torek, 14. april 2009

Kolosej in nevzgojenci

Nevzgojencev je vseh vrst, a večine jih niti ne zaznamo. Zatorej mi je omogočeno pizdenje zgolj čez tiste, ki so opazni in najedajo meni. In eni takih so breizmni težaki v kinih, ki itak precenjeno izkušnjo naredijo ogabno. Akoravno sem se zaklel, da v kino zaradi njih več ne stopim, me to na nek način obdaja z žalostjo. Kino je še zmeraj tisti prostor, kjer je filmska izkušnja najboljša, pardon, je bila najboljša- pred generacijo, ki je smisel kina uničila.

To so težaki, ki se v kinih obnašajo kot doma pred TVjem. Ako ne hujše, saj jih tukaj starši nimajo vsaj malo pod nadzorom. Zvonenjem telefonov se človek navadi, težko pa se navadiš letečih kokic, prežvekovalni oktet ter glasno pogovarjanje in debatiranje scen. Človek, v kinu nisi sam, in mene ne zanima, kaj meniš o določenem prizoru na ekranu. Res debilno situacijo sem doživel, ko so med predvajanjem Žage (04) obiskovalci ob enem izmed prizorov preprosto začeli ploskati. Res efektiven je bil ta izkaz spoštovanja. In film Kristosov Pasijon, ob katerega ogledu se je sosed cel čas smejal. Resda ima vsak svoj smisel za humor, ampak, da Pasijon šteješ med komedije, pa je rahlo huda. No, zraven glasovnih debilnosti prištej še odnos do prostora, saj je za marsikoga kino prosto odlagališče odpadkov. Poglejte kdaj dvorano po ogledu. Svinjak.

Bi pa preživel vse, ako bi bilo vse drugo okej. Pa ni. Enkrat jim ne dela ozvočenje, drugič crkne klima; tretjič ti nočejo dati popusta, akoravno ti pisno pripada. Tak odnos do strank mi gre izjemno na kurac in Kolosej kot vodilna veja kino dvoran pri nas, bi lahko poskrbela za zdrav in korekten odnos. Ampak ne. Nevzgojenci so zgolj kaplja čez rob kozarca, ki ga docela enakovredno polni odnos tamkajšnjih uslužbencev. Je pa res, da se lahko oboje spremeni. Prvič, za filme, ki niso primerni za mladino, naj slednje pač ne spuščajo v kinodvorane. V normalnih državah je tako pravilo in starostne omejitve veljajo; Slovenija pa je ena izmed treh držav, ki še vztraja pri tem, da oznak ni. Drugič, naj nabavijo varnostnike, ki bodo debilčke metali iz predstav. Ako jim pa ti pomenijo več kot ostali, normalni gledalci, pa tudi OK. Ampak naj mi to povejo, ne pa zagotavljajo "red in mir", ki ga domala ni.

Kako naj si v takšnih razmerah kdo sploh ogleda kakšen film? Jaz sem še navajen, kaj pa starejši od petdesetih let, ki takih nevzgojencev ne pomnijo? Kako naj si ostarel par privošči ogled filma, ako faše debilne opazke in kokice v lasuljo? In kako naj morebitnemu naraščaju v prihodnosti predstavim takšne prostore? Naj jim rečem, da je to prostor, kjer ob ogledu filma uživaš v največji meri? Ali naj povem tako kot je: svinjak. No ja, vsaj dovolj časa še imam, da se na to pripravim.

Ni komentarjev:

Objavite komentar