sreda, 22. april 2009

Requiem for a Dream (2000)

Rekvijem za sanje je –brez zadržkov rečeno- eden najboljših filmov sploh. Njegova perfekcija ni v scenariju, niti režiji ali igri. Nezadržna resničnost, uhajajoč nadzor in minljivost sreče je tisto, kar razmontira tvojo notranjost tako, da še tedne po ogledu razmišljaš o filmu. Nemara ste si ogledali že veliko filmov, ki govorijo o tem, kako so droge slabe. Slednje dejstvo je znano domala vsakemu človeku, a temu navzlic se jih najde prgišče, ki jih za taka dejstva boli falus. Requiem je njihova odrešitev- zadnja možnost, da bodo nekoč boljši ljudje. 

Menim, da vse leži v notranjosti. Te ima film obilo. Če začnem na začetku- scenarij. Zgodba pripoveduje vzporedne štorije ljudi, ki imajo sanje, z njimi pa napačne perspektive za dosego slednjih. Njihove zgodbe niso enake, kot nemara kdo misli- film jasno pove, da niso edine droge tiste, ki jih zmoreš okusiti. No, s tistimi otipljivimi se bavijo Harry, njegovo dekle Marion in njegov prijatelj Tyrone. Osebe povezuje Sarah; Harryova mater, ki sled uresničitve njenih želj (da se pojavi na TV) začne nenadzorovano hujšati s pomočjo hujševalnih tabletk. Enako je s preostalimi glavnimi liki, saj so vsi odvisni na svoj način. Film prikazuje njihov duševni propad, do katerega neizbežno vodi njihova odvisnost. 

Glavna zasluga, da ob filmu zdržiš so igralci. Ti so svojo delo opravili božansko; praktično popolno in na polovici filma pozabiš, da zreš filmsko iluzijo- temveč v osebah vidiš svoje prijatelje. Res je nekaj nadnaravnega, kar so uspeli narediti iz svojih likov. Ne, da je njihova (ne)sreča otipljiva; vidna je na njih. Ako bi ne navajali drugače, bi takoj verjel, da so za igralce najeli prave odvisnike. Tudi režija je spodobna in nemalokrat tako posebna, da je skorajda odlična. Tudi glasbena podlaga, z vodilnim komadom, ki sem ga prilepil v prejšnji objavi, svoje delo opravi odlično. Res ni stvari, ki bi jih lahko nazorno karal. Requiem je točno to, kar hoče biti. Ampak o vsem tem ne gre izgubljati besed… vse je namreč podvrženo nauku, ki ga Rekvijem dostavi..

Kot sem že zapisal, štorij o drogah je nemalo. Skoraj vsaka ima podoben nauk in apel, zato jih redko kdo jemlje resno. Žalostno pa je, da težave, ki zmerom bolj razjeda mlade; niti malo ne odpravijo. Tisoč predavanj in milijarde besed je potrebnih, da bi deloval na tak način, kot Rekvijem deluje v slabih dveh urah. Film te sled počasne ter zelo utesnjene atmosfere postavi v vlogo opazovalca propadajočih ljudi; kar ni tako lahka vloga, kot si lahko zamisliš. V svetu, kjer večina ljudi zija preproste akcijade (ne, da imam kaj porti njim- ampak Rekvijem je resnično nekaj drugačnega) je zdržanje ob tako utesnjenem filmu, kot je RZS občudovanja vredno. Vse v filmu je atmosferno navdahnjeno s samih odvisnikov, to je jasno. Boleč prikaz propadajočega življenja je nekaj, kar ne zreš vsak dan- če pa že, pa je ponavadi predstavljeno stripovsko; v stilu črno-belih likov. Mogoče je ravno surova resničnost tisto, kar Requiem povzdigne nad običajen film- in njegovo sporočilo nad sporočila običajnih filmov.

Res me čudi, da se tega filma ne uvrsti na seznam obveznih oglednih vsebin v srednjih šolah. Namesto tega pa dejansko organizirajo predavanja o tem, kako so droge bad. Dajte mi povedat, kaj je bolj učinkovito- poslušanje o tem, kam droge vodijo; ali neposredno zrtje posledic abusanja. Definitivno slednje, vsem neresnicam, ki jih prinašajo filmi (vobče) navzlic. Resda mnogi, ki so že globoko v dreku menijo, da tako nizko, kot kaže film preprosto ne morejo seči. Ampak ako bi mnenje spremenilo zgolj 5% mladih in starih, bi bil svet lepši. In kaj večjega lahko dosežeš z enim samim filmom?

Ocena v okviru žanra: 9.6/10

Skupna ocena: 8.9/10

http://www.imdb.com/title/tt0180093/


Ni komentarjev:

Objavite komentar