ponedeljek, 13. april 2009

Črnogledost

Zamišljati si sebe nekje v prihodnosti je jako popularno početje, akoravno velikokrat ne ravno smiselno. V razmerah naše pokvarjene družbe, je vsako zretje v lepo in bistro prihodnost kojci oklicano za optimizem. Ampak kam bi prišli, ako ljudje bi si ne znali predstavljati lepe prihodnosti? Menim, da bi bilo s tem odvzeto še poslednja možnost, da to učakamo. 

A ni vse črno, zatorej je strumno zrtje nekam v daljavo pri meni na mestu. Ni res vse, kar govorijo mediji in ni vsa zloba na svetu nastrojena danes. Ta je bila od vekomaj; razlika je le v tem, da se danes informacije širijo (pre)hitro. Vsak dan slišimo o novih spopadih, o novih revežih in šolskem pokolu. Izvzemjajoči slednjega, so ti na svetu od vekomaj. Vojne, lakota in bolezni so pač med nami odkar je prvi pračlovek udaril drugega pračloveka in ga naredil podložnega. Večina ljudi meni, da svet temelji na pravilih, ki so se izoblikovala skozi sodobno zgodovino- pa ni res, glavina pravil prihaja iz časov naših daljnih prednikov. Še enocelične živali so slonele na enakih pravilih in osnovnih družbenih vzorcih- sožitje ali plenilstvo. Spreminja se naš odnos do teh pravil, ne pa pravila sama. 

In to je tudi razlog mojega današnjega pisanja. Kolikor nam mediji skušajo povedati, da svet propada pod nogami; bi naš odgovor moral biti: "svet to počne že tisočletja. Povejte kaj novega". Ampak ljudje pač ne zmorejo tega (vključno z mano), saj je dosti lažje verjeti medijem (ki imajo dokaze, da je svet slab), furati safr in se bati za prihodnost, tako našo, kot naših potomcev. Le da to ni pravi način, saj nam pretirana črnogledost odvzame zdrav pogled in presojo prihodnosti, ki obeta. Svet morda propada, morda propadajo tudi naša življenja; ampak dotedanji princip pravi, da za vsakim padcem sledi vzpon, ako ne sledi še več padcev in šele potem vzpon. Res, ni preveč pozitivna ta misel; ampak v notranjosti hoče povedati, da vzpon je. Vedno, nepreklicno. 

Gotovo imate ogromno primerov, kjer vzpona ni. Živel je nesrečno življenje, umrl reven in osamljen. Za njega je bila srečna samo še smrt. Morda pa le? Smrt je bila njegovo odrešenje in upanje na boljše življenje, ki ga bo užil nekje drugod. V drugih svetovih. Heh, pretiravam. Smrt načeloma pač ni odrešenje, samomor pa še manj; v principu gre zgolj za zadnji pobeg iz težav. Nemara obstajajo primeri, ko je vse tako propadlo, da je samomor odrešitev. V 99% pa ni. Ako boš kdaj uvidel, da tako več dalje ne gre; ne zveži zanke na vrvi- temveč vzemi kar imaš in stori nekaj, da dobiš tisto, kar ti pripada. Sreča. Veselje. To je naš svet in stoji še samo zato, ker so si ljudje vzeli tisto, kar jim je pripadalo. Teorija obstoja stoji pokončno.

Kaj hočem povedati je to, da nikoli ni prepozno za nobeno stvar. Noben začetek ni prepozen in nobena optimistična napoved vnaprej zlagana. V nobenem primeru pa ne molite za lahko življenje. Tako življenje ni vnaprej usojeno nikomur. Ako ga imajo, so ga sami naredili takšnega. Če že, molite za moč, da boste preživeli težko življenje. In iz njega naredili lahkega. 

Ni komentarjev:

Objavite komentar