torek, 28. april 2009

Stephen King- The Green Mile (1996)

Istoimenski film je dober; brez debate. Ampak osebno imam raje knjigo, 270 stranski roman v delih. Žgečka je v tem, da je King roman razdelil na več delov- nakar je te "dele" izdajal vsakega vsaksebi, navsezadnje pa jih čez nekaj let združil v skupni, editiran roman. Čeravno triurni film knjigo dodobra povzema, par sestavin temu navzlic izpusti. Ravno ti dodatki- ta poglavja, ki jih ni v filmu- ta dajo knjižnemu delu poseben pečat. 

Tako to gre...

Najmočnejši element dela je predstavitev likov. Stephen King je nasul "preprosto" dramo o ljudeh, ki preživljajo svoje zadnje trenutke na Zeleni Milji; zaporu odkoder se vrneš zgolj mrtev (če nisi tamkajšnji uslužbenec). Okoli njih je nasul še štorije paznikov, njihovih sorodnikov in prijateljev. Magično je očigledno njegovo pero, saj so vsi liki tako živi- čutiš jih, kako dihajo s tabo. Osebno sem hotel vedeti končno usodo domala vseh likov- vseh paznikov, njihovih sorodnikov, ujetnikov in živalic. Vsi liki se čudovito sestavijo v celoto in nič ne tvegam, ako ponovim, da je ta plat knjige najmočnejša. Resda sem občasno dobil občutek, da je vse okolje prirejeno likom- da je okolje takšno, da lahko liki preživijo, ampak tega ne morem tolmačiti za resen minus. Je pa ta element žal prisoten.

...vsak dan...

Štorija se torej vrti okoli (obsojenega na smrt) John Coffeya, kateremu so sled očitnih dokazov naprtili sodbo za smrt dvoje deklic. Akoravno je dejanje vredno sežiga na grmadi, in bi ga pripisali zgolj zelo bolani osebi; Coffey kaže drugačno narv. Od zunaj je resda črna gorila, ki bi pod svojimi rokami (ako bi te ne bile nekaj posebnega) bil zmožen ubiti marsikoga. Naznotraj pa je John tih, boječ in kronično žalosten. Šef paznikov, Paul Edgecomb v Coffeyu najde nekaj, kar ga nadvse prevzame. Enako se godi s preostalimi "prijaznimi" varnostniki- obratno pa s Percyjem; čudno bolanega in prevzetega varnotnika, ki življenja ne greni le zapornikom- temveč tudi kolegom. Na Milji pa prebivajo tudi drugi zaporniki- Delacroix, Wharton in še kakšen. Vsi imajo svoje karakterje, svoje želje in življenje. To ima tudi miš, "ujetnica ujetnika" Delacroixa. Miš, ki je sprva le to; pozneje preraste v znak odrešenja.

...povsod po svet'.

To je vse kar moram reči glede dela. Skorajšnja prfekcija; branje brezbesedno priporočam vsakomur. Redki bodo tisti, ki ne bodo morali zaznati lepote, ki jo to delo vsebuje. 

Bi pa se rad dotaknil še enega predmeta razprav (čitaj le, ako si knjigo že prečital- to storiš tako, da spodnji tekst označiš/odebeliš) : Zakaj je Coffey uporabil Percya, da je ubil Divjega Billa? Sam menim, da ga ni uporabil; temveč je skupaj s sršeni na Percya prešel del Coffeyeve duše; s tem pa njegovi spomini. Ko je Percy videl, kako Coffey trpi. Ko je videl, da bo umrl ničkriv- takrat je izvlekel pištolo in jo izpraznil v nesrečnega "bolestneža". Pozneje pa ga je Coffeyev duh tako pretresel, da ni (z)mogel več govoriti. A umrl je kot dober človek, ne to, kar je bil skozi življenje.

Ni komentarjev:

Objavite komentar