četrtek, 16. april 2009

Stephen King- Four Past Midnight (1990)

Štiri čez polnoč je ciklus štirih kratkih zgodb, izpod peresa Stephen Kinga, ki si kronološko sledijo takole: The Langoliers, Secret Window - Secret Garden, The Library Policeman, and The Sun Dog. Ciklus je izdal septembra 1990, med bralci pa je doživela raznolike odzive. Nekateri Kingu očitajo, da so zgodbe preveč podobne nekaterim njegovim že objavljenim delom, nekateri pa so mu očitali, da je zgodba The Sun Dog preprosto preslaba, da bi si zaslužila prisotnost v tako veličastni družbi. Sam se ne strinjam predvsem s slednjimi, saj mi je Aparat (The Sun Dog) celo boljši kot Izterjevalec (The Library Policeman), obenem pa sta mi obe slabši od Langolierjev ter Skrivnega Okna - Skrivnega Vrta, ki sta po kvaliteti tam-tam.

Langolierji, katerih osnovna fabula je dokaj izvirna, se pričnejo na letalu, kjer Brian Engle ter par ostalih potnikov potuje proti Bostonu. Ko Brain zaziba v spanec, se letalu pripeti nekaj čudnega in, ko se zbudi, je na letalu le še ducat potnikov- ostali, skupaj z pilotoma, so izpuhteli v zrak. Od tam na tla, kamor pristanejo; kmalu ugotavši; da niso več v svojem svetu. So v svetu, ki se bo končal s tem, da ga bodo pojedli Langolierji, skrivnostne kreature, ki žrejo ozemlje. Četica likov je nadvse simpatična in dobro opisana- na vrhu z egoistom in jasnovidno slepo deklico. Čeprav prvih par poglavij ne deluje odličnih, je delo celokupno ravno to. Številni preobrati ter skrivnosti, ki se razrešijo tekom odisejade po svetu niča, te vseskozi vlečejo naprej. Zgodba pa je dobila tudi svoj izdelek sedme umetnosti- istoimenski film v dveh delih. In, če se knjiga danes čita odlično, film dandanes izpade smešen.

Druga zgodba v ciklusu se ukvarja s problematiko kraje avtorskih pravic, okoli katere je King napletel že marsikatero svojo štorijo. Tale spremlja uspešnega pisatelja, ki se zaradi domnevne kraje zgodbe, zaplete s skrivnostnežem, ki si je nadel ime John Shooter. Ta mu zlagoma uničuje življenje; a kot vedno- ni vse tako, kot se zdi. Čeprav je nit osnovne zgodbe spletena podobno kot pri Temni Polovici (1989) istega avtorja, ima Skrivno Okno - Skrivni Vrt številne samosvoje zaplete in marsikak bralec meni, da je ravno to delo najboljšo v omenjenem ciklusu. Kot večina Kingovih del, je tudi tole doživela svojo filmsko upodobitev, v kateri je glavno vlogo, rahlo neprepričljivo odigral Johnny Depp. A slednja upodobitev je nemara boljša kot sama knjiga; sploh odličen zaključek filma, ki v knjigi manjka.  

Naslednja zgodba je na moji osebni lestvici postavljena na najnižjo mesto. Čeprav bi lahko ravno v tej našli največ materiala za razprave, sem sam bral z veliko muko. Osnovna zgodba o Samu je sicer zanimiva in večkrat postreže z retrospektivo, kjer se Sam sooči s strahovi iz svojega otroštva. In knjiga govori ravno o teh. O strahovih, ki jih je Sam potlačil, a pridejo na plan, ravno, ko bi to najmanj pričakoval. Knjigi prav tako ne moram očitati slabe atmosfere, saj je ta odlična in ob številnih retrospektivah (ravno te so v delu najbolj zanimive) te oblije mrzel pot. Očitam ji pa naslednje: pretirano razvlečenost začetnega dela ter preveč opisovanja dogodkov, ki v sami zgodbi niso pomembni. Saj ne rečem, v nekaterih zgodbah so ti nujno potrebni, da je knjiga celokupno bolj raznolika, ampak pri Izterjevalcu se to ne obnese. Bolj kot Aparat, bi sam iz zbirke izločil Izterjevalca. No, kakorkoli; oris štorije je preprost- Samu knjižnični izterjevalec (človek, ki po domovih nabira dolgove za pozabljene knjige) napove smrt, ako ne vrne enega dela. Sam te knjige pak ne najde, zatorej ga Izterjevalec še enkrat obišče. Tokrat z zgodbo o samem hudiču, ki med ljudstvom preži na nesrečneže. Kaj več bi bil nepotreben kvarnik za vas, zatorej tu potegnem črto.

Poslednja zgodba je Aparat, ki govori o fantu, ki za rojstni dan prejme polaroidni fotoaparat, ki premore čudne moči. Te se tikajo identične fotografije psa, ki nadomestijo fotografije, ki jih s fotoaparatom v resnici posnameš. Fanta aparat obsede in kmalu ga pokaže tudi lokalnemu popravljavcu ur, katerega doleti enaka usoda. Sledi ugibanje o tem, kaj aparat prinaša ter kakšno moč v resnici poseduje. Veliko je govora o nadnaravnem in duhovih; ampak na koncu štorija postane osebna- in zato je nemara najbolj vredna branja. Knjiga ima zelo temačno vzdušje, očitam pa ji slab zaključni del ter odprt konec. Ali pa ji ravno slednjega štejem v plus? Vsekakor se mi zdijo obtožbe, da je Aparat najslabše delo v Štiri čez polnoč pretirane in krivične.

Najbolj preprosti povzetek napisanega bi bil: prav dobro. Bolj ali manj. Definitivno pa vredno branja. Celotno zbirko dobite tudi v -ne ravno posrečenih- slovenskih prevodih. Hja, očitno se ne najdejo pravi ljudje, ki bi jih jel zaposliti za prevod Stephenovih del. Resda njegov slog ni nič posebnega; ampak prevodi njegovih del (s parimi izjemami) so slabi. Zatorej upravičeno dvomim v prevod njegovega najodličnejšega dela IT, ki s svojimi tisoč stranmi očigledno ustrahuje vsakega prevajalca, ki se je Kralja že lotil. No, bomo videli kako bo v prihodnosti; do tedaj pa se zabavajte s predstavljenim ciklom.

Ni komentarjev:

Objavite komentar