sobota, 20. junij 2009

A Tale of Two Sisters (2003)

Štorija o dveh sestrah je ena izmed tistih J-grozljivk, pri katerih ti o dogajanju ni jasno nič. Osnovna pripoved sicer skušša biti razumljiva, ampak so nasuli toliko stranskih dogodkov, da je
končni miks resnično težko dojemljiv. Sreča torej, da je vzdušje tako minimalistično-shrljivo, tako bolestno vzburjajoče in jekleno umazano. Dve sestri, Sumi inu Suyeaon, zapuščata psihiatrično bolnišnico, kamor sta bili zadegani zaradi čudaškega zaprtega obnašanja. A povratek ni optimističen, saj sta hitro seznanjena z bolano mačehjo, ki za prisiljenim nasmeškom skriva bolanost najhujše kategorije. Sestri skušata prevzeti nadzor nad domom in očetom, slednjega pa pridobiti na svojo stran, tako, da bi zapustil kruto mačeho. Sčasoma njuna poprejšnja bolezen vodi do še hujših poglobitev in stik filma z realnostjo se prične trgati po koscih.

Ako smo sekundo poprej zrli žalostno komorno dramo o propadli družini, naslednjo sekundo zremo paranormalne pojave, stopinje brez lastnika, krvavo vrečo, ki jo tepežka mačeha... vse gre torej k vragu (dobesedno), zraven tega pa film ne skopari s povratki v preteklost, v čas dekličinih še srečnih let. In ravno tukaj leži največji hakeljc filma, saj nikoli ne veš, kje film je. Ali govori o preteklih dogodkih, sedanjosti, prividih, prihodnosti ali kakšnem tretjem času. To igralca postopoma vodi do tega, da se v film popolnoma zatopi- film pa to izkoristi in prinese nedvoumno enega najsrhljivejših filmskih zaključkov... ki je edini smiselno zaokrožen del filma.

Film je dober torej, ampak paranormalni pojavi, kopica duhovov in pobeznele mačehe so pač žanrski standard, ki ga zremo v vsakem drugem filma omenjene zvrsti. V čem se torej razlikuje
od Kroga, Ju-On in kompanije? V počasnosti in kompleksnosti, bi rekel. Dejal sem že, da ima film počasen tempo; a namensko sem zakril, da je daleč najpočasnejši v primerjavi s preostalimi J(aponskimi)-grozljivkami. Počasnost pa je nedvoumno tudi krivec, da nemalokdo preprosto preneha z ogledom: to vem, ker sem gledal s prijateljem, ki je sredi filma padel v globok spanec. Atmosfera niti ni tako težka, če si pri filmu popolnoma zbran in zbujen, a sled resnične počanostni bo v takšnem stanju malokdo. Sklepam, da je zato Sestrska štorija tako neprizanesljivo grozna: in tukaj jo okličem za enega izmed petih najgroznejših filmskih pripovedi, kar so jih posneli. Tudi igralci so dobri (domača srhljivost Japoncev je spet otipljiva) in predvsem prepričljivi, čeravno igralec od mačehe pričakuje kakšno še-hujše dejanje. Sklep govori, da film priporočam vsem, ki prenesejo počastnost in imajo radi kvalitetne grozljivke. Filem se dobi v vseh prodajalnah filmov za bora dva evra, dotična izdaja pa prinaša veliko dodatkov v obliki izbrisanih prizorov in glasovnega komentarja. Seveda pa je prišel tudi USA remake (kot za vsako uspešno J-grozljivko), ki je hudo slabši. Izdali so ga letos, kliče se The Uninvited, sestri pa bosta upodabljali Emily Browning inu Arielle Kebbel. Ga bom pogledal in opisal, ker me resnično zanima, kakšen ščiš so izgotovili tokrat
Ocena v okviru žanra: 9.0/10


Skupna ocena: 8
.0/10

Ni komentarjev:

Objavite komentar