coming from or going to, or why. Mostly I'm tired of people being ugly to each other. I'm tired of all the pain I feel and hear in the world everyday. There's too much of it. It's like pieces of glass in my head all the time. Can you understand?"

7. The Thing From Another World
Ko se ene grožnje rešijo pridejo strahovi pred novimi. Energično povedano, nepozabljivo.

"I bring you a warning. Every one of you listening to my voice, tell the world. Tell this to everybody wherever they are: watch the skies, everywhere. Keep looking. Keep watching the skies!"

6. Blade Runner
Čas za smrt.


"I've seen things you people wouldn't believe. Attack ships on fire off the shoulder of Orion. I watched C-beams glitter in the dark near the Tanhauser gate. All those moments will be lost in time like tears in rain. Time to die."

5. 2010: The Year We Make Contact
Zaključek filma, pismo očeta sinu, namenjenu sinom slednjega.

Your children will be born in a world of two suns. They will never know a sky without them. You can tell them that you remember when there was a pitch black sky with no bright star, and people feared the night. You can tell them when we were alone, when we couldn't point to the light and say to ourselves - 'There is life out there.' Someday the children of the new sun will meet the children of the old. I think they will be our friends.

4. Gladiator
Čeprav mi film ni ravno med najboljšimi (je pa dober) mi tale citat zadane. Izreče ga "gladiator" svoji vojski preden postane, hja, gladiator.

"If you find yourself alone, riding in green fields with the sun on your face, do not be troubled -- for you are in Elysium, and you're already dead!"

3. Lepota po Ameriško
O lepoti, ko ti svet propada pred nogami... iskanje lepih stvari med grdimi. :)

"It was one of those days when it's a minute away from snowing and there's this electricity in the air, you can almost hear it. And this bag was, like, dancing with me. Like a little kid begging me to play with it. For fifteen minutes. And that's the day I knew there was this entire life behind things, and... this incredibly benevolent force, that wanted me to know there was no reason to be afraid, ever. Video's a poor excuse, I know. But it helps me remember... and I need to remember... Sometimes there's so much beauty in the world I feel like I can't take it, like my heart's going to cave in."

2. Ed Wood
Vizije so vredne boja. Name naredil velik vtis.

"Visions are worth fighting for. Why spend your life making someone else's dreams?"


1. The Shawshank Redemption
Poslednje pismo jetnika, ki je v zaporu preživel domala vso življenje- v zadnjih letih pa so ga odpustili.

"Dear Fellas. I can't believe how fast things move on the outside. I saw an automobile once when I was a kid, but now they're everywhere. The world went and got itself in a big damn hurry. The parole board got me into this halfway house called the Brewer, and a job bagging groceries at the Food-Way. It's hard work. I try to keep up, but my hands hurt most of the time. I don't think the store manager likes me very much. Sometimes after work I go to the park and feed the birds. I keep thinking Jake might just show up and say hello. But he never does. I hope wherever he is, he's doing okay and making new friends. I have trouble sleeping at night. I have -- bad dreams, like I'm falling. I wake up scared. Sometimes it takes me a while to remember where I am. Maybe I should get me a gun and rob the Food-Way, so they'd send me home. I could shoot the manager while I was at it, sort of like a bonus. I guess I'm too old for that sort of nonsense anymore. I don't like it here. I'm tired of being afraid all the time. I've decided not to stay. I doubt they'll kick up any fuss. Not for an old crook like me."

Bowling for Columbine (2002)

Zadnjič sem si ogledal film, ki ni ne drama, ne grozljivka, niti komedija ali akcijada. Ampak temu navzlic na nek način pripada vsakemu izmed teh žanrov. Film Bovling za Columbine režiserja Michaela Morra, ki se na šaljiv in obrekljiv način poloti resnih tem; vse pa imajo skupno stičišče:"pravico do strelnega orožja". Vsega skupaj se Morre loti na poseben način... prične s svojimi mladimi leti in skozi svoje otroštvo prikazuje, da tudi sam ni drugačen. Da Amerika ni varna, kakorkoli že obrneš. Prebivalcev je 280. milijonov in skorajda vsaka družina si lasti strelno orožje- kar pa ne prinaša miru. Zakaj je v državah, kjer orožje ni legalizirano, manj kriminala? Manj umorov? Film se zavrti okoli nekaj šokantnih tem; začenši z gimnazijo Columbine, kjer je dvojec brez krčmarja jel pobiti ogromno sošolcev. Dotični šolski pokol je eden izmed najbolj tragičnih dogodkov v ZDA in je celokupno znan pod nadimkom Columbine High School Massacre. Le da to ni vse- to je zgolj ena zgodba. Naslednje govorijo o fantu, ki si po priročniku naredi domačo bombo, o šestletniku ki umori vrstnico, o fantu, ki so mu maloprodajne krogle vzele dar hoje... in tako dalje, in tako dalje. Film na šaljiv in rahlo satiričen način prikazuje resne teme, ki pozneje v filmu doživijo resno obravnavo. Michael Moore obvlada in zame je to njegov najboljši filem.

You don't need no gun control. You know what you need? We need some bullet control. We need to control the bullets. I think all bullets should cost $5,000. You know why? If a bullet cost $5,000 there'd be no more innocent bystanders. Every time somebody get shot "Dang, you must of did somethin'! Shit, they put 50,000 dollars wort of bullets in his ass!" And people would think before they killed somebody if a bullet cost $5,000. "Man, I would blow your fuckin' head off... if I could *afford* it! I'm a get me another job, I'm a start saving some money, then you a dead man!"

"In bistvo vsega mi je povedal 4 letni otrok, drugače moj brat, ko je po nekih konfliktih vrgel igračo v malo mačko in smo se vsi drli na njega ko se je smejal naprej... potem pa je padel v jok da so vsi prijazni do mačk, a nikoli do njega."- Posthuman, Streljanje na Finski šoli

Ocena v okviru žanra: 8.5/10

Skupna ocena: 8.5/10

Jurassic Park (1993)

Zadnjič sva s kolegom Markom razpravljala o najljubših filmih iz otroštva. Po parih nesoglasjih, sva naposled našla skupno besedo- Jurski park. Veste, skorajda vsak moški potomec ima v otroštvu različne sanje... nekatere so prizemljene, druge bivajo v vesolju: vsak izmed nas pa je oboževal dinozavre. Težko pojasnim zakaj tako je, ampak fakt je, da tako pač je. Sicer z leti zanimanje mineva, pozabiš na dinozavre in filme o njih; sčasoma celo pozabiš vrste dinozavrov... a Jurskega parka zares ne pozabiš nikoli.


Ko imaš na nekaj lep spomin iz otroštva to velikokrat prikazuješ v presežkih, obenem pa na stvar ne zmoreš več gledati kritično objektivno. Bom povedal naravnost- ne maram, ko se ta film prikazuje kot nek mimohoden projekt, ki ni imel vpliva na svet filmov. Jurski park je imel ogromen vpliv na filme- kot prvo je raztural z učinki. Kot je pred sto leti pisal Lovecraft: V življenju še nisem videl, da bi bilo na kakem filmskem platnu življenje tako živo dihalo iz slike. Dinozavri so bili tam - srepeli so in grizli in grizli in srepeli. Čeprav je filem kilometre od realističnih je vse dogajanje prikazano tako realno, da kljub desetletju po prvem ogledu pomnim grozo, ki se je v meni nabirala, ko se na sceni prvi pojavi slavni tiranozaver. Takrat je bil to presežek, dandanes pa ga kakšen King Kong (režiserja Petra Jacksona, seveda) inu Transformerji (drugače precej slab film; tako izvirnik kot nadaljevanje) presežejo. Res je, tehnologija je napredovala, obenem pa je delala zgolj na blišču- medtem ko so surovo realistične podobe izginile. Transformerji 2, ki ga nekateri ljudje štejejo kot presežek filmografije, so res bolj na nivoju, obenem pa so umetno neprepričljivi in vzdušno;slikovno pusti. Jurski park je tudi tukaj presežek- in ako vam kdo reče, da so Transformerji prelomni mu pred nos zalučajte ta film, ki je izšel desetletje in pol pred njim.


Tukaj pa je tudi razlog, da je Jurski Park dober film. Ker je predvsem triler, ne razvijanka likov (ti so enoplastni in preprosti). In triler uspe- bolj kot v sorodnih filmih. Navsezadnje sorodni "Pošastni" filmi govorijo o zlobi iz vsečrnine, ki Zemljo napadejo iz različnih razlogov: v JP pa je pošast ustvaril človek. Nakar ga je ta usekala nazaj dvojno, trojno in ga je sekljala, dokler ni svojega otroka pustil samega. Jurassic Park govori o genskih mojstrih, znanstvenikih, ki s posebnimi metodami izluščijo DNK dinozavrov iz fosilnih komarjevih bodal. S tem križajo žabe in uspe jim poustvariti dinozavre- take prave. Vse skupaj zalučajo v kvazi zabavišči park nedvoumno poimenoval Jurassic Park in pred odprtjem na ogled povabijo množico vplivnih in znanih raziskovalcev/znanstvenikov; med njimi glavnega igralca (dobričina) Alana. Osebno mi je bil ta precej beden, zato sem raje gledal prizore z Ianom, ki je res kralj, heh. Dalje- po kratkih zapletih gre vse v kurac in dinozavri pobegnejo, par ogledovalcev pa je ravno sredi parka; kamor so tirnično potovali z avtomobilom. Sprva orginalni avtor parka meni, da bo vse uspelo ostati pod nadzorom; a ko se tisti zunaj spogledajo iz oči v oči s tiranozavrom ki, za nameček, stoji zunaj kletke, se ve da nič ne bo tako, kot se zdi. Prične se preživetvena bitka, ki je sila podobna že omenjenim predstavnikom "Pošastnega" filma, ki je bil na vrhuncu v petdesetih.

Jurassic Park, ki je pozneje fasal dve nadaljevanji (baje kmalu še tretjo), je bil hudo uspešen film. Režiser Spielberg je ujel spretno vejo oglaševanja in posledično je JP eden najuspešnejših filmov. Nadaljevanji sta slabši tako kvalitetno kot prodajno- a popolnost se pač težko ponovno doseže. Zdaj pa, ne da je Jurassic Park popoln film. Dejal sem že, karakterji so grozljivo enoplastni in scenarij ima hude luknje... nekoga bo to odvrnilo od ogleda. Ampak menim, da Jurski park ni nikoli hotel biti te vrste film- je viziualna in zvočna milina za naše čute, akcijska-triler poslastica, začetnik uporabe CGI sistema... obenem pa film, ki ga bomo zmerom polnili vsi, ki smo ga gledali. Malo je filmov, ki so imeli takšen vpliv name, Marka in tisoč ostalih: ravno zato pa je vreden toliko spoštovanja.

Ocena v okviru žanra: 8.0/10

Skupna ocena: 8.0/10

http://www.imdb.com/title/tt0107290/

Alexander "Alex" Mahone

Alexander Mahone je resnično kralj, obenem pa moj favoritni lik v seriji Prison Break. Ne rečem, Scofieldu nasprotuje še množica drugih nad-policistov in vladnih uslužbencev; ampak Mahone je v marsičem poseben. Prvič, Fichtner (igralec) obvlada. Nisem moral verjeti, kaj je naredil s tem likom. Prison Break je kljub večim "stranem" hudo enoplastna zadeva, za nameček pa je večina karakterjev precej lesenih. Mahone je predvsem prestrašen odvisnik, ampak za njim se uspe skrivati veličasten um, ki konkurira Scofieldu, ki je sprva predstavljen kot bržkone najpametnejša oseba na svetu ( :) ). Čeprav je štorija Bega iz zapora osredotočena na brata, se mi zdi, da so avtorji Alexandru v četrti sezoni dali prednost... nekako se bolj razvija, dobiva več življenskih plasti. To je tisto kar zares šteje, brata sta good guys od prvega do zadnjega momenta, Fichtner kot Mahone pa ne le da parira, on dejansko je na štirih različnih straneh- svoji, službeni, Firmi in Scofieldu. Heh, kralj. Moje mnenje je torej, da je Mahone rešil serijo pred predčasnim propadom (ker so poznejše sezone splošno hudo slabše od otvoritvene) in navsezadnje potrdil Fichtnerja kot izjemnega igralca.

sobota, 25. julij 2009

Bela čokolada

Nisem rasist ali kaj slično posebnega ampak priznati moram, da mi je bela čokolada hudo boljša od črne. Zakaj? Pojma nimam. Bolj je prefinjena. Elitno okusna. Heh, bluzim. Ampak z razlogom- to je namreč moj poklon beli čokoladi (Milka valda), ki mi je doslej najboljša čokolada (ako ne slaščica obče) ever.

Rocky Balboa (2006)

Kot sem dejal v enem izmed prejšnjih zapisov je Rocky preprosto eden najboljših filmov vseh časov. Je lik, kultna ikona, ki je presegel vse meje filmskega sveta in postal prispodoba upanja in truda za dosego življenskih ciljev. Kot je znano je prvenec nasledila množica bolj ali manj uspešnih filmov, ki so bili kronološko označeni s ciframi 2-5, dokler ni Rocky Balboa (zaenkrat poslednji del sage) leta 06 številčenje zavrgel in kot naslov dodal priimek osrednjega lika.

Številnim ljubiteljem serije slednje ni bilo pogodu, a so temu navzlic priznali, da je film dober. Da je presežek. Da vrne Sylvester Stallona med velikane H-wooda, obenem pa vpiše med najboljše igralce vseh časov. A Rocky Balboa ni več štorija o rasti, posameznikovi in tvoji. Je bolj poklon življenju kot boksu, kot so ga poznali prejšnji deli. Zdaj je ta šport pokvarjen in apnast. Oduren. Sumljive odločitve sodnikov, ki domala na vsakem obračunu izgledajo podkupljeni (kar oglejte si kakšen obračun, vse skupaj je resnično postala žalost), ker več točk dajo nekomu, ki je občutno slabši in izgubi. Zakaj? Ker se je boljše branil. Boljše kontriral. In podobne bedastoče. Pa mi povejte- kaj je bolj pomembno, da si boljši v vseh pogledih- ali da si v nekaterih pogledih soliden in dostojen nasprotnik? Boks ni več to, kar je bil: to je praktično edini fakt, ki ga lahko povemo kot zaključek. Ravno zato Rocky ni čakal na rezultate.
Ko z nasprotnikom končata se spoka iz ringa, zahvaljajoč za odličen obračun. Na sodnika ne čaka- ker ve, da to ni več pristno. Niti pomembno; svetu je dokazal, tko kot Rocky kot Stallone, da se je vrnil in da nikoli ni prepozno. Poklon življenju, poklon liku, poklon človeku, poklon športu, kot je nekoč obstajal. Vse je tako popolno. Zaključen krog in Stallone to jasno nakaže. Od enke do šestice je bila dolga pot, Rocky se je razvijal; pristal na vrhu, kasneje ponovno na dnu... bojeval se je na ulici (ker boks ni bil več boks, peti del mi je kljub manjku zaključnega boja v areni zelo dober), v ringu, pametoval je in bil smešen. S šestico obišče kraje, ki so ga zaznamovali. Ki so mu spremenili življenje. Ne trenira več tako, kot je nekoč; ne najde več volje. Stallone je vedno slovel kot igralec ki ne zmore kazati čustev, tukaj pa so jasno prikazana. Otožen je, žalosten in depresiven, čeravno se na zunaj kaže moder in umirjen. Kaj bi bil umirjen, ko pa njegova duša prebiva drugje. Ne med miroljubnimi starčki, kamor ga je naposled zaneslo- temveč v ring, med udarce in zlobo, ki ta šport preveva. Zato se odloči, da sprejme izziv prvaka, Dixona, in zato se mu na koncu zahvali. Ker ni želel zmagati, temveč se zgolj tepsti. Slednji, Dixon, je pomoje namenoma prikazan tako, kot pač je. Neusmiljen, siv in dolgočasen črnec, ki mu je edini smisel da nekomu, ki mu skuša vzeti slavo (Rocky; podobno kot v R5) razbije gobec in dokaže svetu, da je ON najboljši. Ima trideset zmag, nič porazov- ljudje pa še vedno bolj spoštujejo neko starino, ki bi morala biti preteklost. Da je izzval Rockya je bilo njegovo življensko poslanstvo. Človek je sicer upodobljen precej "superjunaško", brez konkretnih motivov in človečnosti (slednjo dobi komaj proti koncu), ampak je njegov lik tako univerzalen, tako popoln Rocky univerzumu, da je za slavnim Apollom nemara najboljši nasprotnik. Ves film je hudo čustveno nabit, sploh za tiste, ki smo gledali prejšnje dele. Prizor v klavnici... milina. Prizor vrnitve domov... lepota. In tako dalje, in tako dalje.
Do konca, kjer sem za trenutek v junakovih očeh videl, da mu je žal, da je bil tako dober. Žal mu je bilo, da je tako dobro konkuriral Dixonu. Sedaj bo spet popularen in zasluženemu prvaku bo spet jemal slavo. Resnično dober zaključek- ki ga dopolni konec z ljudmi, ki tekajo po stopnicah, kot je to zmerom počel Rocky. Tako je Stallone svoj lik dokončno iztrgal iz filmskih rol in ljudstvu dal legendo. Film Rocky Balboa pa je eden izmed najboljših, zgolj za pikico slabši od izvirnika.

Hvala.

Ocena v okviru žanra: 8.9/10

Skupna ocena: 8.9/10

http://www.imdb.com/title/tt0479143/

H. P. Lovecraft- Zgodbe (????)

H. P. Lovecraft je eden izmed tistih avtorjev, ki jim kljub smrti ne dajo miru. Nekateri ga častijo po božje, njegov Cthulhujev kult si je nabral mali miljon privržencev in je danes širši kot je bil v letih pisateljevega življenja (zahvaljoč neuradnih nadaljevanjih in priredbah/dopolnilih) . To je prva skupinica, druga pa ga vseskozi zaničuje in trdi, da je avtor precenjen in je slaba kopija njim omiljenega A. E. Poeta. Osebno menim, da so ti res trdoglavci, saj je Lovecraft čisto simpatično samosvoj; obenem pa mi njegova knjižna groza dogaja celo bolj kot Poetova. Slednji je grozo prikazoval kot nevidno, kaj je jasno grozno- a Lovecraftova neposrednost mi zaenkrat bolj dogaja.

Pa pustimo javkanje, itak ni pomembno. Sledeči članek pišem, ker bi vas srčno rad seznanil z nekaj mesecev nazaj prevedeno zbirko zgodb- Zgodbe. Vsaka izmed njih se začne Lovecraftu značilno- precej dolgočasno. Nato pride jedro, kjer avtor predstavi videnje nadnaravnega in ga skoraj zmerom veže z osnovo- Cthulhujem, ki je eno izmed bitij, ki so na Zemlji prebivali že pred človekom; sedaj pa čakajo, da se ponovno zbudijo in planetu zavladajo (In his house at R'lyeh dead Cthulhu waits dreaming). Štorij je sedem in vsaka je dokaj samosvoja- začenši s (meni najljubšim) Pickman's Model. Spisana je prvoosebno v obliki dialoga med avtorjem in skrivnostnim možem- Eliotom, kateremu avtor razkrije zgodbo Zemlji največjega slikarja Richarda Uptona Pickmana. Slednji je s svojim mojstrstvom dosegel resničnost podob na platnu v tej meri, da je avtor izgubil razsodno mejo med živim in neživim. Avtor s svojim značilnim slogom to pove na resnično navdušojoč način...

It was a colossal and nameless blasphemy with glaring red eyes, and it held in bony claws a thing that had been a man, gnawing at the head as a child nibbles at a stick of candy. Its position was a kind of crouch, and as one looked one felt that at any moment it might drop its present prey and seek a juicier morsel. But damn it all, it wasn't even the fiendish subject that made it such an immortal fountain- head of all panic- not that, nor the dog face with its pointed ears, bloodshot eyes, flat nose, and drooling lips. It wasn't the scaly claws nor the mould-caked body nor the half-hooved feet- none of these, though any one of them might well have driven an excitable man to madness.

It was the technique, Eliot- the cursed, the impious, the unnatural technique! As I am a living being, I never elsewhere saw the actual breath of life so fused into a canvas. The monster was there- it glared and gnawed and gnawed and glared- and I knew that only a suspension of Nature's laws could ever let a man paint a thing like that without a model- without some glimpse of the nether world which no mortal unsold to the Fiend has ever had.

Prva izmed štorij se hitro zaključi, saj je precej kratka. Ostale so daljše; Pickamana pa nasledi Rjavež Jenkin v meni osebno najslabši zgodbi cikla- Sanje v čarovničini hiši. Ta zaključi prvi del zbirke, fanovsko imenovan: Cikel sanj, ki ga nasledi Mit o Cthulhuju (to se izgovori Ktulu, če smo že pri tem) v zgodbah Klic Cthulhuja, Senca Innsmoutha, Dunwichka groza, Šepetalec v temi in Barve vesolja. Iz slednjih izstopata prva in Šepetalec v temi, ki sta vsako zase lepo poglavje mita, ki je po avtorjevi smrti presegel meje pričakovanega. Lep uvod v celotno kronologijo so besede, ki jih avtor zapiše na pričetku prve zgodbe:

The most merciful thing in the world, I think, is the inability of the human mind to correlate all its contents. We live on a placid island of ignorance in the midst of black seas of infinity, and it was not meant that we should voyage far. The sciences, each straining in its own direction, have hitherto harmed us little; but some day the piecing together of dissociated knowledge will open up such terrifying vistas of reality, and of our frightful position therein, that we shall either go mad from the revelation or flee from the light into the peace and safety of a new dark age.

Branja vam nočem kvariti, zato bom tukaj potegnil linijo. Lovecraft v štorije nenehno vliva osnutke božanske groze, primerja sebe z največjimi izmečki; obenem pa se vseskozi sprašuje kakšno moč sploh ima človeško bitje, ko ga popade strah- ali še hujše, nekaj nadnaravnega? Zbirko njegovih štorij najdete tudi tukaj, kjer je na voljo v spletni obliki. A raje kot to si izposodite (ali kupite: 25€) izjemen prevod, ki vam bo Lovecrafta, ako ste pristaš groze, zagotovo priljubil. Ava.

Najbolj simpatično dekle iz filmskih zaslonov

Dalj časa sem razmišljal, katero mi je najlepše dekle iza malih in velikih zaslonov. Nazadnje sem se odločil za pretežno neznano Kristen Bell. Zakaj? Ker je norega videza, obenem pa sta simpatična njena najstniška norčavost in slog igranja. Doslej je nastopila v parih serijah in filmu Fanboys, kjer sem prvič pričel oprezati za njo kot igralko, saj je dotlej nisem poznal. No, trenutno snema še par filmov, zato bomo videli kako se bo njena igralska kariera razvila. Jaz upam na najboljše, saj je v Fanboys razturala; menim pa tudi da za resne vloge ni popolnoma primerna. Hja, bomo videli- zaenkrat pa mi je gotovo najlepša in najbolj simpatična igralka.

petek, 24. julij 2009

Exorcist II: The Heretic (1977)

Nekoč davno, ko sem si prvič ogledal Exorcista, kultno grozljivko (nemara najboljšo sploh) sem cvikal. Ne zgolj zaradi grozljive štorije, ne nevzdržno temačnih likov; niti temen konec ni bil tisto, kar me je do konca prestrašilo. To je bil preprost napis na ovitku videokasete (pomnite, to je bilo verjetno deset let nazaj), ki je govoril "po resničnih dogodkih". Dandanes je seveda jasno, da je bila štorija izmišljena (bolj natančno resnično pripoveduje Eksorcizem Emily Rose), ampak takrat sem bil bolj naiven, bolj nepripravljen in posledično je bil zgornji napis zame dejstvo. Je pa hecno, da sem cvikal zgolj en teden, dokler nisem na mizo dobil uradnega nadaljevanja Exorcist 2 (podnaslovljen Heretic), ki ga večina ljubiteljev prvenca sovraži. Tistih dob sem bil šokiran, da enica ni končana; temveč se Hudič vrne. Danes pa že vem...

Vse se vrača

Štorija nadaljevanja se prične na koncu prvenca. Častiti oče Merrin je bil umorjen med izvajanjem Eksorcizma, zato očetu Lamontu škof določi težko nalogo- raziskati podrobnosti smrti. Lamont, ki vseskozi izgublja vero v, hja, vero- obenem pa izve, da naj bi Merrin nekako deloval ilegalno (ker so Cekvene oblasti neprepričane v obstoj Hudiča) je tako postavljen pred razpelo, ki loči njegove verska in človeška prepričanja. Na drugi strani Regan (orginalna obsedenka) preučujejo in ji skušajo vrniti spomin iz dneva izganjanja. Čeprav film jasno predstavi zgolj en vidik je občasno čutiti več njih- med drugim takega, ki skuša doseči, da je bilo dogajanje v enici zgolj privid/iluzija. To s kombinacijo ostalih štorijalnih zagotenk lepo zmeša štrene in dostavi nadaljevanje kot se spodobi. Resda je slednje hudo manj cenjeno od orginala, oziroma so mu ob izidu lepili oznake kot so: 'najslabši horror sploh' in podobne bedastoče. To ni nič manj kot krivično, kajti Heretik je nadvse spodobno nadaljevanje, ki ga je žal popolnoma zasenčil izvirnik, kateri je izšel borih nekaj mesecev pred svojim nadaljevanjem. Pa je to edini razlog, da Exorcist 2 vsi črtijo? Menim da ne...

Vse se plača

Ostalih napak je žal še nekaj. Prvič, štorija nadaljevanja malce uniči občutek ob prvencu. Podobno kot pri moderno-znani Žagi (2004), le da v manjšem obsegu. Drugič, igranje ni tako kvalitetno, kot je bilo. Linda Blair, ki že drugič odigra obsedenko je tokrat vidno slabša. V prvencu je odigrala domala popolno, njen lik pa se je med legende nemara vpisal samo zaradi nje. Nadaljevanje ji dela krivico, saj se v vlogi ne znajde popolnoma- nasprotno pa je z ostalimi liki, saj so (na čelu z duhovniki) odigrani boljše. Bo že res, da je Linda v enici pustila del svoje duše, kot se govori, in da je bilo edinole tisto igranje "pravo". Po drugi strani pa je greh zanikati, da gre za soliden sekvel. Občutki so mešani, torej... hja, nekdo bo navdušen, drugi razočaran, ker mu bo sekvel uničil nekaj odličnosti prvenca. Kje boste vi, prisodite sami.


Ocena v okviru žanra: 5.0/10

petek, 17. julij 2009

Dopust

Vsak si ga kdaj privošči; prihajajoči teden si ga bom jaz :) . Jeah, uživajte.

sreda, 15. julij 2009

Inside (2007)

Ko sem v trgovini prvič zrl ovitek te grozljive drame sem menil, da gre le še za en (pod?)povprečen predstavnik »fizično brutalnih« filmov tipa Martyrs. Par minut po ogledu sem zgolj sedel in razmišljal o moji zmotni predstavi, ki je bila nemara najbolj zgrešena doslej. À l'intérieur je namreč grozljiva komorna drama, žanrski presežek in bržkone ena boljših grozljivk od preloma tisočletja.

Francoska filmografija grozljivk ni prida obširna, niti napolnjena s kvalitetnimi izdelki. Obstoja te filmografije se je večina ljudi zavedla komaj z Mučeniki, ki so prikladno izšli letos in mnogim mlajšim generacijam, ki še niso imele priložnosti, da bi se seznanile s presežniki tipa Guinea Pig, vzbudile gnus sled edine prave poante filma- fizične inu psihične turture mlade ženke, od katere neznanci želijo uvid v onkraj. Obetavna štorija, a Mučeniki so pogrnili na skorajda vseh vidikih ustvarjalnosti. Film ni bila grozljivka, saj ni poznala stopnjevanja napetosti, niti ni bila »grozna«, če že hočete. Martyrs so želeli šokirati. Niso želeli biti grozljivka. No, rezultat je bil pretežno slab film, ki bi moral odplavati mimo; ampak se kljub temu noče in noče posloviti- številni internetni recenzatorji mu čarajo petice, priznavajo namišljene kvalitete in ga povzdigujejo na status »najboljše grozljivke«. O tem fenomenu sem že pisal, zato je ponavljanje odveč- tale uvod pa sem spisal zato, da bi videli kako nenavajeni so nekateri ljudje; kako lahko favorizirajo Martyrs, obenem pa opisovanega dela ne poznajo niti po imenu. Hja, očitno čisto lahko, ampak zdi se mi da je to kratkomalo nepošteno. Za minuto se torej preselite v svet, kjer Mučenikov niso nikoli izdali...

Prometna nesreča. Iz nje sledi depresija in otožne misli vdove, ki je v nesreči izgubila moža. Prvi posnetki so težki. In počasni. Prepočasni. A preden gledalec izklopi film, prvič poči. Na dom vdove pride čudakinja, ki slednjo prosi za uporabo telefona. Sarah (vdova) ji odvrne, da noče zbuditi moža; dekle pa ji sporoči, da je poznala moža in ve, da je preminul. Prispe policija, ki čudakinje ne najde, Sari pa obljubi policijski obhod hiše vsakih par ur. Prizor se prestavi in Sara zdaj zre kupček fotografij, na katerih zmerom opazi čudakinjo… zave se, da jo je zasledovala že dalj časa in, ko se Sarah odpravi spat ponovno vdre v stanovanje. Po kratkem prizoru pretepa se Sarah zaklene v kopalnico; dekle pa jo seznani z dejstvi. Tvojo notranjost hočem, bejbi. Tvojega nerojenega otroka. Tako se prične rahlo nenavadna borba za (novo) življenje, kjer obe udeleženki uporabljata čuda raznolikega nabora in drug drugi prizadeneta hujše fizične poškodbe. Nekje vmes se pojavi še par drugih likov, a pozornost zmerom ostaja na ženskah.

Po teh besedah bi marsikdo sklepal da gre za hitro akcijado, a tak bi se motil še bolj kot jaz v uvodu. Inside namreč vseskozi drži značilni počasni tempo; vsi liki se gibljejo in ravnajo uglajeno, premišljeno in previdno. Včasih se ti pred oči preslika režiser, ki daje natančne napotke gibanja, premikanja in grimas. Isti avtor je povedal, da s filmom ni popolnoma zadovoljen in bo kmalu posnel še eno verzijo, ki bo nasilje in torturo potisnila v ozadje; v ospredje pa bo stopilo razmišljanje o podajanju novega življenja, odvzemanja starih inu predstavitvi »čudakinje« kot normalnega človeka, ki razmišlja normalno. No, milorečeno ta v filmu razmišlja precej verodostojno, kar filmu zelo pomaga pri poustvarjanju realističnih situacij. Zdaj, ne da bi vsaka ženska tako ravnala, a menim da kakšna (če ne mnoge) kljub temu bi. Ljudem se zmeša zaradi čisto vsakdanjih stvari, razlogi »čudakinje« pa niso vsakdanji, temveč nedvoumno pristni in kratkomalo edini ki dosežejo, da se »morilka« v tem filmu ne poistoveti z izmečki tipa voditeljice Mučenikov in modela iz Guinea Pig; saj je edina človeška in navsezadnje moralna. Ima svoje razloge, da se ji je utrgalo in to je nekaj, kar od kakovostnega horrorja pričakuješ. Ne šokantnosti v slogu Martyrs, temveč počasno grajenje atmosfere, prestrašenost od prve do zadnje sekunde, premišljeno štorijo, odlične like, izvrstno scenografijo, izjemno postavitev objektov/oseb inu splošno priznano kvaliteto. Ljudstvo, Mučeniki so preteklost, prihodnost je v Notranjosti.

Ocena v okviru žanra: 9.6/10

Skupna ocena: 9.0/10

http://www.imdb.com/title/tt0856288/

torek, 14. julij 2009

Rocky (1976)

So filmi, ki povprečnega igralca okronajo za nadpovrečnega. In so filmi, ki igralca izstrelijo med nesmrtne. Takšni manever je Stallone izvedel s filmom Rocky, režiserja Johna Avildsena. Mnogo ljudi nima pojma, kakšen vpliv ima ta film- večina jih misli, da gre za ozkogledo akcijado. A taki si filma še niso ogledali, ali pa ga niso razumeli. Rocky je preprosto rečeno eden najboljših filmov našega časa in je inspiracija vsakomur, ki ve, da bo v dosego ciljev moral vložiti trud.


Rocky je kultna ikona filmografije in eden najbolj smiselno zgrajenih filmskih likov. Je načeloma hudomušen moški nizkega statusa, ki boksa v lokalnih beznicah in živi svojo sivo, dolgočasno življenje. Nekje v danem trenutku dobi možnost, da se spoprime z lokalnim boksarskih prvakom- Apollom; ki mu seveda nakaže svoje sposobnosti; Rocky pa kljub navadi življenja v podrejenem stanju prične z vadbo, da bi prvaka spravil na kolena. Prav ti prizori "vadbe" so skozi leta postali kultni prizor, kultni filmski izsek (vsak naslednji Rocky je vseboval par takšnih sekvenc) in vodilo tisočim ljudem, ki v svetu, ki zlagoma več daje zgolj na prvake, ne na tiste, ki si to šele obetajo postati. Vmes je seveda ljubezenska zgodbica z enako (pod)povprečno žensko, kar ustreza statu Rockya; obenem pa je edini lik v seriji, ki zmore videti lepote tega dekleta. Zakaj jih drugi ne mi, če sem pošten, nikoli ni bilo jasno- saj mi je igralka Adrianna 'Adrian' Pennino v prvencu simpatična. Okej, v začetnem prizoru, kjer dela v trgovini sicer ne; ampak na drsališču pa je (zri sliko) res ljubka. Ampak kakorkoli, ljubezenska štorija ni nikakor nadrejena preostali... Rocky bo vedno življenja polna alegorija, ki jo bodo spoštovale vse generacije. Skozi leta je prestal mnoge podobe, postajal je parodija na družbo, kritika življenskega sistema; a nikoli, res nikoli, ni izgubil svojega smisla- smisla višje luči, ki nam kaže, da je pot k uspehu navzgor, da se je za dosego dotičnih treba truditi in da je življenje vse prej kot lahko- a vedno ostane toliko lepega, da je živeti v obupu potrata časa in prostora. Je eden izmed tistih filmov, po ogledu katerega se počutiš dobro in je film, ki kaže smernice do boljšega sveta. Zasluženo mesto med najboljšimi, torej.

Ah come on, Adrian, it's true. I was nobody. But that don't matter either, you know? 'Cause I was thinkin', it really don't matter if I lose this fight. It really don't matter if this guy opens my head, either. 'Cause all I wanna do is go the distance. Nobody's ever gone the distance with Creed, and if I can go that distance, you see, and that bell rings and I'm still standin', I'm gonna know for the first time in my life, see, that I weren't just another bum from the neighborhood.


Ocena v okviru žanra: 9.0/10
Skupna ocena: 9.0/10

nedelja, 12. julij 2009

Unbreakable (2000)

Are you ready for the truth?

Nezlomljivi so akcijska drama režiserja, ki sem ga nekoč nadvse spoštoval, dandanes pa njegovo ime domala pozabil. Razlog je režiserjevo počivanje na lovrikah in (ne)dostava ničesar filmsko prelomnega. Ampak vsem zameram bi moral biti nadvse sarkastičen ali zamerljiv, da bi človeku oporekal dvoje mojstrovin- omenjenih Nezlomljivih in Šestega čuta. Seveda to ni celoten opus njegovega dela, saj je predhodno izdal še Praying with Anger ter Wide Awake, ki si ju osebno še nisem ogledal. Po Šestem čutu je posnel tudi surealistično dramo Znamenja in pravljico Dekle v Vodi; obenem pa na dušo pihal s posebne vrste moralko Dogodek. Trenutno ima v produkciji film Last Airbender, razmišlja pa o (prosim ne) Unbreakable 2, ki jih kani izdati leta dvanajst. Nezavidljiva številka solidnih, povprečnih in čisto bednih projektov, torej- a ker so Nezlomljivi eden izmed mojih personalnih all-time-favorite filmov se mi zdi nadvse primerno, da ga širše vpogledam.


Štorija, kakorkoli preprosta že je, govori o stripovskih junakih. No, vsaj prične se tako. Invalid, ki se predstavi kot Elijah Price strogo veruje v obstoj stripovsko črno-belega nadčloveka; zato vso svojo življenje usmeri v slednjega iskanje. Nekega dne se (ne?)naključno sreča z Davidom, ki je sprva skeptičen; niz dogodkov pa ga pričenja prepričevati, da je štorija nemara resnična. Da je ravno on fiktivni stripovski odrešenik, ki bo (z)lomil zlobneže. Ko dobi še zadnje dokaze pa ga zanima, kako bo odslej izgledalo njegovo življenje. In takrat poči; pred očmi se nam odvrti eden najboljših filmskih obratov- obrat, ki izgleda tako preprost, a na koncu je tako kakovosten in presenetljiv. Enako je s preostalim dogajanjem in razvojem likov. Vse je na svojem mestu in resnično je videti, da je M.N. ob režiranju in pisanju filmskega scenarija nadvse užival. Je pa to žal eden izmed tistih filmov, o katerih se stežka razpišeš. Preprosto rečeno- Nezlomljivi so film, ki ga preprosto morate videti, da boste razumeli navdušenje ostalih, ki so si ga ogledali pred vami. O filmu ne gre pisati esejev, temveč lahko vse strneš v preprosto besedo: Ava.

Now that we know who you are... I know who I am. I'm not a mistake! It all makes sense. In a comic, you know how you can tell who the arch-villain's going to be? He's the exact opposite of the hero, and most time's they're friends, like you and me. I should've known way back when. You know why, David? Because of the kids. They called me Mr. Glass.


Ocena v okviru žanra: 8.0/10
Skupna ocena: 8.5/10