torek, 30. junij 2009

Zakaj so žalostni filmi povezani s časom?

Nemara zato, ker.... eh, pojma nimam. Zrite tole:

ponedeljek, 29. junij 2009

Carska mini-zgodbica #2

Spet ni moja, a zaradi legenarnosti jo moram priobčiti. Avtor neznan, obiskovalec 4chanovega /x/ boarda pač. [Story isn't my authorial property, it is c/p from /x/ board on 4chan.]

The Wishes


An elderly man was sitting alone on a dark path. He wasn't sure of which direction to go, and he'd forgotten both where he was traveling to...and who he was.

He'd sat down for a moment to rest his weary legs, and suddenly looked up to see an elderly woman before him.

She grinned toothlessly and with a cackle, spoke: "Now your third wish. What will it be?"

"Third wish?" The man was baffled. "How can it be a third wish if I haven’t had a first and second wish?"

"You’ve had two wishes already," the hag said, "but your second wish was for me to return everything to the way it was before you had made your first wish. That’s why you remember nothing; because everything is the way it was before you made any wishes." She cackled at the poor man. "So it is that you have one wish left."

"All right," he said hesitantly, "I don't believe this, but there's no harm in trying. I wish to know who I am."

"Funny," said the old woman as she granted his wish and disappeared forever. "That was your first wish..."

Knowing (2009)

Knowing je zadnje dni eden najbolj debatiranih filmov, predvsem sled približevanja sodnega dne, katerega sem pobliže pogledal v tem zapisu. Sicer z datumom 1.12.2012 film ne eksperimentira (vnese svojo točko konca), a temu navzlic si z raznimi teorijami 2012 deli več kot zgolj idejo.
Napoved (kakor so filem prevedli) se prične z kratko štorijo o dekletu, ki ob obletnici ustanovitve šole na list papirja nakraca ogromno cifer; nakar petdeset let kasneje ta list prejme sin družine Koestler v okviru nekakšne spominske slovestnosti. Po prebranem posumi da cifre skrivajo neko shemo, sistematično urejenost- kar pozneje dokaže njegov oče, ki ga upodablja Nicolas Cage. Cifre so namreč zaporedja vseh večjih nesreč, ki so zahtevala smrtne žrtve- a problem nastane ko Kletka ugotovi, da trije datumi še niso izpolnjeni- eden izmed njih pa nosi nedvoumno število žrtev: vsi. Tako se prične razvijati zmeda v osrednjih likih, ki jo dodatno popestri par posameznikov v črnem, ki Calebu neprestano sledijo- njihovih resničnih namenov pa ne pozna noben. Štorija je torej okvirno zanimiva, poglabljal pa se vanjo ne bom, saj se bojim razkriti preveč- z odličnimi zasuki je namreč lahko vzor ostalim scenaristom, ki se vseskozi trudijo ustvariti kakovostno apokalipso.

Največ skrbi gledalcem povzroča nezanesljivi igralec Nicolas Cage- ampak naj vas kojci pomirim; Niko odigra spodobno. Verjetno je krivo dejstvo, da prvič v življenju nima pojma kaj bi storil; zaradi česa nima standarnega pogleda, češ vse je pod nadzorom. Ampak temu navzlic ni odigral nadpovprečno, saj so ostali liki precej prepričljivejši- v njihovih očeh namreč zreš strah in žalost, kar pri ravnodušnem Nikotu ne morem dejati. Žal. Na enako spodobnem nivoju so tudi posebni učinki, ki jih je zgolj prgišče; nemara največja napaka pa je, da so vse razkrili že v trailerju. Kdorkoli si je slednjega ogledal je milorečeno zajebal situacijo, saj so mu najrazburljivejši trenutki (z izjemo konca) prihranjeni. Za nezahtevnega gledalca bo Knowing malodane prfekten, za zahtevnejše pa soliden. V vsakem primeru pa si zasluži vašo pozornost.
Ocena v okviru žanra: 7.8/10

sobota, 27. junij 2009

Deep Blue Sea (1999)

Yeah, nova cheap-ijada, ob kateri sem se zabaval kot že dolgo ne. Očigledno so filmi z morskimi psi res zadnji kakovostni B-filmi. No, tale se prve pol ure trudi biti resen; nakar eksplodira v veličastno b-zadevo, ki (skuša) posnema(ti) nemara največji presežnik žanra Shark Attack 3: Megalodon (2002). Naj povem vnaprej: wikipedia film označuje kot 1999 science fiction thriller film, ampak kdorkoli bo to od njega pričakoval, bo hudo razočaran. Globoka modrina je resen film, ki izpade ne-resen; a niti v najslabšem primeru, ga ne moremo označiti za sci-fi ali triler. Zakaj?
Vidika sta dva, štorija in posebni učinki. Prva govori o skupinici znanstvenikov (in črnim kuharjem), ki na morskih psih opravlja raziskave, dokler jim ne uspe ustvariti nadgrajenega morskega psa (oziroma treh takih), ki ima človeško pamet. Po prvi nesreči z ulovljenim psom, zadivja nevihta, nakar se posadka ujeta v neki podmorski raziskovalni postaji rešuje na površje; vseskozi pod grožnjo človeških morskih psov. Reševanje je sila posrečeno, kar je zasluga raznolikih likov. Črnski kuhar je prvi, ki uspe ubiti psa, ker mu je dotični ubil papigo. Seveda. Zraven je glavni lik, ki glavni postane na sredini, pred tem pa to vlogo zastopi Samuel L. Jackson. Slednji odide v trenutku, ko bi to najmanj pričakovali- nakar vodja postane prej omenjeni Thomas Jane, ki je resnično posrečno upodobljen. Predvsem prvo eno uro, ko izvaja take manevre (brezvezno metanje po tleh, da izpade bolj epsko), da sem se rolal od smeha. Vsa ekipa je odlična in z užitkom zreš njihovo grozo (ki je ne bi mogli slabše prikazati) in se smejiš njihovim nenavadnim pojavam. Tako moč ima ta filmski žanr- hoče biti resen, a mu (ne)samovoljno to ne uspeva. Še sreča; saj bi bili v nasprotnem primeru oškodovani za par izjemnih filmov.
Aja, učinki? Resnično smešni in nerealistični. Krvavljenje je prikazano kot izlivi kečapa iz telesnih odprtin, morski psi so hecno animirani; njihovi manevri pa, hja, nerealistični. Vsi učinki izgledajo kot da bi prišli iz leta 1950, ne pa iz 99, ko so film dejansko posneli. Osebno mi je Globoka modrina resnično dogajala, nekomu drugemu (ki ne vidi smisla v nesmislu in mu b-filmi niso smešni) pa ne bo. Kakorkoli, če ste med prvimi, si oglejte tale trailer in si oglejte tudi dotični film, ker je še kvalitetnejši. No, manj kvaliteten. Kar je boljše zgolj v tem primeru.
Ocena v okviru žanra: 8.0/10

Skupna ocena: 3.0/10

petek, 26. junij 2009

Svingerji (S01)

Pred časom sem na Kanalu A uzrl napovednik "ponavljanja" slovenske nanizanke, Svingerji. Čeprav sem bil skeptičen že od začetka, sem poslednje upe za kvaliteto dotične zadeve pokopal, ko sem uzrl listo nastopajočih, oziroma ime, ki ga ne moreš zgrešiti: Nina Osenar. Kako lahko komu pade na pamet, da bi tale Nina bila sposobna nastopiti v količkokaj resni
vlogi, mi ostaja neznanka. Ženska je res videzno simpatična, tega ji nihče ne oporeka- ampak to pomaga bore malo, ko bi morala nakazati svoje igralske sposobnosti... ki so, milorečeno, na dnu. Nekako se mi zdi, da se celotna serija vrti okoli njenega lika, oziroma ga režiser nespretno meče v ospredje. Zakaj? Verjetno zato, ker je Nina moker sen nemalo Slovencev, tako mladih kot starejših- in edinole ti so očitno bili redni spremljevalci nanizanke. Res težko je verjeti, da bi ob taki brez-zgodbni in humorja osvobojeni seriji lahko vstrajal kdo, ki bi obenem zrl katerokoli drugo serijo. Ob slednjih se Svingerji počutijo ubogo in nebogljeno. Štorija? Govori o sprtih zakoncih, kjer se po prepiru spolno razdelijo in odslej varujejo vsak svoj brlog, obenem pa povzročajo sive lase sosedom in varke objavljajo na nekem obskurnem blogu. Pozitivni trenutki sicer so: videti je, da se je ekipa približno zabavala med snemanjem, zato je vzdušje fino (tudi igra (na zunaj) gejevskega fanta je solidna) . Ampak to ne odtehta številnih napak, ki se vlečejo skozi celotno sezono: slab scenarij, obupna režija, slabe postavitve kamere... proti koncu serije se, ironično, vse začne izboljševati in celokupno je zadeva obetala oceno 3, ampak ko se takole zazreš nazaj uvidiš, da si je resnično ne zasluži. Žalostno je namreč, da je zgodba tako nepopolno otročja, ampak ji ne uspe biti niti povsem otročja, tako, da bi služila kakšnemu namenu. V takšni obliki kot je hoče biti odrasla in otročja, smešna in dramatična... ne ratuje ji pa ne eno, ne drugo, kar gledalci občutijo v, heh, zdolgočasenosti med ogledom.

Zanimivost sezone:
1 2 3 4 5 6 7 8 9 10
Zanimivost serije:
1 2 3 4 5 6 7 8 9 10

nedelja, 21. junij 2009

Cannibal Holocaust (1980)

Cannibal Holocaust je eden izmed redkih filmov, ki jih lahko jemlješ iz dveh izključujočih se strani, z ignoriranjem ene ne uničiš občutka druge. Prva je nasilna stran, po kateri je film postal znan. Zdi se, kot da bi se vsa bolana domišljija avtorjev znašla ravno v tem filmu- priča smo razudenjem, poboju živali, posilstvu, mučenju... a vse je podrejeno nedvoumnemu sporočilu ki nazorno prikaže kaj se zgodi, ko v "izgubljeni svet" vdre moderni človek. Nemara bi sporočilo ne bilo tako dotakljivo, če filma ne bi skušali predstaviti kot resnično zgodbo- posneli pa ga kar prvoosebno, kot pri The Blair Witch Project ali novejšemu Cloverfieldu. Prav to vlije CH posebno vzdušje, ki ga ne pričara noben sorodni "cannibal" film (zri seznam in kratko predstavitev tukaj).

Filma se je vseskozi držal slab sloves- predvsem zaradi nazornih nasilnih vsebin. Zaradi slednjih se je moral režiser Ruggero Deodato zagovarjati pred sodiščem, saj so ga doletele obtožbe, da je ljudi pobite v filmu, pobil v realnosti. Kakopak so bile to izmišljotine, a kakšnega
posebnega odobravanja razplet tožbe ni dočakal, zategadelj so film prepovedali v osemdesetih državah. Res čudno, ko pa se za nasilno površino skriva film, ki postavi mnogo vprašanj in odgovore prepusti gledalcem. No, dotični zrejo sicer preprosto štorijo o režiserju in njegovi ekipi, ki se odpravi v amazonsko džunglo snemat običaje domorodcev. Navzlic jasnemu opozorilu, da bodo domorodci njihovo zajedalstvo tolerirali zgolj toliko časa, kot bodo oni ostali normalni; sodobniki pričnejo razmišljati racionalno in začnejo z oblastnim dogajanjem. Kmalu se jim vrne. Dvojno. In že gledamo "snuff film", ki malce zakrije prvotni smisel filma. Ampak sčasoma (in predvsem na zaključku, ko se eden izmed igralcev vpraša, kot je resničen kanibal) se pričnejo motivi mučenja in drame tako prepletati, da zremo enega najhitrejših zaključkov. Verjetno je namenoma takšen, da lahko po ogledu sam razmišljaš o svobodi odločanja o življenju. Film hoče povedati, da ima vsako ljudstvo pravico, da živi tako kot hoče; in to (pre)jasno nakaže.

Zgodba je torej takšna kot je, zato bom pohvalo raje usmeril na odlično glasbeno podlago in izjemno igranje. Dejstvo, da gre za film naše zahodne sosede mu ne naredi preveč dobrega, saj je film zaradi tega relativno spregledan. Bi bilo boljše, če bi izšel na Japonskem... pa še razumeli bi ga bolj :). Slab sloves se ga drži tudi zaradi ubojev živali, ki so jih fentali v namen snemanja filma. Zaradi tega je požel ostre kritike, kar je nadvse hecno; saj se je marsikdo bolj zgražal nad

mrtvimi živali kot ljudmi, heh. Veliko imajo ljudje proti temu filmu torej, in to je nadvse razumljivo. Tudi sam si filma nisem ogledal z veseljem, sej je težaški in neposreden, ampak moti me, da veliko ljudi na njega zre zgolj iz "mučeniške-snuff" plati, razmišljajočo pa zavrača. Cannibal Holocast (ki je dobil tudi nadaljevanje Natura Contro, ki pa se usmerja zgolj v mučenje) je soliden film. Ni nič precenjen, niti podcenjen, niti ocenjen. Je pač kult, kateremu lahko mnogo bolj znani Guinea Pig (ali Martyrs) postavi oltar za klanjanje.

Ocena v okviru žanra: 9.0/10

Skupna ocena: 5.5/10

sobota, 20. junij 2009

A Tale of Two Sisters (2003)

Štorija o dveh sestrah je ena izmed tistih J-grozljivk, pri katerih ti o dogajanju ni jasno nič. Osnovna pripoved sicer skušša biti razumljiva, ampak so nasuli toliko stranskih dogodkov, da je
končni miks resnično težko dojemljiv. Sreča torej, da je vzdušje tako minimalistično-shrljivo, tako bolestno vzburjajoče in jekleno umazano. Dve sestri, Sumi inu Suyeaon, zapuščata psihiatrično bolnišnico, kamor sta bili zadegani zaradi čudaškega zaprtega obnašanja. A povratek ni optimističen, saj sta hitro seznanjena z bolano mačehjo, ki za prisiljenim nasmeškom skriva bolanost najhujše kategorije. Sestri skušata prevzeti nadzor nad domom in očetom, slednjega pa pridobiti na svojo stran, tako, da bi zapustil kruto mačeho. Sčasoma njuna poprejšnja bolezen vodi do še hujših poglobitev in stik filma z realnostjo se prične trgati po koscih.

Ako smo sekundo poprej zrli žalostno komorno dramo o propadli družini, naslednjo sekundo zremo paranormalne pojave, stopinje brez lastnika, krvavo vrečo, ki jo tepežka mačeha... vse gre torej k vragu (dobesedno), zraven tega pa film ne skopari s povratki v preteklost, v čas dekličinih še srečnih let. In ravno tukaj leži največji hakeljc filma, saj nikoli ne veš, kje film je. Ali govori o preteklih dogodkih, sedanjosti, prividih, prihodnosti ali kakšnem tretjem času. To igralca postopoma vodi do tega, da se v film popolnoma zatopi- film pa to izkoristi in prinese nedvoumno enega najsrhljivejših filmskih zaključkov... ki je edini smiselno zaokrožen del filma.

Film je dober torej, ampak paranormalni pojavi, kopica duhovov in pobeznele mačehe so pač žanrski standard, ki ga zremo v vsakem drugem filma omenjene zvrsti. V čem se torej razlikuje
od Kroga, Ju-On in kompanije? V počasnosti in kompleksnosti, bi rekel. Dejal sem že, da ima film počasen tempo; a namensko sem zakril, da je daleč najpočasnejši v primerjavi s preostalimi J(aponskimi)-grozljivkami. Počasnost pa je nedvoumno tudi krivec, da nemalokdo preprosto preneha z ogledom: to vem, ker sem gledal s prijateljem, ki je sredi filma padel v globok spanec. Atmosfera niti ni tako težka, če si pri filmu popolnoma zbran in zbujen, a sled resnične počanostni bo v takšnem stanju malokdo. Sklepam, da je zato Sestrska štorija tako neprizanesljivo grozna: in tukaj jo okličem za enega izmed petih najgroznejših filmskih pripovedi, kar so jih posneli. Tudi igralci so dobri (domača srhljivost Japoncev je spet otipljiva) in predvsem prepričljivi, čeravno igralec od mačehe pričakuje kakšno še-hujše dejanje. Sklep govori, da film priporočam vsem, ki prenesejo počastnost in imajo radi kvalitetne grozljivke. Filem se dobi v vseh prodajalnah filmov za bora dva evra, dotična izdaja pa prinaša veliko dodatkov v obliki izbrisanih prizorov in glasovnega komentarja. Seveda pa je prišel tudi USA remake (kot za vsako uspešno J-grozljivko), ki je hudo slabši. Izdali so ga letos, kliče se The Uninvited, sestri pa bosta upodabljali Emily Browning inu Arielle Kebbel. Ga bom pogledal in opisal, ker me resnično zanima, kakšen ščiš so izgotovili tokrat
Ocena v okviru žanra: 9.0/10


Skupna ocena: 8
.0/10

Jezik

Hudo carska mini-štorija, ki jo je spisal anonimnež na /X/-boardu 4chana. Avtor torej nisem jaz, a sled odličnosti jo lepim sem; obenem pa opozarjam na celotno zbirko creepypaste. [Story isn't my authorial property, it is c/p from /x/ board on 4chan.]

A young girl is left home alone with only her dog to protect her. When night approaches, she locks all the doors and tries to lock all the windows but one won't close.

She decides to leave it unlocked and goes to bed. Her dog takes its customary place under her bed.

In the deep of night she awakens to a dripping sound coming from the bathroom. The girl is too scared to go check so she reaches her hand under the bed. She feels a reassuring lick from her dog and falls back to sleep. She reawakens to the dripping sound, reaches her hand down to the dog where she feels the reassuring lick and falls back to sleep. Once more she awakens to the dripping sound. She reaches her hand down and feels the lick of her dog.

Now curious about the dripping sound, she gets up and slowly walks towards the bathroom, the dripping sound getting louder as she approaches. She reaches the bathroom and turns on the light. She is greeted by a horrific sight; hanging from the shower nozzle is her dog with its throat slit open and its blood dripping into the bathtub.

Something on the bathroom mirror catches her eye she turns around. Written on the bathroom mirror in her dog's blood are the words "HUMANS CAN LICK TOO".

2012

Preroško imenovani Sodni dan: dan, ki naj bi bil zadnji v zgodovini človeštva daje povod nemalo ustvarjalcem filmov in kovalcev zarot. Že v preteklosti je bilo takih filmskih adaptacij ogromno, sled "predpripravljenosti" na 2012 pa bo takih filmov še na drugo potenco več. Keč je v tem, da resnično nemalo ljudi verjame, da bo dan njegove sodbe 1. 12 . 2012. Takrat se namreč nepreklicno končuje bajeslovni Majevski kolendar, takenako pa so zaključek stvarstva napovedali nekateri znani vidci future, naprimer Nosfer, ehm, Nostradamus. Slednjega pokojnega vidca mnogi smatrajo za edinega validnega; saj je (med drugim) napovedal svetovni vojni, zrušitev dvojčkov in črnega predsednika ZDA. No, večina vsega je pak dvoumno besedičenje, ki ga je treba čitati v nedogled, da si lahko njegove besede nekako razlagaš- seveda pa si jih še zmeraj predstavljaš in razlagaš na svoj način, ne pa na način, ki je predstavljal Nostradamusovo mišljenje. Njegovi zapisi so torej precej kompleksni (šifriral jih je po svoje, saj se je bal smrti lastne družine), zato so lahko njegove napovedi tolmačene hudo narobe; oziroma se jim pomen prilagaja, da izpadejo bolj epske, se-ve.
Če smo že pri Nostradamusu pa bom temu navzlic predstavil meni najljubšo anekdoto iz njegovega življenja: takole se je Nostradamus sprehajal po blatni poti, ko mu nasproti pride kočija in nekaj kmetov. Pred enega izmed teh kmetov je Nostradamus padel na kolena in se priklonil. Ko so ga gospoda vprašali, čemu se klanja navadnežu, je odgovoril, da se klanja njegovi svetosti. Ta kmet je desetletje pozneje postal papež. Resnica ali neresnica, tale anekdota je res zanimiva. Sedaj pa si poglejmo še eno izmed Nostradamusovih del, napoved 9/11.
Volcanic fire from the center of the earth
will cause trembling around the new city:
Two great rocks will make war for a long time.
Then Arethusa will redden a new river.
Takole pravi Nostradamus, torej. Razumete, kaj je hotel povedati? Mnja, tudi jaz ne. Za take običajneže je pač na voljo knjiga Prerokbe in uganke Nostradamusa, avtorja Damon Wilsona, katere je na voljo tudi solidni Slovenski prevod- skorajda v vsaki knjižnici imajo vsak izvod. Priporočam naspol, je sicer zanimivo branje, a količina laži in bullshita je ogromna. Zategadelj delo jemljite z rezervo.

No, (pre)ostale teorije govorijo o raznih Planetih X (ki se bo bodisi zaletel v naš planet, bodisi postal drugo sonce), vrnitve atlantisa, vesoljcih in afganistanskih skrajnežih. Slednje je sicer hec, ampak na koncu bodo nemara krivi kar oni; kot za večino vsega zla, ki se dogaja na tem svetu. Sicer pa je resnični namen mojega pisanja, da napovem film 2012, ki v kinematografe uleti letos in bo verjetno prvi film, ki bo napovedal in skušal prikazati dogajanje Konca na ta preklet dan.


PS. Že mnogi filmi pred omenjenim, so se dogajali tega leta. Zri seznam za širšo poglobitev.

petek, 19. junij 2009

Pomagati sočloveku

"Na klancu na avtocesti Maribor–Celje, tik pred izvozom na počivališče Tepanje, sta se v ponedeljkovem jutru končali dve življenji. Umrla sta 56- in 42-letni voznik osebnih vozil. Nesreča je pokazala, da usoda vedno znova ubere čudne in nerazumljive poti. Zatem ko je 42-letnik s Ptuja ustavil, da bi pomagal 56-letnem ponesrečenem vozniku, je umrl tudi sam. Vanju je namreč trčil poljski voznik tovornjaka, ki je v nesreči ostal nepoškodovan."

Takole piše v Tedniku. Bila je nesreča in nekdo je umrl, ker je želel pomagati. In tako se resno vprašam, čemu bi sploh še pomagal? Itak nikoli ne profitiraš; in, da bo jasno; če nekomu pomagam, je to zame duševni profit, torej profit JE. Ampak majhne pomoči so pač del vsakdanjika; vsak rad ponudi manjšo uslugo ali pomoč, pa ob tem niti ne razmišlja preveč. Velikokrat pa smo postavljeni pred razpelo, kjer bi imeli možnost pomagati na veliki ravni. Le, da nas takrat pogosto nekaj ustavi.

Zakaj ne pomagamo človeku, ki ga brca par ljudi, če vidimo, da je ta nemočen in podrejen?

Zakaj ne pomagamo človkeu, če vemo, da se mu v življenju godi veliko krivice; pa nismo sposobni, da bi ga vprašali, kje je njegova težava? Ali kogar drugega prosili, naj nekaj ukrene; ako mi ne moremo.

Zakaj smo tako zlobni in zakaj ne pomagamo, čeprav lahko? Verjetno zato, ker se bojimo. Če pomagamo tistemu, ki ga tepežkajo težaki, jih fašemo še sami. Če pa poskušamo pomagati drugemu, pa tvegamo, da se motimo in nas odslej gledajo postrani. Res je, da je oboje majhna žrtev za mir v duši; in majhna žrtev za to, da nekomu olajšaš življenje... ampak ljudje imamo kup predsodkov, ki jih moramo premosti, preden lahko komu pomagamo. Vprašanj je tisoče: bi on pomagal meni? Mu bo moja pomoč koristila? Zakaj bi tvegal sebe, a ni bolje, da je oškodovan zgolj en? In tako dalje, nekje v nedogled.

Če potegnem vzporednice s filmi, bi lahko rekli, da smo ljudje načeloma dobri. Ampak vedno manj se mi zdi, da je temu tako. Ljudje smo načeloma scum, kot tipični Villainsi, če ostanemo pri filmih. Resda se jih najde nebroj, ki zmeraj pomagajo in iščejo ljudi, ki jim lahko pomagajo- ampak ti so izjema ki prejkone potrujejo zgoraj zapisano pravilo. Najstrašneje pa je, da se te razlike in hudoba zgolj poglablja, nikakor pa jenja. Zmerom več je ljudi, ki soljudi ne marajo iz čisto bizarnih razlogov, nakar jih niso pripravljeni pomagati, čeprav bi sami ne izgubili nič. Na tem mestu se posledično sprašujem, kaj lahko posameznik (kot sem jaz) stori proti temu. Proti širjajoči se zlobi in venomer večjim razlikam v svetu. Nemara res lahko koga prepričaš, da nekdo ni neumen inu zabit, kakor si ga ta oseba predstavlja- a čez par minut bom sam tista oseba, ko bom stopal po cesti in v moji glavi se bo pisala vrsta izrečenih in neizrečenih očitkov ljudem, ki jih velikokrat ne poznam niti procent. Res je, moji očitki so venomer blagi in neresni, a na koncu smo vsi enaki.

Bomo kdaj drugačni? Bomo kdaj videli, da, če nekomu pomagaš- pomagaš tudi sebi? Hja, morda enkrat bomo, ampak do tja vodi bržkone nadaljša pot, kar jih bo človeštvo prehodilo. Tudi sam je še nisem prehodil, enako je verjetno z vami. Ker tako to pač gre

ponedeljek, 15. junij 2009

Poklon GGnezdu

Veliko je ljudi, ki si zaslužijo poklon. Ampak obstajata le dva, ki ju poznam preko interneta in si zaslužita vsako piko mojega spoštovanja. Danes bi se rad priklonil največjemu internetnemu umetniku, kar sem ga imel priložnost spoznati.

Klicali s(m)o ga GGnezd.

Stari, če boš kdaj to bral- to kar si delal z besedami, fak model: to je neki kar bo ostalo z mano do konca življenja. Ne moreš si misliti, kak rispekt mam do tebe. GGnezd, iskreno ti želim da bi posnel svoj film. Brez da bi ga rabil videt' ali prečitat zgodbo VEM, da bo nekaj posebnega.

Adijo stari! Ni blo časa, da bi se dostojno poslovila na Mn3- tako, da sem moral to storiti tukaj. Vso srečo v življenju, ko se spet srečamo pa bomo obnovil vse carske varke, ki smo jih uganjali skupaj.

četrtek, 11. junij 2009

Kolone mrtvih

Nemara se za vsakim nekoč napravi kolona. Nekateri svojo doživijo prej, nekateri kasneje. Enako je s smrtjo- nekatere doleti prej, nekatere pak kasneje. Vso nepotrebno govoričenje ob stran, obstaja fakt, ob katerem me zmrazi- in to so prometne nesreče. Dogajajo se vsak dan, celo v Sloveniji so dokaj vsakodnevne. Ampak jasno je pač, da vsakdo razbije avto in doživi svoj iskrni krst. Take nesreče načeloma niso grozne, ako vas pozneje ne fenta kak sorodnik zoper razbitega avtomobila. Veliko bolj me stiska ob misli na vseh ljudeh, ki na cestah umrejo. Veliko jih je krivih samih, razlogi so različni; obstajajo pa tudi takšni, ki so bili ob nepravem času na nepravem kraju in so plačali s smrtjo, za katero je bil kriv nekdo drug. Ravno prej sem premišljeval, kakšen odnos imam do ljudi, ki prekoračijo hitrost//vozijo prehitro. Res težko vprašanje, četudi se naenkrat nagibam k temu, da jih jemljem za neodgovorne in prenagljene osebnosti. Da prekoračiš hitrost (v zadnjem znanem "BMW" primeru celo za 100km/h) ni opravičila- tudi hitrostno vzburjajočega ne. Razumem prekoračitev za desetico ali dvajstico, kjer je to omogočeno ali življensko tolerirano. Prekoročitev čez mejo zdravega okusa pa škodi tvojemu življenju enako, kot življenju tistim, ki se znajo znajti pred teboj. Resda tega še nisem užil, ampak nekako sklepam, da pri 230km/h (kakor je potoval umrli) komot prezreš nekoga, ki dirja s 100km/h. Zategadelj je rezultat nesreča. Pri tej ni bilo tako,  saj štorija poteka takole, da sta dva voznika BMWja tekmovala v drag dirki na avtocesti. Jasno, rezultat je katastrofa rezultirana v smrti enega izmed dirkačev. Spoštovanju do umrlega navzlic- kaj za Boga mu je hodilo po glavi? TO nemara ve zgolj on, zaradi spoštovanja pa o stvari ne kanim več debatirati.

Grozno je pač videti, da vsak dan na cesti umre več ljudi. Enkrat so krivi, drugič nedolžni. Zadnji trenutek pa vsi enaki. Ako divjaš po cesti se pak zavedno podajaš v morebitno smrt; velja pa toliko postati in razmisliti, koliko gorja povzročiš družini nekoga, ki ga (ne)hote vzameš s sabo. Lahko si mojstrski voznik, ampak vsak ovinek je predvidljiv in vsako cestišče brezhibno le do takrat, ko ostaneš cel. Ko se zlomiš, vsi glasno pričajo, kako cestišče ni bilo brezhibno in kako so obnemeli ob dejstvu, da se je ubil mojstrski voznik. Cestišča so zdrava, ako jih uporablja načelen človek, ki ne dela pizdarij tam, kjer niso potrebne. Če imaš "need for speed" pojdi na tonamenska dirkališča. Vem, veliko je govorjenja o tem in peticij za izgradnjo prve take v Sloveniji. Resda je pri nas nimamo, ampak hej, ako te to veseli požreš dve uri in se pelješ v severno sosedo, nakar svoj avto preizkusiš na preglednih in urejenih cestah, namenjeni dirkanju. Četudi ne ogrožaš nikogar je občutek enako adrenalinski- povrhu pa čistovestnejški. To je moj nasvet, za nasvetom pa poklon: poklon plakatu, ki je redki izpod domačih rok, ki dejansko služi namenu:

Plakat je preprosto minimalistično artistično popoln; njega sporočilnost pa nedvouma. Tudi hitri so nekoč počasni. Iskreni poklon človeku, ki je dizajniral zgornjo mojstrovino- Ava.