četrtek, 11. junij 2009

Kolone mrtvih

Nemara se za vsakim nekoč napravi kolona. Nekateri svojo doživijo prej, nekateri kasneje. Enako je s smrtjo- nekatere doleti prej, nekatere pak kasneje. Vso nepotrebno govoričenje ob stran, obstaja fakt, ob katerem me zmrazi- in to so prometne nesreče. Dogajajo se vsak dan, celo v Sloveniji so dokaj vsakodnevne. Ampak jasno je pač, da vsakdo razbije avto in doživi svoj iskrni krst. Take nesreče načeloma niso grozne, ako vas pozneje ne fenta kak sorodnik zoper razbitega avtomobila. Veliko bolj me stiska ob misli na vseh ljudeh, ki na cestah umrejo. Veliko jih je krivih samih, razlogi so različni; obstajajo pa tudi takšni, ki so bili ob nepravem času na nepravem kraju in so plačali s smrtjo, za katero je bil kriv nekdo drug. Ravno prej sem premišljeval, kakšen odnos imam do ljudi, ki prekoračijo hitrost//vozijo prehitro. Res težko vprašanje, četudi se naenkrat nagibam k temu, da jih jemljem za neodgovorne in prenagljene osebnosti. Da prekoračiš hitrost (v zadnjem znanem "BMW" primeru celo za 100km/h) ni opravičila- tudi hitrostno vzburjajočega ne. Razumem prekoračitev za desetico ali dvajstico, kjer je to omogočeno ali življensko tolerirano. Prekoročitev čez mejo zdravega okusa pa škodi tvojemu življenju enako, kot življenju tistim, ki se znajo znajti pred teboj. Resda tega še nisem užil, ampak nekako sklepam, da pri 230km/h (kakor je potoval umrli) komot prezreš nekoga, ki dirja s 100km/h. Zategadelj je rezultat nesreča. Pri tej ni bilo tako,  saj štorija poteka takole, da sta dva voznika BMWja tekmovala v drag dirki na avtocesti. Jasno, rezultat je katastrofa rezultirana v smrti enega izmed dirkačev. Spoštovanju do umrlega navzlic- kaj za Boga mu je hodilo po glavi? TO nemara ve zgolj on, zaradi spoštovanja pa o stvari ne kanim več debatirati.

Grozno je pač videti, da vsak dan na cesti umre več ljudi. Enkrat so krivi, drugič nedolžni. Zadnji trenutek pa vsi enaki. Ako divjaš po cesti se pak zavedno podajaš v morebitno smrt; velja pa toliko postati in razmisliti, koliko gorja povzročiš družini nekoga, ki ga (ne)hote vzameš s sabo. Lahko si mojstrski voznik, ampak vsak ovinek je predvidljiv in vsako cestišče brezhibno le do takrat, ko ostaneš cel. Ko se zlomiš, vsi glasno pričajo, kako cestišče ni bilo brezhibno in kako so obnemeli ob dejstvu, da se je ubil mojstrski voznik. Cestišča so zdrava, ako jih uporablja načelen človek, ki ne dela pizdarij tam, kjer niso potrebne. Če imaš "need for speed" pojdi na tonamenska dirkališča. Vem, veliko je govorjenja o tem in peticij za izgradnjo prve take v Sloveniji. Resda je pri nas nimamo, ampak hej, ako te to veseli požreš dve uri in se pelješ v severno sosedo, nakar svoj avto preizkusiš na preglednih in urejenih cestah, namenjeni dirkanju. Četudi ne ogrožaš nikogar je občutek enako adrenalinski- povrhu pa čistovestnejški. To je moj nasvet, za nasvetom pa poklon: poklon plakatu, ki je redki izpod domačih rok, ki dejansko služi namenu:

Plakat je preprosto minimalistično artistično popoln; njega sporočilnost pa nedvouma. Tudi hitri so nekoč počasni. Iskreni poklon človeku, ki je dizajniral zgornjo mojstrovino- Ava.

Ni komentarjev:

Objavite komentar