nedelja, 19. april 2009

Bataan Death March

Da je zgodovina polna vseh vrst sovraštva in zločinov, je jasno. Obstajajo pa zločini, ki so toliko krutejši, da odstopajo od seznama standardnih krivostoritev in si zavoljo groze zaslužijo ožji vpogled. Eden takih je "Bataanski marš smrti", pozneje proglašen za absolutni vojni zločin. Najbolj grozljivo pa ni to kar so storili- temveč kdo je to storil. Ni bila to oblast, čeravno je bil sončev pot od slednje odobren. Znašali so se predvsem ljudje, večina takih, kot smo mi in vi. Preden pa pogledamo grozodejstva, bi rad razložil ozadje.

Bitka pri Bataanu je ena izmed najdaljših vojn, ki jo je bilo moč doživeti tekom druge svetovne vojne. Bojišče je bilo na Japonskem in bilo se je v obdobju Japonske invazije na Filipine. Slednjo so poševnooki organizirali, da bi Filipine ubranili pred zavojevalci, ki so odtihmal načrtovali Japonsko izbrisati iz zemljevida. No, o bitki ne mislim razglabljati, saj je moj namen drugačen. V ta namen se odpravimo za nekaj mesecev naprej, na dan, ko je Bataan padel. Približno 76.000 Ameriških ter Filipinskih vojakov; ki jih je vodil Edward Ned Kralj, se je predalo Japonskim oblastem. Gre za največjo posamezničino predajo, ki jo je ZDA izvedla. Ako bi vedeli, kaj jih čaka; bi si nemara odstrelili možgane.

Ujetnike so namreč prisilili v grozljiv šest-dnevni marš pod ubijalsko žgočim soncem. Nesrečniki si bili najprej izropani vsega imetja; nakar so jih brez vode in hrane peljali 97 kilometrov. Tisoče jih je umrlo od dehidracije in izstradanosti, nadaljnjih tisoč od nalezljivih bolezni in mučenja, ki so ga bili tekom poti deležni. Njihovi personalni mučitelji so se v tej vlogi očitno našli; zatorej so jim pot oteževali iz metra v meter. Vse, ki niso bili zmožni hoditi, so neusmiljeno pobili z bajoneti- oziroma jih pustili, da so se prašili na soncu. Stranske poti uničenim makadamskih poti, preko katerih so vodili marš, so bile prepojene s krvjo tistih, ki so upali prositi za hrano ali vodo. Slednji namreč niso fasali ničesar od tega, temveč so bili ustreljeni, še raje pa pretepeni do smrti. Ko so naposled prispeli na cilj, pa niso doživeli sprejema, za katerega so neprestano molili- temveč so jih potisnili v še hujše grozote, pri katerih se zdi »Bataanski marš« sprehod skozi park. 

V kampu O'Donnell je namreč očigledno veljal rek, da je ujetnik vreden manj kot žival. Japonci so resda bili častni možje; zato so predajo črtili in posledično je po »listi pravic« veljalo, da se z ljudmi, ki se predajo ravna najslabše možno. Vsi uporniki so bili mučeni in prepuščeni lakoti- delali so vsi; tudi tisti, ki so bili tik pred smrtjo. Japonci se niso trudili, da bi odpravili bolezni, zato je obolevalo vedno več nesrečnežev. Miline niso pokazali nikomur, zato so se z njimi kruto igrali. Uporabljali so jih za strelne tarče ter jih prislili, da so se sami fizično poškodovali. Sčasoma so vse ujetnike (ki niso umrli) premestil v druga ujetniška taborišča, kjer jim ni šlo nič slabše. V taboriščih na Japonskem je umrlo približno 40% vseh Američanov, ki so bili tjakaj poslani. Za informacijo, v Nemških ustreznicah taborišč, sta podlegla dva odstotka. 

Zgodba o Bataanskem maršu smrti se zaključi z eksekucijo generala Homma, ki so ga obdolžili vojnih zločinov najvišje ravni. Tretjega aprila, 1946; leto dni po predaji Japonske (sramota za lasten narod? Ali zgolj iskra pameti v tem ognjemetu lažne pogumnosti) je Homma še poslednjič vdihnil. Kaj je premišljeval ob smrti, bi težko rekel. Nemara si je ponavljal besede, ki jih je nekdo izrekel Američanom, ko so se ti zbali, da bi utegnili Japonci z njimi kruto ravnati. Dejal je: »We are not barbarians«.

Ni komentarjev:

Objavite komentar