petek, 19. junij 2009

Pomagati sočloveku

"Na klancu na avtocesti Maribor–Celje, tik pred izvozom na počivališče Tepanje, sta se v ponedeljkovem jutru končali dve življenji. Umrla sta 56- in 42-letni voznik osebnih vozil. Nesreča je pokazala, da usoda vedno znova ubere čudne in nerazumljive poti. Zatem ko je 42-letnik s Ptuja ustavil, da bi pomagal 56-letnem ponesrečenem vozniku, je umrl tudi sam. Vanju je namreč trčil poljski voznik tovornjaka, ki je v nesreči ostal nepoškodovan."

Takole piše v Tedniku. Bila je nesreča in nekdo je umrl, ker je želel pomagati. In tako se resno vprašam, čemu bi sploh še pomagal? Itak nikoli ne profitiraš; in, da bo jasno; če nekomu pomagam, je to zame duševni profit, torej profit JE. Ampak majhne pomoči so pač del vsakdanjika; vsak rad ponudi manjšo uslugo ali pomoč, pa ob tem niti ne razmišlja preveč. Velikokrat pa smo postavljeni pred razpelo, kjer bi imeli možnost pomagati na veliki ravni. Le, da nas takrat pogosto nekaj ustavi.

Zakaj ne pomagamo človeku, ki ga brca par ljudi, če vidimo, da je ta nemočen in podrejen?

Zakaj ne pomagamo človkeu, če vemo, da se mu v življenju godi veliko krivice; pa nismo sposobni, da bi ga vprašali, kje je njegova težava? Ali kogar drugega prosili, naj nekaj ukrene; ako mi ne moremo.

Zakaj smo tako zlobni in zakaj ne pomagamo, čeprav lahko? Verjetno zato, ker se bojimo. Če pomagamo tistemu, ki ga tepežkajo težaki, jih fašemo še sami. Če pa poskušamo pomagati drugemu, pa tvegamo, da se motimo in nas odslej gledajo postrani. Res je, da je oboje majhna žrtev za mir v duši; in majhna žrtev za to, da nekomu olajšaš življenje... ampak ljudje imamo kup predsodkov, ki jih moramo premosti, preden lahko komu pomagamo. Vprašanj je tisoče: bi on pomagal meni? Mu bo moja pomoč koristila? Zakaj bi tvegal sebe, a ni bolje, da je oškodovan zgolj en? In tako dalje, nekje v nedogled.

Če potegnem vzporednice s filmi, bi lahko rekli, da smo ljudje načeloma dobri. Ampak vedno manj se mi zdi, da je temu tako. Ljudje smo načeloma scum, kot tipični Villainsi, če ostanemo pri filmih. Resda se jih najde nebroj, ki zmeraj pomagajo in iščejo ljudi, ki jim lahko pomagajo- ampak ti so izjema ki prejkone potrujejo zgoraj zapisano pravilo. Najstrašneje pa je, da se te razlike in hudoba zgolj poglablja, nikakor pa jenja. Zmerom več je ljudi, ki soljudi ne marajo iz čisto bizarnih razlogov, nakar jih niso pripravljeni pomagati, čeprav bi sami ne izgubili nič. Na tem mestu se posledično sprašujem, kaj lahko posameznik (kot sem jaz) stori proti temu. Proti širjajoči se zlobi in venomer večjim razlikam v svetu. Nemara res lahko koga prepričaš, da nekdo ni neumen inu zabit, kakor si ga ta oseba predstavlja- a čez par minut bom sam tista oseba, ko bom stopal po cesti in v moji glavi se bo pisala vrsta izrečenih in neizrečenih očitkov ljudem, ki jih velikokrat ne poznam niti procent. Res je, moji očitki so venomer blagi in neresni, a na koncu smo vsi enaki.

Bomo kdaj drugačni? Bomo kdaj videli, da, če nekomu pomagaš- pomagaš tudi sebi? Hja, morda enkrat bomo, ampak do tja vodi bržkone nadaljša pot, kar jih bo človeštvo prehodilo. Tudi sam je še nisem prehodil, enako je verjetno z vami. Ker tako to pač gre

Ni komentarjev:

Objavite komentar