petek, 29. maj 2009

The Revenge of Frankenstein (1985)

Najprej je na mestu iskreno opravičilo zoper zapostavljanja mojega bloga- ampak v maju//juniju sem bil zaseden z življenjem; tistim resničnim. Celo leto sem počival, zato me je ruknilo v zadnjem trenutku a srečoma sem se uspel pobrati, zategadelj rileks: Abbot spet piše. Tokrat z nadaljevanjem serije o pobezneli kreaturi spod prstov nenavadnega znanstvenika.

Samoumevno nadaljevanje izvirnega (in dobrega!) prvenca Frankensteinovo prekletstvo- Njegov Povratek ne dosega (ali presega), ampak slednjega dostojno nadaljuje. Akoravno so avtorji imeli na dlan popoln recept za katastrofo, so se slednji jeli izogniti in že drugič smo zrli kakovostno grozljivko. Resda je z nadaljevanjem uničen eden izmed možnih koncev prvenca (zategadelj je obvezno zretje Prekletstva kot prvega v seriji), ampak ob ogledu Maščevanja, kakor se izdelek imenuje, slednje dejstvo domala v celoti prezreš. 

Štorija nadaljevanja se prične tam, kjer se prvenec konča- akoravno vsebino//ending slednjega primerno razširi. Pripoved se spet osredotoči na Frankensteina (razlago o slednjem in njegovi pošasti čitajte v prejšnjem opisu), kateremu uspe s pomočjo deformiranega škrata izogniti se nedvoumne smrti pod giljotino. Frankenstein pobegne in svoj nadimek spremeni v Stein; kar pa omogoči mlademu zdravniku Mateju, da razkrije njegovo resnično indentiteto. 'Stein pak ne odkloni zahteve, da vzame Mateja kot svojega vajenca- skupaj pa nadaljujeta raziskovanja okrog 'Steinovega življenskega dela, zraven tega pa skušata deformirancu pridobiti novo telo- tako lepo, da bi užil življenje kot ostali. 

Štorija torej ni kaj hudo napredna, niti se noče osvoboditi standardnih načel 'Steinove življenske poti, res pa je, da skrene s poti bolj, kot katerikoli Frankestein film pred (in po) njem. Marsikdo je zato logično pričakoval slab film, ampak sled solidnega igranja in režije je rezultat presenetljivo spodoben. Resda filmu ne bi škodil kak kvaliteten pisec scenarija več (v obstoječi podobi ga je napisal Jimmy Sangster, znan po, em, ničemer). Le da vsi ti očitki niso več tako hudi, ko enkrat zreš nadaljevanja. Zakaj? Nekoč v prihodnosti.

Ocena v okviru žanra: 5.7/10

Skupna ocena: 5.0/10

http://www.imdb.com/title/tt0050894

The Curse of Frankenstein (1957)

Filmskih priredb romana Mary Shelley je resnično nemalo, a nemalo je tudi izrodkov v katere so se priredbe izcimile. Večina filmov Frankensteina obravnava kot absolutno zlo, ne pa v smeri, kakršno smo lahko prebrali v romanu. Kronična napaka je tudi, da filmi Frankensteina obravnavajo kot pošast, ki jo ustvari nek doktor. Resnica je pak drugačna- Frankenstein Victor je namreč švicarski znanstvenik, ki je ustvaril pošast; dotični kreaturi pa nikoli ni nadal imena, kvečjemu jo je naslavljal s stvor/izrodek. Frankenstein torej ni pregovorna pošast, temveč znanstvenik, ki se je ujel v spore lastne bogoželjnosti in samote. Je pa knjiga zgolj en vidik sveta, ki ga je ustvaril Frankenstein; ta vsebuje filme iz treh založniških skupin, sam pa bom postopoma opisal vsa dela, ki izhajajo iz hiše Hammer. 

Kakorkoli; prvi v seriji The Curse of Frankenstein- knjigo povzema domala popolnoma. Ampak ne le v zgodbi, temveč tudi v oziru fokusa na podrobnosti. Vsi ostali filmi se namreč posvetijo izrodku, Viktorjevo štorijo (ki je osrednja) pa pustijo v senci prve. No, prekletstvo se prične z usmrtitvijo legendarnega znanstvenika, ki par dni pred urano eksekjucijo pove svojo življensko zgodbo duhovniku, ki je jel tjakaj molit za Viktorjevo odrešenje. In ta povzetek štorije spremlja tudi gledalec- vse, od prvega trenutna, ko Frankenstein (upam, da se sedaj že razumemo: Frankenstein=Victor, Frankensteinova pošast= stvor) odkrije formulo, s katero se priuči vdahniti življenje mrtvemu. Nekaj dni po tem, ko uspešno ustvari psa, se loti tudi ustvarjanja človeškega bitja. V svoji vznesenosti ne opazi, da ni ustvaril normalnega človeka, temveč izrodek ogabnega videza. Ko Viktor vidi, kakšno gnusnost je ustvaril, jo kojci -;)- zapre v ječo, odkoder monstrumu uspe pobeg. Od tega trenutka dalje spremljamo dokaj običajno štorijo o Frankensteinu (četudi še vedno zlagano s strani knjige): ki pa se zaključi na način, ki bi ga najmanj pričakovali. V povzetku štorijo neusmiljeno potisne v realnost in te pusti razmišljajočega o tem, kako resnična je lahko pripoved filma. Grozljivo je namreč, da popolnoma. Nemara zdaj, ako film še niste videli, vihate obrvi; ampak z ogledom boste videli, da je temu tako.

Zdaj pa bi rad še nekaj pisanja posvetil knjigi. Pričujoči opisi hiše Hammer bodo namreč zgolj opisi in tukaj izkoriščam zadnjo možnost, da razkrijem štorijo knjige. Okej, recimo, da se bolj posvetim štoriji pošasti- v knjigi je slednja namreč prikazana kot nesrečna igra usode. Ko Viktor vidi, kaj je ustvaril, se mu "njegov otrok" začne gnusiti, zategadelj ga odvrže v svet. Stvor pa nenehoma išče pozornost in prosi rodnika, naj mu izrazi podporo- ker mu je ne, stvor začne moriti njegove prijatelje. Odtod je tudi vso njeno nasilno ravnanje- stvor ni noben serijski morilec, ki bi ubijal, ker mu tako paše, temveč nesrečna lutka usode, za katero se njegov "oče" ni zmenil, zategadelj je z dejanji zgolj skušal pridobiti njegovo pozornost. Proti koncu romana je Viktor večkrat postavljen pred fakt, da lahko svoj stvor pokonča. Naravnost grozljivo ironično pa je, kako enaka se zdi njunina usoda na samem koncu romana. Ob branju zaključka sem dobil mravljince po telesu in odtihmal na knjižne grozljivke zrem s kapljico spoštovanja več.

No, prekletstvo Frankensteina pa je odličnosti in različnosti knjige navzlic, najboljši filem o zgodbi, ki se je pričela s omenjenim romanom. Resda ni nič posebnega, je pa film, ki vsebuje obrat, ki so ga pozneje v svoja dela vključili številni drugi režiserji in scenaristi- zategadelj je vreden še poklona več. 

Ocena v okviru žanra: 7.6/10

Skupna ocena: 7.0/10

http://www.imdb.com/title/tt0050280/

nedelja, 24. maj 2009

Little Buddha (1993)

Little Buddha sem nekoč zrl na nekem tujem kanalu (bil je sihroniziran v tisti jezik), zategadelj nisem razumel ničesar. Ampak temu navzlic mi je v glavi ostalo moštvo finih prizorov- zgodbo pa sem vsaj približno razumel. Problem je le, da so to bili dnevi preteklosti, ko sem rade volje zrl domala vse filme- v sedanjosti, ko sem si naključno kupil ravno ta film, je izpadel dosti slabši kot tistihdob. Nemara je kriv celoten izdelek, ki je za moje pojme predolg (135 minut) in ima prepočasi menjajoče kadre. Osebno sem ob nekaterih razvlečenih prizorih želel vrteti naprej, a mi sogledalci tega niso pustili. Še sreča, da ni vse črno.

Štorija je dokaj izvirna in pripoveduje o dečku, v katerem tibetanski menihi vidijo reinkarnacijo svojega voditelja, zategadelj ga želijo privabiti v svojo deželo in ga narediti enakega kot so oni. To je nekako prva štorija, ki jo zapolni pravljica o Budi, legendarnem vidcu, ki je z meditacijo uspel premagati reinkarnacijo. Ako govorimo o tej, Budini verniki niso običajni, saj Buda sam ni božansko bitje- akoravno ga nekatere štorije tako prikazujejo. Buda je v osnovi človek, ki nima nadčloveških sposobnosti; pač pa je s strumno voljo inu potrpežljivostjo uspel priti na nivo, ki ga poprej in potlej ni dosegel noben. Tako se njegova vera uvršča v etično religijo, torej religijo, kjer se veruje v način življenja, ne v nadljudi.  Nazaj k filmu rekoč, del o Budi mi je dogajal neprimerno bolj kot ostala štorija, čeravno je celo bolj razvlečen. Cele petminutne odlomke zremo v Budo, ki počiva pod drevesom//išče smisel življenja. V tej nedramatičnosti pa je nekaj tako dramatičnega, da gledalec celo uživa. Ostala zgodba parira med resnično razvlečeno in zgolj razvlečeno. Resnično že dolgo nisem zrl filma, ki bi tako po nepotrebnem vlekel kadre; lahko bi bili eno-minutni, pa so v najboljšem primeru pet. Morda s tem boljše podživiš Budino zgodbo, ampak štorijo o reinkernaciji v fanta pa bi lahko komot naredili v stilu ostalih Ameriških filmih, ne pa Japonskih grozljivk. 

Žal tudi ostali elementi niso kaj prida, vključno z igranjem. Kako lahko rulja proglasi Keanu Reevsovo predstavo (igra Budo) kot nekaj nadpovprečnega mi pač ni jasno. Večino časa zgolj sedi in meditira, medtem, ko se vse, kar se dogaja, dogaja okoli njega. Keanu je samostoječi kip, zategadelj si definitivno ne zasluži poglobljene omembe. Resda Budina zgodba ni tako razburljiva kot Kristusova, ali štorija drugih religij; ampak s kancem pohitrenega dogajanja, bi tudi Buda znal postati kvaliteten akcijski junak. Nemara sem spregledal smisel filma, ki ga skušajo prikazati drugi; ta pa je postopna osvoboditev slabih duhov skozi ta film. Jaz pravim, da je Mali Buda še vedno film, zato bi se lahko vedel kot film. Filmi so filmi zato, ker gledalcu ponudijo željo po ogledu, da iz dvorane ne spizdi po parih minutah. Mali Buda te želje ne da- kljub prvinam dobre režije (in izjemno slabega scenarija- v filmu namreč mrgoli napak, ki uničujejo stik filma z resničnostjo) in ostalim, redkim, pozitivnim elementom. Buda je pač filler, estetsko lep film, ki bo najverjetneje dogajal zgolj njegovim vernikom.

Ocena v okviru žanra: 3.6/10

Skupna ocena: 3.6/10

http://www.imdb.com/title/tt0107426/

četrtek, 21. maj 2009

INFO

fsdfsdfsdfsdfsd TEST TEST

torek, 19. maj 2009

Moj pogled na vero

Dve milijardi verujočih priča o tem, da je verovanje v božje sposobnosti Jezusa Nazarečana postal temeljni gradnik naše civilizacije. Tudi sam sem se veri nekoč udeljanil, kar je nadvse jasno- saj sem bil krščen in kasneje obiskujoč tako verouk kot nedeljske cerkvene obrede. Sčasoma sem nehal obiskovati prve, pred leti pa še slednje. Ako me kdo vpraša, če sem veren, mu stežka hitrostno odgovorim; saj o veri ne razmišljam več pogosto. Lahko bi rekli, da do same  vere še čutim neko spoštovanje, takisto (še večje) do Odrešenika; ampak v svetopisemske zgodbe pa sem nehal verjeti. Prvič zaradi sčasoma večjega poznavanja zgodovine, ki ti razkrije nemalo podrobnosti, ki jih Biblija zakrije. Drugič, religij je toliko in toliko, v preteklosti jih je bilo še nemalo več, in vse oblikujejo takšno ali onako štorijo; zategadelj se pojavi vprašanje: kateri verjeti? Nemara bi kdo pričakoval, da ljudje niso več verni, da so časi duhov in surealističnih pojavov nepreklicno minili. Ampak niso. Krščanstvo je enako prisotno kot nekdaj, akoravno zdaj ni tako vsiljivo, kot je bilo pred leti. Je pa hecno gledati filme, ki se nadvse trudijo spodbijati krščanski nauk in slednjega pokazati kot absolutno neresnico- če se omejimo na aktualni Zeitgeist religijo dobesedno uničiti. Tako početje se mi zdi nesmiselno iz večih razlogov, tukaj pa bom osmislil zgolj par njih. A pred tem si poglejmo dogajanje okoli filma Duh Časa in njega prvega dela: napad na religijo.

Duh Časa skuša vcepiti idejo, da je svet in ljudje na njem nadzorujoča gmota, katerega vsako dejanje nekdo spremlja/določi.  Saj ne rečem, režiran in ustvarjen je nadvse inspiracijsko na nivoju, zato se niti ne čudim množicam, ki so se filmu pričele domala v popolnosti podrejati (nastajali so celo razni kulti in skupine, ki se borijo za uveljavitev dotičnega filma). Ampak Zeitgeist je celokupno skupek pol in ne-resnic, ki ga stežka jemlješ resno. Besedilo, ki so ga kot promocijo uporabljali avtorji in fani: Omenjeni film je bil pripravljen za kinematografe po svetu, vendar pa so to prikazovanje določeni ljudje (mislimo, da ni potrebno povedati kdo) preprečili. Računalniški genij je kljub vsemu naredil povezavo, ki se stalno spreminja, potem ko ga prepovejo oz. preprečijo. Na tak način je film na voljo širšim množicam, ki imajo dostop do interneta. Film si je vredno ogledati, saj vam utegne spremeniti pogled na svet, življenje in celotno dogajanje na našem planetu, ki smo mu priča v zadnjih letih. Povezava do tega filma pa je: www.zeitgeistmovie.comTežko razlikujem med smehom in jokom pri takšnih bedarijah. Računalniški genij je naredil povezavo, ki se neprestano spreminja- dejstvu, da je film od začetka, do konca; dosegljiv na enakem naslovu navzlic. Ampak to je bilo očigledno dovolj, da je nekaj ljudi film pogledalo, nakar o njem pričelo široko razpredati na spletu. V nekem trenutku sem obiskal Mn3njalnik in dobil priporočilo, češ, da gre za najpomembnejši film tega tisočletja. Nisem rabil dodatne vzpodbude, da sem si ga ogledal. In ja, zelo me je navdušil- celo tako, da sem film raztalal med prijatelji in sčasoma je Zeitgeist postajal ena izmed glavnih tem naših pogovorov. V nekem lepem trenutku pa sem se odločil, da bom o štoriji Duha kljub kvazi navedenim dejstvom skušal raziskati več, da si razjasnim tudi drugo plat- plat tistih, ki Zeitgeist zanikajo. 

Zeitgeist hoče povedati, da je: religija=krščanstvo=popolna izmišljotina. Navaja precej rendomly izbrane fakte, ki celokupno izpadejo dokaj "možni". Hecno pa je, da (navzlic prepričanju večine) ugotovitve v Duhu Časa niso ne izvirne, ne nove. Večinoma izhajajo iz študij Kerseya Gravesa. Slednji je skušal spodbiti Cerkev kot vladajočo institucijo krščanske religije, in samo vero skušal napraviti bolj osebno- bolj povezujočo z Bogom kot Cerkvijo. V tem početju ni nič škodljivega, celo zelo okoodpirajoče je. Narobe je to, na kakšen način je njegovo študijo povzel omenjeni film. Poglejmo naprimer del, kjer Zeitgeist pojasnjuje, da je v času Odrešenika Jezusa živelo ogromno zgodovinopiscev, obenem pa noben Jezusa ni uspel niti omeniti. Na tem mestu pridemo do dveh faktov: prvič, Jezusovo oznanilo in vera se je prenašala ustno in evangeliji so bili (nasprotno je večinsko mišljenje) zapisani par sto let po Kristusovi smrti. Point je v tem, da je to zgodovinski fakt, ki ga uči večina svetovno sposobnih šol in, ja, spodobnih verskih institucij. Torej Zeitgeist v osnovi ne pove nič novega, temveč skuša na nepozorne gledalce projecirati naključne fakte, ki se v danem kontekstu zdijo zanimivi. Krščanstvo kot religija je bila stotine let prenašana ustno (med polpismenim in bogaboječim prebivalstvom se to kakopak rezultira v resnično prirejenih štorijah), zategadelj je po logičnem sklepu večina Nove zaveze nerealna. Takšno je normalno in utemeljeno razmišljanje. Če pa pustimo Biblijo za nekaj časa na miru, pa si vpoglejmo del, kjer govorec v Zeitgeistu pove, da je Kristus plagiat drugih ver. Dotična informacija se mi zdi popolnoma zgrešena in napačna. Dva tisoč; ponavaljam; dva-tisoč let so bile informacije o teh verah (kjer je bil Bog križan, učitelj dvanajstim itede) skrite in nepoznane, od enega trenutka dalje pa so dostopne na internetu, v nekem obskurnem filmu, ki hoče spremeniti svet. Hecno mi je tudi, da se med temi "verstvi" omenja tudi Beddru of the Japanese, ki ni nič drugega kot Japonska ustreznica Budi. Buda pa, kolikor veste, nima ravno veliko opraviti s Kristusom. Nadvse škilava je tudi scena, kjer rek "God's sun" avtor spremeni v "God's son". Resnično naiven moraš biti, da misliš, da je angleščina obstajala v Palestini, nekaj let pred (in po) našem štetju. Sicer pa, tukaj mislim zaključiti z Zeitgeistom. Film je definitivno zanimiv za ogled, in nekatere povezave glede laži in vere so pravilne. Ostale so bodisi popolnoma napačne & zlagane, v najboljšem primeru pa zgolj prirejene.  

Zdaj pa ključen del mojega prispevka: del, kjer bom jasno povedal, da vere nočem ščititi. Ščitim resnico, in ako se izkaže, da Kristus ni obstajal, bom prvi, ki bom to odkritje zelo cenil. Je pa nekaj res- in to sem povedal tudi na samem začetku. Krščanstvo je z našo civilizacijo postalo eno, in brez ene drugo ne more normalno delovati. Zakaj tako močne besede? Poglejte; naš svet ni ravno zgleden prostor. Vsak dan se bijejo novi spopadi, kujejo nova sovraštva in mir je nekaj, česar mnogo ljudi ne pozna, posledično pa ne more doživeti. V tem našem svetu pa je milijarda ljudi, ki jim je krščanstvo vodilo v življenju. Njihov personalni vodič, ki jih vodi do dobrih dejanj in jih odvrača od slabih.  So pa tudi milijoni, ki v veri vidijo edino upanje in svetlo luč v razmerah družbe, ki je tako pokvarjena, da je up v boljšo življenje po smrti nadvse privlačen. Ako bi na dan prišel neizpodbiten dokaz, da je vsa vera izmišljotina- da Kristus ni niti živel, niti Odrešil ljudstva; potem bi vsi ti ostali v prepadu obupa. Obupano ljudstvo bi ostalo prazno, njihova življenja bi se ključno spremenila. Mišljenje, ki jim je dajalo upanje, da bo nekoč boljše; da bodo del boljšega sveta bi bilo nepreklicno izgubljeno. Ljudem tega ne moreš storiti, zaradi njihovih življenj in upanja. No, če se dotaknem slednjega; dvomim, da bi vsi preprosto nehali verjeti. Pač, cerkve bi še vedno obstajale, takisto religijski obredi- vera bi imela zgolj nekaj manj privržencev. Vso situacijo lahko primerjamo s kozarcem vode- slednjega lahko zlomimo, a resda redki so tisti, ki bi zaradi izgubljenega kozarca utrpeli škodo. Nemara res imajo razne institucije od vernikov prihodke, ampak doslej hujše manipulacije v sodobnosti (srednji vek pustimo za sabo) še nisem zasledil. Resda ima krščanstvo zapovedi, legendarni plošči, ki ju je iz gore Sinaj prinesel Mojzes- ampak te zapovedi so še vedno zapuščina Judovske, ne Kristusove, vere. Sploh pa, hiter pogled na ploščo ne škodi, saj razkrije deset zapovedi- deset nazorov in pravil, ki bi se jih lahko držal vsak prebivalec tega planeta. Če bi se jih, bi bil svet lepši; mar pa ni ravno to tisto, kar skuša doseči Zeitgeist? 

Vera je, brez zadržkov rečeno: polna izmišljotin in zgodovinskih krivic. Tega definitivno ne  zanikam. Hočem pa povedati, da bi s tem, ko bi ljudje ugotovili, da je njihova vera zgolj laž- naredili več škode kot koristi. Resda bi nastaradali predvsem revni in tisti, ki na tem svetu niso dosegli vplivnih rezulatatov. A takenako so tudi ti ljudje, katerih odločitve se mora spoštovati. Nemara pa poanta ni v tem, da bi naredili svet lepši- temveč v tem, da bi dali ves svoj gnev, da bi ga ohranili takšnega, kot je.

sreda, 13. maj 2009

300 (2006)

Junaštvo in bratstvo sta vrednoti, ki se ju v sodobnem svetu skorajda ne ceni. Egoistična naravnanost sodobnosti pa Franku Millerju ni vzela navdiha, da je izgotovil strip 300 po katerem se enakoimenovan film dosledno zgleduje. Oziroma ne, boljše rečeno: filmska priredba stripa; saj je na ekran prenešen mojstrsko.  Ko rečem mojstrsko pa ne mislim zgolj stilizacije in prenašnja sličic v gibljive različice- temveč vzdušje, zgodba in -ja- moška energija, ki iz dela uhaja v domala vsaki sceni. Ter morebitni skriti namigi sodobnega sveta, ki se nepodobnosti z onim v 300, slednjemu nadvse približa. Kje in zakaj?

Give them nothing...

Najprej o štoriji, katero skorajda morate poznati. Pregovornih 300 Špartancev se napoti v Termopile, kjer branijo ozek prehod; skozi katerega skuša stopiti Perzijska armada. 300 Špartancev je milina proti Perzijski (par milijonov), ampak vsemu navzlic so se Špartanci upirali cele tri dni. Nemara bi zdržali dlje, ako bi ne bil sveti mesec in posledično kralju Leonidasu avtoritete Bogovi niso dovolili spopada. Zategadelj je s sabo vzel zgolj samooklicano osebno stražo, ostali Špartanci pa so ostali po mestih. To je vsa zgodba, čeravno neki zapleti so- a resnično nič posebnega, zatorej se posvetimo drugim aspektom filma. Recimo artistični podobi, ki kratkomalo trga. Nadvse realistični gibi in brutalno bojevanje botruje temu, da domala pozabiš na nerealistično ozadje, ki ga kujejo Perzijski nadljudje inu podobne beštije, ki Špartancem prekrižajo pot. Sled izvrstne igre in visoke količine podrobnosti v klanje padeš bolj, kot v tisoče drugih filmov, ki s svojimi rutinskimi borilnimi sekvencami sprožajo zgolj salve smeha. 300 je akcijada v pravem pomenu besede in ako iščete filem, ki vas bo ob izjemnih prizorih bojevanja priklenil ob zaslon, ne iščite dalje. 

...but take from them...

Niso pa akcijski prizori vse, kar film ponudi. Kot prvo, nudi neko motivacijo. Težko pojasnim te občutke, ampak Frank je kljub temu, da je bil pri kovanju pripovedi nadvse plitev, skušal poseči globlje. Ko zreš Špartance kako umirajo za kralja, ko zreš vojaka, ki se umirjajoč izpove kralju in ga slednji počasti, ko zreš pogum tristotih- no, takrat moraš biti resnično močan, da v njihovem pogumu ne najdeš niti kančka motivacije, da bi tudi ti podživel nekaj tako veličastnega. Ni malo ljudi, ki si je ob ogledu želelo skočiti v akcijo in vreči sulico v naključnega Perzijca. Res pa je, da so časi vitezov inu sulic nepreklicno minili, zategadelj se dandanes bijejo zgolj na daljavo. S temi povezavami pa  lahko povežem tudi 300 in sodobno vojskovanje. In ne le vojskovanja, temveč tudi zajedalstvo nekaterih narodov. Ko kralj Špartancev pripomne Kserksesu, da se njegov narod ne kani predati; mu slednji odvrne, da bo spomin na Špartance, njihovo kulturo in zgodovino izbrisal in spojil s Perzijsko. Tudi v sodobnih spopadih, v katere rine ZDA lahko vidimo nekaj takega. Resda je še veliko stvari v ozadju, a vsekakor je jasno vidno, da Američani hočejo, da drugi narodi jemljejo njihovo kulturo kot glavno. Resda o tem ne pričajo dokumentarci, niti vojni dopisniki (v vojni dobi je pač ogromno pomembnih tem); ampak izbris in vsiljevanje kulture je vojni zločin najhujše oblike, zategadelj lahko na takšne zasvojevalce gledamo zgolj odkimavajoče.

...everything!

Takšen je torej zgodovinsko jako nenatančen ep, ki ga je leta 2006 izgotovil režiser Zack Snyder. Njegovo delo lahko zgolj in samo pohvalim. V zaključek bi napisal, da je 300 vrhunski v mnogih pogledih- artističnem, ustvarjalnem, vzdušnem. Je mojstrovina ki seka meje med imaginarnim in realnim, akoravno vsebuje nemalo nerealističnih prizorov. Če bi bil vsak peti film narejen s toliko ljubezni kot 300- in bi vseboval takšno dušo kot jo; potem bi lahko rekli, da smo v času, ko se snemajo dobri filmi. Žal nismo, zato lahko 300 cenimo še bolj.

Ocena v okviru žanra: 9.0/10

Skupna ocena: 8.5/10

http://www.imdb.com/title/tt0416449/

sobota, 09. maj 2009

MC TAG

Zafrkavanje z Mikrosoftovimi tagi je naposled odobrilo sadove. Z mobilcem odčitajte spodnjo etiketo in povezava bo vodila do... no, sem. Nepraktično in s perspektive lepljenja etiket na splet sila nauporabno. Bomo videli, kako se bo zadeva razširila.

Štorije Lune

Zreti in biti priča nekaj tako čudovitemu, kot so pripovedne-mini igre avtorja Daniel Benmerguija (daniel@ludomancy.com) je v današnjem svetu, svetu gneva in sovraštva nadvse prijetno. 

Trojica iger, skupno imenovanih Štorije Lune; po vrsti klicanih Nocoj preminem, Želim si biti luna in Pripovedovalec zgodb- je nekaj, česar gotovo ne pričakujete. V igrah ni nasilja, ne sovraštva in bede. Navzlic hudohudi preprostosti skrivajo v sebi večji nauk (in večjo optimističnost) kot večina ostalih iger in (brez sarkazma) filmov. Grafike ni, ako jo kdo pričakuje- ampak resnično ni potrebna. Boste že videli. 

Za mene podobne, torej take, ki ste z igranjem iger domala stoprocentno odnehali; so Štorije Lune enako zanimive kot za nekoga, ki v osmi dimenziji preživlja vsakdanjik. Štorije Lune niso namenjene zgolj tistim, ki ne prenesejo lepote in milosti- oziroma jim gre v življenju tako lepo, da nauki, ki jih igre skrivajo ostanejo popolnoma prezrti. Takšni v trilogiji ne bodo videli globljega pomena.

Vse igre se zatopijo v človeške-ljubezenske odnose. Pripovedovalec Zgodb govori o treh ljudeh in kako odločitve vplivajo na to, kako srečni so. Želim si biti Luna o ljubezni in osmih koncih, ki jih to čustvo prinaša. Najbolša, Nocoj preminem pa o mračnem svetu, ki postaja vse lepši. Skupni imenovalec vsega je: čudovito.

Today I Die lahko igramo tukaj.

Želim si biti Luna tukaj in Pripovedovalca Štorij tukajle.

Najbolj pa priporočam download celotnega paketa (tukaj), ki prinaša še zastonjski soundtrack Today I Die ter dodatne dobrote. Za download pritisnite gumb "donate", nakar kaj donirate, ako želite. Če ne, kliknite gumb "Cancel and return to daniel.benmergui@gmail.com" in lahko boste sneli paket.

ponedeljek, 04. maj 2009

Das Experiment (2001)

Kar je Requiem for a Dream za uživalce drog, je Das Experiment za (pre)ostalo rajo. Bolanost človeškega uma, potreba po moči, želja dokazovanja... to so motivi, skozi katere je Das Experiment naravnost šokantno delo, ki udari po človeku iz vseh možnih strani. Film katerega so na obvezni učni seznam dodali celo pri nekaterih srednješolskih predmetih; kar je, -brez zadržka- ena redkih svetlih in nadvse pametnih potez v ustanovah, ki postajajo vedno manj same-sebi namen. Das Experiment je mojstrovina, ki trga meje med filmskim in našim, realnim življenjem. Uvrsti se neposredno za težkokategornika svoje filmske podlage- Rekvijem ter Človek Slon. Priporočam tudi lanski Die Welle, ki si z Eksperimentom ne deli zgolj porekla, temveč tudi kaj drugega. 

Naj bo jasno: opis česa tako kompletnega in nedosegljivega kot je Eksperiment nadvse težaško delo. Pa vendarle, film je posnet po prirejenih resničnih dogodkih Stanfordskega zaporniškega eksperimenta, kjer so nabrali 20 naključnih najstnikov in jih razdelili v vloge zapornikov in paznikov; nakar so ti morali preživeti par dni, dosledno igraje svoje vloge. No, v filmih so najstniki/študentje nadomeščeni s kopico moških, ki se za eksperiment prijavijo, saj je obljubljena nagrada 4000 mark. No, poanta ostane ista- 8 paznikov, 12 zapornikov. Pazniki postavljajo vsa pravila, zaporniki so tam zgolj zato, ker pač so. Drugače so enačeni z živalmi in od paznikov je odvisno, kako prijetno bo njihovo prebivanje v imaginarni ječi. Paznikom se po parih dnevih, milo rečeno, strga in sled prepuščenega nadzora nad življenji parih posameznikov, jim začnejo življenje greniti. Najprej obračunajo s cifro 77 (zaporniki so živali, zategadelj cifre), nakar postopoma s preostalo ruljo. In to je tudi vse, kar mislim o štoriji povedati. Karkoli več bi bilo nadvse nepošteno, kajti najlepše je, da o filmu veste zelo malo. Bo bolj udaril.

Bi pa rad izrazil še nekaj- svoje občutke ob gledanju. Tako me ni razmontiral še noben film. Sovražil sem igralce. Ne zato, ker bi bili slabi (svoje delo opravijo odlično), ampak ker so njihova dejanja zares ogabna. Pri mnogih ljudeh je bil izzval enake občutke in menim, da je to bil tudi namen režiserja (režija je solidna, scenarij sicer ima luknje, ampak sirne). Razmontirati gledalca. Mu ponuditi vpogled v človeške možgane in mu pokazati, česa je človek zmožen pod določenimi pogoji. Nemara smo se razvili na nekakšno višjo raven, a v osnovi smo še zmeraj zmožni biti prvinski. Biti živali. Pogled na filme kot so Guinea Pig, Martyrs in slični je hipoma spremenjen. Eksperiment sem si ogledal tudi v kinu. Dolžini filma navzlic je bila dvorana tiho do zadnje sekunde- in dotlej, ko je zadnji človek zapustil kino. Dvomim, da smo tisti dan veliko govori. Je pa res, da Eksperiment ni cenjen. Ni cenjen, niti ocenjen- je pač kult, ki ima oboževalce širom sveta in ga spoštuje vsak, ki ga je videl. Nemara zato, ker je tako resničen.

Ocena v okviru žanra: 9.6/10

Skupna ocena: 9.0/10

http://www.imdb.com/title/tt0250258/

Dead Snow (2009)

Redkokdaj kak film zaženem po enajsti uri. Nisem človek, ki bi ob takih nevzneemerljivostih uspel zdržati še nadaljni dve uri, kakor filmi ponavadi trajajo. Ampak pri Dead Snow sem naredil izjemo- zagnal sem ga ob 00.00 in doživel uro in pol prvovrstne zabave in smeha. Ob koncu ogleda so se mi vse misli oblikovale v eno: Tako se dela parodij.. ehm, grozljiv.. em.. no, karkoli Død snø pač je. 

Film spremlja par najstnikov (izjemno raznolik nabor- sega od filmofila do Star Trek faga) na njihovem velikonočnem potovanju. Ne preživijo ravno dosti uric, ko jih obišče skrivnosten možakar, ki jim razkrije zgodovino prekletega kraja, kamor so se nastanili. In ne mine dolgo, da se zgodovina ponovi in se iz snega usipa truma zombijev, ki jih najstniki sila raznoliko pobijajo. Seveda ne manjka žanrskih klišejev- od hektolitrov krvi do pregovorne neumnosti najstnikov in (navsezadnje) zombijev samih. Saj ne rečem, nekateri deli želijo delovati grozljivka; drugače pa je jasno vidno, da se avtorji iz žanra norčujejo. Toliko blesavih (a nenavadno zabavnih) prigod nisem zrl od Planeta Terorja dalje, zategadelj Dead Snow požene posebno navdušenje, zlasti pri takih, ki se nadvse radi zabavamo ob filmskih nesmislih. Film bom uvrstil v žanr grozljivke, akoravno ni čisto to. Je zmes različnih žanrov, a rezultat je kljub prelaganju isti- ura in pol zabavne akcijade. Nadvse priporočam. 

Ocena v okviru žanra: 9.5/10

Skupna ocena: 7.0/10

http://www.imdb.com/title/tt1278340/

nedelja, 03. maj 2009

Naprej in nazaj

Kot sem že nekoč dejal, resnični namen Filmokritika ni pisana beseda, temveč video prispevki, ki dotlej še niso bili udeljani. Trenutno se mi po mislih valja kakih deset "filmčkov" in "filmov", ki jih kanim "posneti" v kratkem. Do konca poletja bi tako moral biti posnet še zadnji- enourni poklon (in zgodovinopis) nadvse zanimivemu žanru. Dotlej se bo predvidoma zvrstilo devet krajših in srednje dolgih prispevkov, ki se bodo tikali grozljivk, znanstvene fantastike in b-filmov. "Druga sezona", ki bo takenako vsebovala 10 "filmčkov" pa se bo tikala drugih žanrov in drugih filmov. 

Čeravno ni nujno, da se bo sploh katera pojavila na internetu (moja lenoba je namreč neukrotljiva), ampak načrti so že taki- in skušal bom pregnati lenobo in jih karseda solidno udeljaniti. Seveda bodo to filmčki zgolj informativne narave, zatorej humoristični vložki z mojo faco v kadru odpadejo. Najverjetneje se slednja sploh ne bo pojavila. 

Kakorkoli že bo, še vedno bom pisal. Nadvse pomembno se mi zdi, da se v pisanju krepim (to priporočam tudi bralcem), zategadelj bom počasi opustil ta "zmedeni" in "hitri" način opisovanja in se začel v pisanje poglabljati, uporabljati številne besedne zanke in se v pisanju nasploh izboljšati. 

Blog je na sceni približno mesec dni. Obiskovalcev resda ni bilo veliko, ampak glede na to, da sem ga predstavil zgolj desetim ljudem me nadvse razveseljuje dejstvo, da je povprečje ogledov dva; kar pomeni, da je skorajda vseskozi prisoten najmanj en človek. Največ obiskovalcev je bilo osem in sicer na treh različnih datumih. Naslednji mesec pa blog zadegam na Mn3njalnik, zatorej se nadejam še večjega obiska.

The Day the Earth Stood Still (1951)

Filmske priredbe in uboditve (remake) so v sodobni filmografiji vse pogostejše. Očigledno je to zadnji klic obupa, in zadnja mrtva kresnička izvirnosti- slednja se namreč v posodobitvi nekega projekta pač ne skriva. No, ker pa so tovrstne oživitve nemalokrat apn in ščiš (zakaj potemtakem ne odnehajo? Pojma nimam), sem se odločil, da tokrat vpogledam izvirnik. 

Črno-beli predstavnik samoimenovanjega podžanra znanstvene fantastike- "Alien invasion films" The Day the Earth Stood Stil je nadvse samosvoja mojstrovina; ki napake sicer ima- ampak v soju žarometov odličnosti so nadvse prezrljive.  Osnova za film je bila kratka zgodbica Američana Harry Batesa- Poklon Mojstru. No, zgodbica sem ali tja, dejstvo je, da je uspelo režiserju  Robert Wisu v film vdahniti otipljivo vzdušje in napraviti kultnega predstavnika svoje zvrsti. Ni le film, igranje in režija to, kar naredi film dober- temveč tudi sporočilo, ki ga dostavlja Klaatu, nezemljan, ki na našem planetu pristane, da ga reši dokončnega propada. 

...I am leaving soon, and you will forgive me if I speak bluntly. The universe grows smaller every day, and the threat of aggression by any group, anywhere, can no longer be tolerated. There must be security for all, or no one is secure. Now, this does not mean giving up any freedom, except the freedom to act irresponsibly.... pravi Klaatu. Naš svet je postal slab prostor. Prostor nasilja in nesreče. Imel je prav. Štorija, ki se vrti okoli ljudi in njega samega, je precej osebna. Ni osebna na način, da bi obisovala Klaatujevo življenje, temveč je osebna med nami. Klaatu je nezemljan, obenem pa je najbolj človeško bitje na našem svetu. Nemara je to tisto, kar je želel režiser skriti in ne neposredno omenjati; z globljim vpogledom pa je jasno vidno. Klaatu pozove gledalce, naj odgovorijo na njegovo vprašanje/zahtevo. Imamo možnost, da sledimo njemu in živimo v miru. Ali nadaljujemo z življenskim stilom, ki so ga zapečatile vojne, nasilje in agresija. The decision rests with you, pove Klaatu. Ampak, ako bomo z zlobo nadaljevali in nemara gnev razširili v vesolje, takrat nas bo vesolje uničilo. Ako se prej ne bomo sami.

Ostala štorija ostaja podobna kot v lanski prenovi. Spremlja pot Klaatuja po Zemlji, njegovo odkrivanje notranjosti ljudi ter nerazumevanja tistih, katerim je njegovo sporočilo namenjeno. Zgodba vnese zanimive in zapomljive like, zategadelj ni zgolj podloženo "sporočilu". Ni filler. Ni slaba, kar filmu zgolj prišteva pike h končni oceni.

Zgolj z resnično zvrhano merico sarkazma bi (z)mogel dejati, da je lanski remake boljši. Ne, remake je slabši za par nivojev, čeprav skuša osnovno sporočilo prilagoditi današnjiku. Zdaj se ne spusti več v vojne, temveč skuša Klaatu odpraviti današnje razmere onesnaževanja okolja in odrešitve suženjstva tehnologije. Nov Dan Obstanka Zemlje je tudi tehnično neprimerno bolj na nivoju, akoravno je prvenec (dejstvu, da je posnet leta 51 navzlic) često soliden. Ob mnogih filmih se zdi, da jih je čas presegel. Prerastel. Ob opisani mojstrovini iz leta 1951 se zdi, da se čas vrti nazaj.

I came here to give you these facts. It is no concern of ours how you run your own planet, but if you threaten to extend your violence, this Earth of yours will be reduced to a burned-out cinder. Your choice is simple: join us and live in peace, or pursue your present course and face obliteration. We shall be waiting for your answer. The decision rests with you.

Ocena v okviru žanra: 9.5/10

Skupna ocena: 9.6/10

http://www.imdb.com/title/tt0043456/

The Mummy (1999)

Mumija ni remake "izvirnika" izped par desetletij, kot nemara kdo misli. Je dokaj izvirno delo (ali to skuša biti), ki je hotelo zadovoljiti predvsem navdušence nad Indiano Jones; ki dotlej že eno desetletje niso dobili filma, ki bi njihovo indy-potrebo dodobra zadovoljil. No, namera žal ne uspe niti Mumiji; obetavnemu in nadvse pogumnemu začetku navzlic.

Štorija se vseskozi vrti okoli treh človeških likov- Ricka, Evelyn ter Johna; ki so zavezniki v boju proti skrivnostnemu stvoru, ki so ga sled nepazljivosti in neupoštevanja izročila varuhov nenamerno obudili v življenje. Film je torej mešanica akcijade in pustolovščine (nekako enaka mera kot v Templju Smrti), ampak noben element ni tako dober, da bi lahko film postavili nad (ali med) presežnika zvrsti, serijo o Dr. Indyu. Je pa iz vesolja jasno vidno, da so slednjega hudo posnemali... tako pri občasnih "komičnih vložkih" (ki ob spominu na Poslednji Križarski Pohod izpadejo žalostno bedni) kot akcijsko/ugankarskih vložkih. Resda Rick ne rešuje veliko zagotenk, ampak očigledno je njegova inteligenca neprimerno višja od povprečneža, saj zna Stvora takoj pokončati, kljub slednjega nesmrtnosti. Tudi zgodovinska umeščenost je nadvse glupo zlagano storjena, zategadelj film ne ostane v spominu.

Ampak kurcanje se ne obnese vedno, Rick pa ima par dobrih elementov svojega vzornika. Lepo je videti spet dostojno pustolovščino, ko pa ta žanr umira hitreje kot Baiji (Kitajski slepi izumirjajoči delfini). Film pa skuša biti tudi grozljivka in končni miks žanrov je nadvse posrečen. Posrečena je tudi zadovoljiva režija- a po drugi strani igralci padejo pod vsako zadovoljivo povprečno raven. Tak je ta film, visokoleteč- a tudi nizko padajoč.

Ocena v okviru žanra: 5.9/10

Skupna ocena: 4.0/10

http://www.imdb.com/title/tt0120616/

Visitor Q (2001)

Velik del prebivalstva, ki z Japonskimi filmi nimajo veliko stika bi Obiskovalca Q po prvih parih prizorih razglasila za nesmiseln film, kjer ne manjka nazornih seksualnih in nasilnih vsebin. Enak komentar bi, k nalepki 18+, pripisala tudi organizacija za določanje primerne starostne meje za ogled filma. Tisti, ki so nekako vajeni prizorov, ki jih rada prikazuje Japonska filmografija, pa bi filmu dali priložnost. Bodo nagrajeni?

Da in ne. Čeprav se za ozadjem skriva poučen družbeni nauk, se gledalec ne more znebiti občutka, da bi avtor filma, Takashi Miike, do takšnega zaključka in nauka moral priti na drugačen način. Ta film je zbirka 'bolnih' prizorov, kjer eden prekaša drugega, kot celota pa delujejo kot scenarij za nov film Jackass, kjer bebčke zapusti še zadnji smisel za humor. Že prvi prizor, kjer oče občuje s svojo hčerko, prostitutko, nakar mu ta v obraz roga, da mu je prišlo (pre)hitro nakaže, v katero smer bo šel film. In dejansko film te prizore stopnjuje- od sina, ki pretepa mater, medtem, ko sošolci pretepajo njega; do očeta, ki občuje s truplom. Nekje vmes pa se sprehaja skrivnostna oseba- Obiskovalec Q, ki stopi v nefunkcionalno družino in dotični pokaže pot do sreče. Obiskovalec bi lahko bil kdorkoli, tudi Bog. Vsakemu družinskemu članu pokaže njegovo pot do sreče, medtem, ko nekatere prepreke odstranita starša. Ko Visitor Q, vse člane združi in poenoti, da postanejo srečni, pa odide. Na enako banalen način, kot se je v družino pojavi. In enako je s filmom- poslovi se na enako banalen način, kot se prične.

Enako čudno, kot zanikati, da film ima pomen, je iskanje globljega pomena v tem delu. Film, ki ti da misliti… napačne stvari.

Ocena v okviru žanra: 2.0/10

Skupna ocena: 3.9/10

http://www.imdb.com/title/tt1278340/