sreda, 29. april 2009

So nori ti Japonci

Akoravno sem to dejstvo že ozanil, jo moram ponovno. Big Man Japan; pričujoči film namreč odžene še poslednje dvome.

:)

Indiana Jones and the Kingdom of the Crystal Skull (2008)

O novi pustolovščini Indiana Jones: kraljestvo kristalne lobanje se mnenja krešejo kot že dolgo ne. Kaj se ne bi, če pa po 19 letih, odkar se je Indy pojavil pred-zadnjič; niso posneli ničesar, kar bi v vlogi nosilo popularno ikono kinematografije (in obenem moj najboljši filmski lik iz otroštva- pa nemara tudi dandanes), nakar se pojavi film, ki sago vodi naprej. Kot da tak udarec za fane širom sveta bi ne bil dovolj, je Spielberg napovedal, da to ni poslednji del v franšizi. Vse te novice so bile dovolj, da so izpod skal privreli tudi starejši ljudi in odtihmal ni bilo filma, ki bi toliko retro-fanov spravil v kina. 

Potem pa je zadonelo še enkrat- Kraljestvo je razočaralo. Ljudje so bili razočarani, ker je film preveč nadrealističen; ker vsebuje vesoljce in podobne mitološke nakaze. Ok, nemara nekdo misli, da so pretiravali- ampak, da se je to sprejelo kot "uradno" mnenje, pa mi ni jasno. So mar v teh devetnajstih letih rulji možgani zamrznili; namreč nadrealistični prizori so Indyu v kosteh od pantiveka. V prvencu so ga obletovali duhovi; v nadaljevanju resnični heretiki- v poslednjem delu prve trilogije pa je držal stekleničko nesmrtnosti. Zategadelj so vsa prerekanja o tem, kako to ne paše v Indiano Jones nadvse odveč! Indy je tudi v Kraljestvu tak, kot se je ustvaril skozi prejšnje tri dele. Osebno sem imel vesoljce za fino popestritev; navsezadnje pa jih vidimo samo trikrat za par sekund, ljudstvo pa kriči tako, da marsikdo misli, da se kažejo čez celoten film. To vem, ker sem enako menil jaz.

Poglavitni problem je, da so bila pričakovanja previsoka. Resda je prva trilogija legendarna in ena najbolj kakovostnih franšiz kdarkoli, ampak za četrti del si je ljudstvo ustvarilo resnično nadvisoka pričakovanja. Usajali so se nad vse- kako igra Ford, zakaj kdo tako igra, zakaj je v filmu atomska itede. Ob vsem tem sem nekako dobil občutek, da film mora biti sranje, zategadelj sem z ogledom počakal in si kupil DVD. Bog mi je priča, da sem hotel zavrteti čas nazaj in si film ogledati v kinu. Kraljstvo namreč ni polom, niti ni slab film. Je točno to, kar je moral biti- ultimativen poklon fanom. To je najlepše darilo, kar smo ga lahko dobili. Ko sem gledal film, sem pri parih prizorih resda mislil, da pretiravajo; ampak ob zaključnem prizoru, ko si lasten klobuk spet nadene Indy; sem pozabil na vse. Zaključni prizor je nadvse odličen in za trenutek sem se spomnil starih pustolovščin, nakar se mi je v glavi odbila zgolj ena misel: dober je. Filing, ki mi je takrat prevetril vse misli, danes še ni izginil.

Štorija se prične s Indyevim odhodom iz lastne univerze. Odšel je, ker je vlada naredila pritisk na šolo, naj Indya zadega med tiste, ki nimajo zaposlitve. Ampak očigledno se ga vedno drži nesreča, saj ga obišče mnogo mlajši Mutt, ki od njega hoče prav posebno uslugo- obenem pa Indyu razkrije, da ima na tej pustolovščini priložnost, da si prisvoji Kristalno Lobanjo; eno najbolj legendarnih in skrivnostnih artefaktov (tako v filmu, kot v resničnosti). Indy pak ne odlaša veliko, ko sta oba zadegana v središče akcije. Po tem se film prelevi v akcijsko humoresko in iskreno povedano, film ni izgubil niti kančka filinga. Ob nekaterih prizorih (atomska bomba) sem se valjal od smeha, čeravno navzven sploh niso smešni. To je film, ki ga bodisi ljubiš; bodisi pa ljubiš to, kako ga sovražiš. Sam bi ga stežka sovražil, saj sem bil nadvse navdušen nad 4/5 elementov filma. Še najbolj me je razočaral scenarij, ki resda ni nič prelomnega in ima čuda veliko napak(ic). Pri akcijskih prizorov, mi je bilo najbolj všeč, da so posneti v pravem retro slogu. Akcijo doživljaš nemoteno in vse je prikazano odlično. Pomnite številne novejše akcijade, kjer se bebavo sprašuješ, kaj je kdo naredil komu- ker je kamera preveč migetava in prehitra, da bi užival v akciji, ki so jo zmorali pokazati filmi prejšnjega tisočletja. No, Indy tudi tukaj naredi povratek v preteklost. 

Pod črto kritik/pohval lahko zapišem, da nemara nismo dobili prelomnega izdelka, ki so ga mnogi pričakovali. Dobili pa smo odličen poklon fanov ter 2-urni remak izdelek, ki bo čez veliko let podobno legendaren, kot so danes prvenci. Je pa Kraljestvo kristalne lobanje prineslo še sporočilo. To pravi, da je Indy tukaj zato, da ostane. Letom navzlic mu še vedno uspeva. Ava, Indiana. 

Ocena v okviru žanra: 7.5/10

Skupna ocena: 7.2/10

http://www.imdb.com/title/tt0367882/

torek, 28. april 2009

Stephen King- The Green Mile (1996)

Istoimenski film je dober; brez debate. Ampak osebno imam raje knjigo, 270 stranski roman v delih. Žgečka je v tem, da je King roman razdelil na več delov- nakar je te "dele" izdajal vsakega vsaksebi, navsezadnje pa jih čez nekaj let združil v skupni, editiran roman. Čeravno triurni film knjigo dodobra povzema, par sestavin temu navzlic izpusti. Ravno ti dodatki- ta poglavja, ki jih ni v filmu- ta dajo knjižnemu delu poseben pečat. 

Tako to gre...

Najmočnejši element dela je predstavitev likov. Stephen King je nasul "preprosto" dramo o ljudeh, ki preživljajo svoje zadnje trenutke na Zeleni Milji; zaporu odkoder se vrneš zgolj mrtev (če nisi tamkajšnji uslužbenec). Okoli njih je nasul še štorije paznikov, njihovih sorodnikov in prijateljev. Magično je očigledno njegovo pero, saj so vsi liki tako živi- čutiš jih, kako dihajo s tabo. Osebno sem hotel vedeti končno usodo domala vseh likov- vseh paznikov, njihovih sorodnikov, ujetnikov in živalic. Vsi liki se čudovito sestavijo v celoto in nič ne tvegam, ako ponovim, da je ta plat knjige najmočnejša. Resda sem občasno dobil občutek, da je vse okolje prirejeno likom- da je okolje takšno, da lahko liki preživijo, ampak tega ne morem tolmačiti za resen minus. Je pa ta element žal prisoten.

...vsak dan...

Štorija se torej vrti okoli (obsojenega na smrt) John Coffeya, kateremu so sled očitnih dokazov naprtili sodbo za smrt dvoje deklic. Akoravno je dejanje vredno sežiga na grmadi, in bi ga pripisali zgolj zelo bolani osebi; Coffey kaže drugačno narv. Od zunaj je resda črna gorila, ki bi pod svojimi rokami (ako bi te ne bile nekaj posebnega) bil zmožen ubiti marsikoga. Naznotraj pa je John tih, boječ in kronično žalosten. Šef paznikov, Paul Edgecomb v Coffeyu najde nekaj, kar ga nadvse prevzame. Enako se godi s preostalimi "prijaznimi" varnostniki- obratno pa s Percyjem; čudno bolanega in prevzetega varnotnika, ki življenja ne greni le zapornikom- temveč tudi kolegom. Na Milji pa prebivajo tudi drugi zaporniki- Delacroix, Wharton in še kakšen. Vsi imajo svoje karakterje, svoje želje in življenje. To ima tudi miš, "ujetnica ujetnika" Delacroixa. Miš, ki je sprva le to; pozneje preraste v znak odrešenja.

...povsod po svet'.

To je vse kar moram reči glede dela. Skorajšnja prfekcija; branje brezbesedno priporočam vsakomur. Redki bodo tisti, ki ne bodo morali zaznati lepote, ki jo to delo vsebuje. 

Bi pa se rad dotaknil še enega predmeta razprav (čitaj le, ako si knjigo že prečital- to storiš tako, da spodnji tekst označiš/odebeliš) : Zakaj je Coffey uporabil Percya, da je ubil Divjega Billa? Sam menim, da ga ni uporabil; temveč je skupaj s sršeni na Percya prešel del Coffeyeve duše; s tem pa njegovi spomini. Ko je Percy videl, kako Coffey trpi. Ko je videl, da bo umrl ničkriv- takrat je izvlekel pištolo in jo izpraznil v nesrečnega "bolestneža". Pozneje pa ga je Coffeyev duh tako pretresel, da ni (z)mogel več govoriti. A umrl je kot dober človek, ne to, kar je bil skozi življenje.

nedelja, 26. april 2009

Nedeljska tuga

Res so bedne, te nedelje.

Zjutraj se zbudim prerano; nemara je to krivec za dolgočasenje čez preostalnik. Ampak res- zjutraj se zbudim v (načeloma) prazno hišo (starci so po Cerkvah, brat zdoma) in vse kar si imam za začet je naredit zajtrk in gledat TV (ali nadlegovat internet). Na TVju je vedno (ampak res vedno) brezvezna vsebina; zato se hitro spravim za internet, ki ni kaj prida boljši. Mn3njalnik je mrtev, ker vsi spijo; za dodajanje vsebine na blog nimam volje- skratka, popoln dolgčas. Ta čez dan načeloma splahni, ampak nedelje so mi temu navzlic najdolgočasnejši dnevi. Vsa rulja je po domovih, ampak načeloma se nikomur ne ljubi kaj početi. Zato izgublja(jo)mo dan za raznimi mediji. Tako to pač gre.

No, je bila vsaj sobota zanimivejša- takisto bo zanimivejši jutrišnjik. Včeraj sem se napotil na ogled neke razstave v lokalni beznici. Bila je nekje med brezveze in srednje zanimivo; enako kot vsako leto. Edina novost je bila knjiga gostov, kamor sem kakopak hitroprstno zapisal izbrisano. Jutri pa me čaka rojstnodnevna zabava najboljšega prijatelja. Kanim se udeležiti tudi pred-rojstnodnevne; kjer bova nekim nesrečnežem nakazala Mučenike ter Cvetlice Mesa in Krvi.

Resda bi lahko nedeljo porabil za kaj konstruktivnega, naprimer udeljanje prvega filmskega-videa, ki ga izdelujem že dalj časa. Govoril bo o hitri preteklosti Snuff filmov, False-snuff filmov ter filmov, ki niso Snuff. Ne skrbite, če za žanr še niste slišali- pobrskajte po blogu za opisi Martyrs in Guinea Pig. Veste zakaj se vam zdi bolano? Ker je. Ampak ker nikjer na spletu ni hitrega vpogleda v ta žanr, ga nekdo mora priobčiti. Zatorej bom to storil jaz.

Sedaj pa grem na kosilo. Enjoy your nedelja.

sobota, 25. april 2009

Meet the Spartans (2008)

V vpogledu prejšnjega filma sem iskreno povedal, da nadvse sliči parodiji Meet the Spartans. Ne sliči pa ji zgolj v ideji, temveč tudi v vobči kvaliteti, ki je pri obeh na dnu; pri čemer Špartanci padejo še nižje. Ob Ricky one so bili nasmehi prisotni, pri MTS pa niso. Nasprotno- ta film je poden tako žanra kot komedij in sedme umetnosti nasploh. Najboljši opis filma bi bil "žalitev za gledalca", ampak skrbi me, da bi se potem našel kdo, ki bi si ga ogledal samo zato, ker je tako slab. Prosim, ne.

300 je dober film. Vzdušno in atmosferno je nabit do zadnje podrobnosti (vpogledal ga bom kmalu), zaradi česar mi je upravičeno eden najboljših naslovov 07. Keč je v tem, da je 300 stavil na atmosfero; ne pa na štorijo- te je namreč mizerno malo. Se sedaj sprašujete od koder potemtakem Spoznavanju sploh navdih za kopiranje? Hja, ta parodija sledi malodane celotnemu filmu po vsakem posameznem kadru. Pri čemer je eden večji obup od drugega. Vse slavne scene, od THIS-IS-SPARTA, pa do prvega spopada so prenešene v kvazi smešen slog. Žgečka je v tem, da se avtorji prav trudijo, da bi naredili film smešen- ker pa jim ratuje ravno nasprotno, je rezultat precej žalosten. Tudi režija je obupna, čeravno je v 300 carovala. Meet the Spartans ni parodija; temveč skupno grobišče, kamor lahko po ogledu zadegaš tako njega, kot 300. Po ogledani parodiji se ti slednji namreč zagabi. 

Ocena v okviru žanra: 1.0/10

Skupna ocena: 1.0/10

http://www.imdb.com/title/tt1073498/

Ricky I (1988)

Nekoč davno sem si filme snemal na videokasete; ako si jih iz različnih razlogov nisem moral ogledati. Tako je naneslo, da sem si posnel tudi Ricky I (1), ki sem ga na VHS posnel, ker sem mislil, da gre za izvirni film Rocky. V TV-napovedniku je recenzator pričal, da gre za boksarski film; nakar sem logično mislil, da gre za opevani Rocky. Ne enega, ne drugega takrat nisem poznal: a starejši brat mi je naznanil, da je Roki pač zakon; hype tistega dne pa ga je opisoval kot enega boljših filmov sploh. Zategadelj je bil ubod slednjega jako priporočen in sled neznanja (ali nepozornosti) sem na kaseto nasnel napačen film. Ko sem zmoto odkril (po prvih štirih minutah) sem ga zadegal v predal, odkoder se ni vrnil do pred nekaj dni, ko sem pospravljal svojo omaro s kasetami. Neoznačnica je v meni zbudila zanimanje in nisem rabil nadaljne motivacije, da sem si film zavrtel. 

Štorija torej dosledno in wannabe-komično parodira uspešnico Rocky. Glavni karakter je Ricky Wanero- v prostem času bokser; v neprostem pa plesalec in delavec v trgovini rib. No, osrednja štorija je pak maščevalno nakovana in vplete boksarskega prvaka ter mafijo. Parodiranje je precej solidno, saj ne skuša posnemati zgolj Rokija, temveč na različne načine vpelje nekaj drugih filmov, kar pripelje do slične mešanice kot novejši Meet the Spartans. Žal pa si s slednjim deli tudi občutek za humor, saj sem se v celotni štorijici nasmehnil natanko dvakrat: prvič ob ugledu Rickya kot plesalca oblečenega v osla; ter ob prizoru, kjer pokaže mafijskega šefa ob pogovoru po telefonu. Tale prizor je sicer vzet iz Botra, ampak način na katerega govorijo v Rickyu je nekako smešen. Ostali prizori pa se vrtijo okoli povprečno dolgočasno in zelo dolgočasno, s tem, da se film kar noče končati in se vleče v tri krasne. Ob slabi igri in obupni režiji pridemo na takisti nivo, kot ga drži omenjeni Spoznajte Špartance. Ogledu se izognite zavoljo sebe in devetdesetih minut, ki jih nikoli ne bi dobili nazaj. 

Ocena v okviru žanra: 1.5/10

Skupna ocena: 2.0/10

http://www.imdb.com/title/tt0293557/

petek, 24. april 2009

Grave of the Fireflies (1988)

Antivojnih filmov je nemalo- Grob Kresničk pa njihovo sporočilo še otrdi. Veliko ljudi dela sezname žalostnih filmov; in redki so tisti, ki tega filma ne uvrstijo na vrh. Pod svojo risankasto lupino se namreč skriva vojna drama, z odlično predstavljenimi karakterji in srce trgajočo zgodbo dveh sirot, ki tekom vojne ostaneta sama. Sama proti svetu, ki ju zaničuje in jima noče pomagati.

Zgodba torej sledi najstniškemu fantu in mlajši deklici, ki po bombandiranju lokalne vasi ostaneta brez matere- nakar sta zadegana v dom, kjer ju noben noče. Zategadelj se odločita, da spakirata kufre ter najdeta svoj dom. Ko ga najdeta, sčasoma izgubljata vse drugo- edino kar jima ostane za vedno, je medsebojna ljubezen in upanje, da bo nekoč boljše. Zgodba ni nekaj, kar bi lahko razkril v sami recenziji; pa četudi bi, dvomim, da bi bil vaš odziv drugačen. Veliko filmov skuša sporočilo predstaviti skozi nasilje; Grobčič pa slednjega dostavi skorajda brez nasilja. Nasilje je zgolj en vidik slabosti vojne- ostali pa so v notranjosti ljudi, in to notranjost skuša FOTF pribezati na plan. 

Kar je najbolj grozno je to, kako živi so karakterji. Mnogi filmi kljub dejanski filmski podobi, ne animirani, ne zmorejo predstaviti likov tako, kot jih Grave. Deklica je predstavljena kot resnična deklica, optimistično naravnano bitjece, ki v prihodnosti ne vidi teme- kljub približajočemu se koncu. Fant je po drugi strani pesimističen in realističen, a kljub temu ga vežejo spomini na lepše čase in ti mu dajo pogum in moč, da zdrži tegobe in grozote, ki se mu zgodijo. 

Slika in artističen pogled sta resnično na nivoju. Prva polovica filma kaže bolj idilično življenje; sam menim, da nam hoče pokazati, kakšno je življenje brez skrbi. Nakar skrbi udarijo z vseh strani in dvojica ju ne zna (in ne more) več nadzirati. Ampak prva polovica je nujna, saj je edina uteha v nadaljevanju, saj veš, da sta nekoč imela lepše življenje. Da sta živela. Težko je reči, ali je film drama ali pozitivno naravnano "duševno" mučenje gledalca. Film je čudovit, po prvi polovici pa vate zareže rezilo in ga obrača v tebi. Res težko je ostati ravnodušen ob filmu, ki ne kaže grozot vojne- temveč ljudi, ki morajo te grozote preživljati. Grave of the Fireflies je mojstrovina; najboljši animirani film, kar sem ga kdarkoli videl. Le, da je eden redkih filmov, kjer si ponovnega ogleda ne želim. Težaška atmosfera druge polovice je zame prehuda, da bi si ga ogledal še enkrat- četudi zgolj vedro polovico. 

Ocena v okviru žanra: 9.0/10

Skupna ocena: 8.0/10

http://www.imdb.com/title/tt0095327/

sreda, 22. april 2009

Kultni prizori (filmske) znanstvene fantastike; #1- Blade Runner

All those moments will be lost in time, like tears in rain...

Requiem for a Dream (2000)

Rekvijem za sanje je –brez zadržkov rečeno- eden najboljših filmov sploh. Njegova perfekcija ni v scenariju, niti režiji ali igri. Nezadržna resničnost, uhajajoč nadzor in minljivost sreče je tisto, kar razmontira tvojo notranjost tako, da še tedne po ogledu razmišljaš o filmu. Nemara ste si ogledali že veliko filmov, ki govorijo o tem, kako so droge slabe. Slednje dejstvo je znano domala vsakemu človeku, a temu navzlic se jih najde prgišče, ki jih za taka dejstva boli falus. Requiem je njihova odrešitev- zadnja možnost, da bodo nekoč boljši ljudje. 

Menim, da vse leži v notranjosti. Te ima film obilo. Če začnem na začetku- scenarij. Zgodba pripoveduje vzporedne štorije ljudi, ki imajo sanje, z njimi pa napačne perspektive za dosego slednjih. Njihove zgodbe niso enake, kot nemara kdo misli- film jasno pove, da niso edine droge tiste, ki jih zmoreš okusiti. No, s tistimi otipljivimi se bavijo Harry, njegovo dekle Marion in njegov prijatelj Tyrone. Osebe povezuje Sarah; Harryova mater, ki sled uresničitve njenih želj (da se pojavi na TV) začne nenadzorovano hujšati s pomočjo hujševalnih tabletk. Enako je s preostalimi glavnimi liki, saj so vsi odvisni na svoj način. Film prikazuje njihov duševni propad, do katerega neizbežno vodi njihova odvisnost. 

Glavna zasluga, da ob filmu zdržiš so igralci. Ti so svojo delo opravili božansko; praktično popolno in na polovici filma pozabiš, da zreš filmsko iluzijo- temveč v osebah vidiš svoje prijatelje. Res je nekaj nadnaravnega, kar so uspeli narediti iz svojih likov. Ne, da je njihova (ne)sreča otipljiva; vidna je na njih. Ako bi ne navajali drugače, bi takoj verjel, da so za igralce najeli prave odvisnike. Tudi režija je spodobna in nemalokrat tako posebna, da je skorajda odlična. Tudi glasbena podlaga, z vodilnim komadom, ki sem ga prilepil v prejšnji objavi, svoje delo opravi odlično. Res ni stvari, ki bi jih lahko nazorno karal. Requiem je točno to, kar hoče biti. Ampak o vsem tem ne gre izgubljati besed… vse je namreč podvrženo nauku, ki ga Rekvijem dostavi..

Kot sem že zapisal, štorij o drogah je nemalo. Skoraj vsaka ima podoben nauk in apel, zato jih redko kdo jemlje resno. Žalostno pa je, da težave, ki zmerom bolj razjeda mlade; niti malo ne odpravijo. Tisoč predavanj in milijarde besed je potrebnih, da bi deloval na tak način, kot Rekvijem deluje v slabih dveh urah. Film te sled počasne ter zelo utesnjene atmosfere postavi v vlogo opazovalca propadajočih ljudi; kar ni tako lahka vloga, kot si lahko zamisliš. V svetu, kjer večina ljudi zija preproste akcijade (ne, da imam kaj porti njim- ampak Rekvijem je resnično nekaj drugačnega) je zdržanje ob tako utesnjenem filmu, kot je RZS občudovanja vredno. Vse v filmu je atmosferno navdahnjeno s samih odvisnikov, to je jasno. Boleč prikaz propadajočega življenja je nekaj, kar ne zreš vsak dan- če pa že, pa je ponavadi predstavljeno stripovsko; v stilu črno-belih likov. Mogoče je ravno surova resničnost tisto, kar Requiem povzdigne nad običajen film- in njegovo sporočilo nad sporočila običajnih filmov.

Res me čudi, da se tega filma ne uvrsti na seznam obveznih oglednih vsebin v srednjih šolah. Namesto tega pa dejansko organizirajo predavanja o tem, kako so droge bad. Dajte mi povedat, kaj je bolj učinkovito- poslušanje o tem, kam droge vodijo; ali neposredno zrtje posledic abusanja. Definitivno slednje, vsem neresnicam, ki jih prinašajo filmi (vobče) navzlic. Resda mnogi, ki so že globoko v dreku menijo, da tako nizko, kot kaže film preprosto ne morejo seči. Ampak ako bi mnenje spremenilo zgolj 5% mladih in starih, bi bil svet lepši. In kaj večjega lahko dosežeš z enim samim filmom?

Ocena v okviru žanra: 9.6/10

Skupna ocena: 8.9/10

http://www.imdb.com/title/tt0180093/


Nasilni filmi in duševna škoda

Akoravno je na svetu več govora o tem, če nasilne igre škodujejo mladini; bi bil smiselni tudi vpogled med filme. Le ti so namreč definitivno bolj nasilni od iger, kljub temu, da si v igrah sam glavni akter. Igre so načeloma še vedno risankaste, naivne in nerealistične- v filmih pa je bolečina in trpljenje pokazano nazornejše. Pa lahko nasilni filmi odločilno vplivajo na tvojo duševnost; oziroma boš jel pod njihovimi vplivi postreliti pol šole? 

Kaj reči? Nemara bi se osredotočil na šest ključnih točk; ki jih je raziskovalka Melanie Brown navedla ob raziskavi posledic medijev glede nasilja. Zame so ugotovitve nadvse dobre. Zaznajte:

 Moji komentarji:

1.) Se deloma strinjam- predvsem glede zmanjševanja občutljivosti na nasilje. Gledanje takšnih filmov ti zmanjšuje pretresenost ob podobnih prizorih v resničnosti. Tukaj predvsem govorim o posledicah prometnih nesreč itede; ampak splošno rečeno- kdor pogleda obilo filmov, ki prikazujejo posledice prometnih nesreč (iznakaženih trupel) bo slednje v resničnosti sprejel mnogo lažje. Glede zviševanja agresivnosti pa menim, da je to prezapletena in prehuda obtožba, da bi jo lahko tako podali. Pomoje tukaj glavni vzrok leži v notranjosti. Da bo nekdo, ki gleda nasilne filme v resničnosti bolj nasilen od tistega, ki jih ne- to je pač relativno. V časih, ko mediji sploh niso obstajali; so bili ljudje nasilni. Ko je prvi človek udaril drugega, da je nad njim izvedel nadvlado; je izvršil nasilje. Kljub temu, da ga poprej ni nikjer videl. 

2.,3.) Se takisto strinjam. Nasilje v medijih utegne (!!) vplivati na nasilno vedenje; ampak v noben primeru ni to neposredni vzrok; temveč zgolj posredni. Sicer točka tri navaja dejanja, kjer se posnema nasilje direktno iz filma (dejansko obstajajo takšni primeri- naprimer Tsutomu Miyazaki in filem Flowers of Flesh and Blood) ampak to so zgolj izjeme. Da bi nekdo krepal sočloveka zaradi tega, ker je pogledal film, kjer nekdo takisto krepa sočloveka- to je enostavno pregrobo rečeno. Ampak v osnovni se strinjam.

4.,5.) Sploh točka štiri je nemara prehitro pokazana kot edina resnica; ampak v splošnem se moram strinjati. Kdor bo gledal več nasilnih filmov, bo načeloma bolj nasilen- ni pa to pravilo, kot se rado izpostavlja. Glede točke pet pa se vrti namen mojega prispevka, zatorej bom zaenkrat točko pustil odprto.

6.) Definitivno odličen zaključek raziskave. Popolnoma čisti fakt, ob katerem nimam niti ene pripombe. Skorajda izenači moje mnenje.

Ampak point prispevka ni v tem, da bi govoril, da so nasilni filmi slabi. Ne, moja glavna misel je, da je slab odnos do njih. Kot prvo se vprašam, zakaj smo ena izmed zadnjih treh držav v Evropi, ki na starostne oznake ne da nič- zatorej je vsak film dostopen vsakomur. Tak odnos je popolnoma zgrešen, saj tako za "nasilje" ni kriv sam film, temveč družba. Mnogo nasilnih vojaških filmov govori o tem, kako slaba je vojna. Za nasiljem skrivajo sredico, ki govori proti nasilju. Tak point bo dojel nekdo, ki je odrasel in filma ne gleda zgolj zato, da bi se akcijsko potešil. V naši državi pa je tak film dosegljiv 12-letniku, ki resničnega sporočila filma nikoli ne bo videl. Enako sporočilo nosi nekaj filmov, ki imajo oznako 18+, kar je najvišji starostni rating. Tak film je naprimer Cannibal Holocaust, ki prikazuje vdor zahodnjakov v domorodsko vas, ki se rezultira v katastrofi. Resda delo vsebuje nemalo nazornega nasilja, ampak po drugi strani pa ima nauk in apel. Močnejši od mnogih drugih filmov.

Pač tako je, da lahko z nasilnim prikazom dosežeš mnogo več, kot z tistim, ki nasilja ne vsebuje. Kaj vas bolj odvrne od "nasilne vožnje"? Razmesarjena trupla na cesti ali radijsko oglasno sporočilo? Nasilje je na svetu od pantiveka in okoli nasilja se svet razvija in raste. Resda to niso vzpodbudne besede, a so zato tolikobolj resnične.

Res mi ni jasno, kaj skušajo s svojimi viki in kriki doseči organizacije, ki se tako borijo, da bi dokončno prepovedali nasilno digitalno zabavo. Filmi so tu zato, da ostanejo- in tako to gre. Če mislijo skenslat filme naj vedo, da jih pač ne bodo. Zato lahko malce gneva usmerijo v nekaj koristnega- naprimer to, da postavijo starostne oznake in film namenijo tistim, ki jim je dejansko namenjen. Ja, obstajajo filmi, kjer je nasilje brez pravega pomena- ampak tisti spet niso tako nevarni za dušo (pač akcijade); če pa so že kakšni (serija Guinea Pig) pa ima človek vsem olajšavam navzlic toliko inteligence, da bo presodil, ako lahko take filme gleda brez duševnih posledic. Tega ne more presoditi zgolj mladež, ampak taki filmi njim niso namenjeni, saj nosijo nedvoumno nalepko 18+. 

torek, 21. april 2009

Rekvijem za sanje

Martyrs (2008)

Pred kakšno minuto sem kliknil gumb "nova objava" in moji navajenosti takojšnjega pisanja navzlic, sem za minuto postal. Čudi me namreč moje spreobračanje pozornosti na tako poseben film, kot so Mučeniki. Resda ni nič posebnega, zato si posamezne obravnave skorajda ne zasluži; ker pa se širom spleta širi glas o novi dobi grozljivk, katere začetnik je ravno Martyrs je kratek vpogled vsekakor na mestu. 

Fabula je domala neobstoječa, akoravno kritiki pričajo, da obstaja. Zame okvirna štorija o Mučenikih, ki preko smrtne bolečine vidijo v onkraj; pač ni dobra, kamoli kakšen presežek. Štorija je pač podrejena osnovnemu motivu filma, mučenju. Z različnim izživljanjem skuša druščina posebnega kulta doseči, da bi se neko dekle ozrlo v onkraj, nakar bi na naš svet preneslo svojo izkušnjo. Kakorkoli se vam fabula svita kot obetavna, ni. Konec obeta in je pogojno soliden, ampak film (dokončnega) konca praktično ne dostavi- temveč tiho napove nadaljevanje.

Sigh.

To je pa tudi to. Mučenje resnično ni nič takšnega, da bi to imenoval presežek. Ljudje božji, presežek je nekaj, kar svojo zvrst potisne naprej- ne pa jo skuša degradirati s tako očitno maskaro. Prizor dekleta, ki je vzeta iz kože je videti tako plastičen, da nisem občutil niti kančka gnusa; ki se je skozme pretakal ob absurdih tipa Flowers of Flesh and Blood. Ravno takšno je celotno delo, ki ga zaokroži končni citat- ki je nemara najboljši del filma. Skuša biti nekaj, ampak mu sled amaterske maskare in češke štorije namera ne uspe. Morda delam krivico, ko maskaro kličem amaterska- ni toliko amaterska, kot je prisiljeno umetna. Guinea Pig je znal kri in kožne odprtine naslikati bolj realistično, zelo manjšemu proračunu navzlic. 

Ocena v okviru žanra: 4.1/10

Skupna ocena: 4.0/10

http://www.imdb.com/title/tt1029234/

nedelja, 19. april 2009

Bataan Death March

Da je zgodovina polna vseh vrst sovraštva in zločinov, je jasno. Obstajajo pa zločini, ki so toliko krutejši, da odstopajo od seznama standardnih krivostoritev in si zavoljo groze zaslužijo ožji vpogled. Eden takih je "Bataanski marš smrti", pozneje proglašen za absolutni vojni zločin. Najbolj grozljivo pa ni to kar so storili- temveč kdo je to storil. Ni bila to oblast, čeravno je bil sončev pot od slednje odobren. Znašali so se predvsem ljudje, večina takih, kot smo mi in vi. Preden pa pogledamo grozodejstva, bi rad razložil ozadje.

Bitka pri Bataanu je ena izmed najdaljših vojn, ki jo je bilo moč doživeti tekom druge svetovne vojne. Bojišče je bilo na Japonskem in bilo se je v obdobju Japonske invazije na Filipine. Slednjo so poševnooki organizirali, da bi Filipine ubranili pred zavojevalci, ki so odtihmal načrtovali Japonsko izbrisati iz zemljevida. No, o bitki ne mislim razglabljati, saj je moj namen drugačen. V ta namen se odpravimo za nekaj mesecev naprej, na dan, ko je Bataan padel. Približno 76.000 Ameriških ter Filipinskih vojakov; ki jih je vodil Edward Ned Kralj, se je predalo Japonskim oblastem. Gre za največjo posamezničino predajo, ki jo je ZDA izvedla. Ako bi vedeli, kaj jih čaka; bi si nemara odstrelili možgane.

Ujetnike so namreč prisilili v grozljiv šest-dnevni marš pod ubijalsko žgočim soncem. Nesrečniki si bili najprej izropani vsega imetja; nakar so jih brez vode in hrane peljali 97 kilometrov. Tisoče jih je umrlo od dehidracije in izstradanosti, nadaljnjih tisoč od nalezljivih bolezni in mučenja, ki so ga bili tekom poti deležni. Njihovi personalni mučitelji so se v tej vlogi očitno našli; zatorej so jim pot oteževali iz metra v meter. Vse, ki niso bili zmožni hoditi, so neusmiljeno pobili z bajoneti- oziroma jih pustili, da so se prašili na soncu. Stranske poti uničenim makadamskih poti, preko katerih so vodili marš, so bile prepojene s krvjo tistih, ki so upali prositi za hrano ali vodo. Slednji namreč niso fasali ničesar od tega, temveč so bili ustreljeni, še raje pa pretepeni do smrti. Ko so naposled prispeli na cilj, pa niso doživeli sprejema, za katerega so neprestano molili- temveč so jih potisnili v še hujše grozote, pri katerih se zdi »Bataanski marš« sprehod skozi park. 

V kampu O'Donnell je namreč očigledno veljal rek, da je ujetnik vreden manj kot žival. Japonci so resda bili častni možje; zato so predajo črtili in posledično je po »listi pravic« veljalo, da se z ljudmi, ki se predajo ravna najslabše možno. Vsi uporniki so bili mučeni in prepuščeni lakoti- delali so vsi; tudi tisti, ki so bili tik pred smrtjo. Japonci se niso trudili, da bi odpravili bolezni, zato je obolevalo vedno več nesrečnežev. Miline niso pokazali nikomur, zato so se z njimi kruto igrali. Uporabljali so jih za strelne tarče ter jih prislili, da so se sami fizično poškodovali. Sčasoma so vse ujetnike (ki niso umrli) premestil v druga ujetniška taborišča, kjer jim ni šlo nič slabše. V taboriščih na Japonskem je umrlo približno 40% vseh Američanov, ki so bili tjakaj poslani. Za informacijo, v Nemških ustreznicah taborišč, sta podlegla dva odstotka. 

Zgodba o Bataanskem maršu smrti se zaključi z eksekucijo generala Homma, ki so ga obdolžili vojnih zločinov najvišje ravni. Tretjega aprila, 1946; leto dni po predaji Japonske (sramota za lasten narod? Ali zgolj iskra pameti v tem ognjemetu lažne pogumnosti) je Homma še poslednjič vdihnil. Kaj je premišljeval ob smrti, bi težko rekel. Nemara si je ponavljal besede, ki jih je nekdo izrekel Američanom, ko so se ti zbali, da bi utegnili Japonci z njimi kruto ravnati. Dejal je: »We are not barbarians«.

sobota, 18. april 2009

Saw (2004)

In smo na začetku- ko je bil Jigsaw še sam samcat in njegova genialnost nemara največja. Razlog, da prvi del opišem kot zadnjega na seznamu, je preprost: enka je film zase. Svoja umetnina, ki se (kljub nadaljevanju zgodbe) loči od ostalih delov. Vesolje, ki ga je ustvarila saga Saw, bi sam razdelil na dva dela- film Saw, ter serija Saw - Saw 5 (+ prihajajoči Saw VI). 

I'm sick...

Prvenec premore tisti šarm, da svoj žanr, ki se nekako uvrsti v slasher oziroma survival horror. Res carski filing so uspeli ustvariti; dejstvu, da je bilo v projekt položeno zelo malo denarnih sredstev, navzlic. Vse je tako kot mora biti- vzdušje se iz počasnega in morečega spreminja v hitro, kar filmu zelo paše. Tudi mimobežna predstavitev nekaj stranskih zgodb zadane in z minimalizmom sporoči ravno tisto, kar mora. Nekateri filmi ustvarjajo stranske zgodbe skozi polurne seanse- Žagi pa to uspe v parih sekundah. Res lepo je videti kaj tako uravnoteženega. Vzdušje pa ni vse, kar izvirnik ponudi. Tukaj je, nemara pomembnejša, napetost. Napetost, ob kateri čutiš in veš, da gre nekaj narobe- vse do konca pa ne ugotoviš, kaj. Šokantni filmski zaključki so popularni, enega najboljših pa pričakamo ravno v Žagi. No, morda pretiravam, ampak v svoji zvrsti triler/SH je takoj za kultnim Se7en. 

...Sick from the disease eating away at me inside...

Splošno karizmatičnost, ki preveva celotno delo; pa si lastijo tudi liki. Prav simpatično legendarni so- od Jigsawa, preko policista Davida, stalkerja Adama inu doktorja Gordona. Žal je pa tudi res, da so nekateri (Gordon, Adam) igrali precej leseno; zato Saw tukaj izgubi par točk spojitve z resničnostjo, saj so nekateri karakterji (četudi predstavljeni odlično) preveč enostavni, počasni, leseni. Resda v filmu ne srečamo kakšnega znanega igralca; ampak minus je minus. No, res pa je, da imamo čas spoznati zgolj Gordona in delno Adama, saj čas beži- z njim pa film. Ravno, ko malce zasovražimo počasno vzdušje; nas pričaka nov nivo- kjer se vse začne dogajati (pre)hitro. 

...I'm sick of people who don't appreciate their blessings...

Fabula se torej vrti okoli Adama in Gordona. Slednji je doktor, pred-slednji pa fotograf, stalker; ki v zameno za plačilo zalezuje in slika zahtevane karakterje. Skrivnostni bolnik oba ugrabi in ju natrpa v klet; od koder se njuno preživetje loči na dva dela: Adam ima nalogo, da preprosto preživi par ur; Gordon pa ga mora v teh parih urah ubiti- sicer bo morilec storil krepot njegovi družini. Vseskozi spremljamo osebno tragedijo oseb; nezaupanje v kriznih situacijah+ namigovanje na to, kdo bi lahko bil morilec, ki ju je ugrabil. Zgodba je fino tekoča, s tem, da predstavi stranske zgodbe policista, ki je na sledi Jigsawu+ zgodbe parih ljudi, ki niso cenili svojega življenja. In zgodbo Zepa, ki v filmu nosi veliko vlogo. Zep je hkrati morilec in odrešenik- Gordonov/Adamov osebni Bog, ki nadzoruje njunina koraka.

...I want to play a game.  

To je toraj okvir, ki ga je ustvaril prvenec danes precej popularne sage. Omeniti moram še izjemno glasbeno podlago ter surov artistični pogled- klet, kjer se vse dogaja, je namreč nabita z negativno atmosfero. Ti vidiki so jim res uspeli. Žalostno je torej, da niso potegnili krivulje do konca; saj ima tako film nemalo težav- igranje ni nadpovprečno, zgodba ne preveč samosvoja; nihanja atmosfere so občasno tečna, nadaljevanja pa so odvzela čar prvencu. Ako slednjih niste gledali, boste Saw cenili bolj, končni oceni pa zagotovo prišteli vsaj +1.0.

Ocena v okviru žanra: 8.0/10

Skupna ocena: 7.5/10

http://www.imdb.com/title/tt0387564/

Saw II (2005)

Nadaljevanje Žage je vse to, kar izvirna Žaga ni bila. Oziroma je bila, vendar je vse podvojeno. Slabo je to, da v negativnem smislu. Že zaplet je debilen in prinese prvega Ugankarjevega pomagača, Amando; katera se poprej (skupaj s četico ostalih likov) rešuje iz več zagat. Point je, da bi se lahko rešili vsi; ako bi delovali složno. Nekako tako kot v Žagi 5, le, da je tukaj složnost postranskega pomena; saj se Jigsaw prav trudi, da bi tekmovalce skregal med seboj. A je nemara pričakoval, da se bodo tekmovalci poljubili med seboj, ko so izvedeli; da je nekdo med njimi uničil življenja drugega? Res hecno, ker Jigsaw takih napak načeloma ne počne.

Ampak konec koncev, film le ni tako gnil sekvel, kot se obeta. Prinese približno zanimiv končni twist; čeprav le ta ni na nivoju prvenca; ter izboljšano igro. Drugi žagi se pozna, da jo je režiral drug človek in, da v njej igrajo drugi ljudje. Tudi osnovna fabula; torej to, da hoče Ugankar učiti potrpežljivosti mi je fina; in pogovor med slednjim in policajem je takisto zanimiv. Kot prvi sekvel je često soliden, ampak kot gledalec se nisem moral znebiti občutka, da se film vseskozi trudi degradirati enko. Res, nekatere scene iz enke naredi bolj logične- a zato manj skrivnostne in bolj prežete. Amanda ni niti približno tako karizmatična kot Ugankar; zato sem že tukaj dobil obet, da se v vlogi zlobneža ne bo znašla. 

Tudi o Saw 2 težko napišem še kaj. Je čisto soliden sekvel, ampak uniči nekaj dobrega občutka iz prvenca. Zato bi bilo nemara najboljše, da dvojke nikoli ne bi posneli.

Ocena v okviru žanra: 3.9/10

Skupna ocena: 3.1/10

http://www.imdb.com/title/tt0432348/

petek, 17. april 2009

Saw III (2006)

Bolj gremo nazaj, svetlejši so načeloma filmi, ako verjamemo reku- da od prvenca navzgor kvaliteta pada. Ampak, kot sem naznanil že v prejšnji objavi, temu ni zmerom tako. Saw 3 se mi zdi tretji na lestvini najboljših delov sage; a obenem krepko pod nivojem njenega nadaljevanja, kaj šele prvenca. Saw III je v splošnem tipičen slasher, ki ne izstopa po ničemer- v njem je kri, še več krvi; zgodba je izjemno slabo predstavljena, liki so nadvse plitvi; igralci pod nivojem. Resda je tukaj serija štartala v novo smer, smer vedno večje zmedenosti; novih morilcev in predstavitvami novih podlikov. 

Recept očigledno ni popoln, saj film tako izpade malenkost češko. Osnovna štorija spremlja moža, ki se bori za življenje žene; in je postavljen skozi linijo iger, kjer lahko reši življenje ljudi, ki jih bodisi ne pozna, bodisi jih iskreno sovraži. Avtorji scenarija so očitno hoteli prikazati njegovo zgodbo kot tragično zgodbo o liku, na katerega plečih visijo življenja ljudi. Slednje namere so neprimerno boljše izpadle v Saw IV, saj je glavni lik trojke preprosto plitev in pozabljiv. Tudi Amanda in Jigsaw sta v trojki plitva; čeravno je to najslabše, kar so režiserji lahko naredili- Amanda v tem delu namreč nosi veliko vlogo, zato je takšno ravnanje z njenim likom nesprejemljivo.

Ta film iskreno sovražim- enako kot sovražim dvojko in petko. Kakšen obširnejši opis je nepotreben, saj sem povedal vse, kar lahko o filmu povem- brez, da vam uničim presenečenja ob ogledu- igra je slaba, zgodba takisto; režija je solidna, krvi je ogromno. 

Ocena v okviru žanra: 4.0/10

Skupna ocena: 3.2/10

http://www.imdb.com/title/tt0489270/

Saw IV (2007)

Vračamo se torej nazaj v preteklost in tokrat bom vpogledal četrti del sage Saw. Ta del nekako štejem kot najboljšega po prvencu, akoravno mu pretirane kvalitete temu navzlic ne priznavam. Resda ni veliko tistih, ki bi se strinjali z mano- večina namreč favorizita prvo nadaljevanje oziroma zaključek prve trilogijo; štirko pa iskreno sovraži. 

Tudi sam sem se sprva posluževal tega mnenja. Iskreno sem sovražil to, da je Saw IV izvirno pripoved dokončno raztrgal, in svoje vrvi (ki jih je napletel IV) potegnil v sam prvenec; posledično pa je slednji izgubil na kvaliteti. Je pa nekaj drugega, kar me danes - leto in pol po ogledu - tako impresionira, da mi je film pravzaprav dober. Nič ni to drugega, kot Ugankarjeva (kot so nadimek Jigsaw prevedli v naš jezik) mojstrskost- njegov nadživljenski nadzor, da celo mrtev spremlja in nadzira dogajanje. To je njegova zgodba, njegovo veličastje in premišljenost epskih proporcev. Sam je spletel svojo usodo, žrtvoval se je za svoje življensko delo, ki se z njegovo smrtjo ni končalo. Zraven tega pa ne popušča niti svojim vajencem, svojim otrokom- temveč jim jasno napove, da izhod brez igre ni mogoč. 

Saw IV sledi fabuli policista Rigga, ki s svojim življenskim optimizmom skuša pomagati vsakogar. Jigsaw se odloči, da tako ne gre- zato slednjega postavi pred niz iger, kjer ima dve opciji- ali žrtvuje ljudi, ki jih ne pozna (in načeloma gre za slabe ljudi)- ali pa žrtvuje dva stanovska kolega. Sledi enourna rešilna odesijada, na poti katere je raztreseno še veliko iger; nekaj vpogledov v preteklost (ki, med drugim, prikažejo Ugankarjevo prvo žrtev in igro slednje), povezave s prejšnjimi deli ter kvazi-šokanten zaključek. Slednji ni slab, ako bi kdo to tako razumel; le rahlo pričakovan je- na samem koncu pa ne dosledno razumljiv; saj ena izmed oseb preveč spremeni zunanji videz, da bi bilo jasno vidno, kdo ta oseba je. Lepo se mi zdi, da so stranske zgodbe vsaj približno razdelane, in, da dejansko čutimo osebe. V tem žanru to ni ravno v navadi. 

Film ni prelomen, kamoli odličen- je pa dober predstavnik svoje prežgane zvrsti. Kaj reči kot zaključek? Ava, Jigsaw. Tukaj je bila tvoja serija še zadnjič prebavljiva.

Ocena v okviru žanra: 6.7/10

Skupna ocena: 5.0/10

http://www.imdb.com/title/tt0890870/
 

Saw 0.5

Če že govorim o seriji Saw; velja omeniti tudi zanimiv projekt Saw 0.5- 10 minutni film, ki se kronološko dogaja pred prvo Žago. 

Celoten film je dosegljiv na lastnem youtube kanalu.

Are you grateful, David?

četrtek, 16. april 2009

Saw V (2008)

Moj pregled serije Saw, bo nekako samosvoj; saj se ga bom lotil od zadnjega dela nazaj; torej od Saw 5 do izvirne žage, ki je kinematografe zadela leta 2004. Vsekakor gre za zanimiv in vpogleda vreden niz grozljivk, ki so marsikomu ta žanr nadvse priljubile. Ampak spomini so najbolj sveži takrat, ko si film ogledaš- in nazadnje sem si ogledal Saw 5. 

Bil (in sem) pošteno razočaran. Še Saw 4 mi je bil soliden, ampak Saw 5 je preprosto slab film. V prvencu in prvih treh nadaljevanjih je bilo ogromno dogajanja in zgodbe; zdaj pa se domala ves film vrti okoli iger, kot serija imenuje neprivlačno borbo za življenje, ki velikokrat poteka skozi posebne pripravice, ki so nekako najizvirnejši del celotne serije. In zaslužnik za marsikak šok-trenutek, ki jih je serija pripravila nemalo. 

Peta Žaga je totalno predvidljiva. Mislim, kako so lahko sklepali, da bo kdorkoli pričakoval, da bo kdo razkril in ubil Hoffmana. V sekundi, ko sem ugotovil okoli česa se bo vrtela zgodba, sem vedel, kako se bo končala. In konec ni šokanten, debilen kvečjemu. Glede ostalih stvari- igralci so (pogojno) odigrali solidno in Hoffman ima priložnost, da postane resnično carski antijunak. Naslednja stvar- igre. Razen poslednje so mi bile neizvirne... pozabljive! S tem, da je ogromno vračanja v preteklost, k igram, ki so jih igrale žrtve iz prejšnjih delov. Zelo hudo je, da je najslabša past tista, okoli katere se vrti celoten film. Prikazuje ljudi, ki bi se s složnostjo rešili smrti. Saj ne rečem- obeta, ampak ne izkoristi priložnosti. Tudi prizora, ki ga prikazuje uradni plakat filma, v samem filmu ni videti. 

Pa tudi naivnost! Saj pri poslednji pasti 'petih' bi lahko uporabila truplo iz prejšnje sobe. A je res kdo tako neumen, da bi to spregledal? Edini zanimiv trenutek je, ko Jill odpre Jigsawovo zapuščino, leseno šatuljo, nakar gledalec ne izve, kaj ta vsebuje. Sam se nagibam k trditvi, da bo Jigsawova žena nekako na test postavila Hoffmana. Saj se spomnite besed iz začetka četrtega dela:''You think you will walk away untested?''. Ali pa je bil njegov test skrivanje pred agentom Strahm. Svetovna zmeda. No- bo naslednjo noč čarovnic vsaj kaj za gledat.

Ocena v okviru žanra: 4.0/10

Skupna ocena: 3.0/10

http://www.imdb.com/title/tt1132626/

Stephen King- Four Past Midnight (1990)

Štiri čez polnoč je ciklus štirih kratkih zgodb, izpod peresa Stephen Kinga, ki si kronološko sledijo takole: The Langoliers, Secret Window - Secret Garden, The Library Policeman, and The Sun Dog. Ciklus je izdal septembra 1990, med bralci pa je doživela raznolike odzive. Nekateri Kingu očitajo, da so zgodbe preveč podobne nekaterim njegovim že objavljenim delom, nekateri pa so mu očitali, da je zgodba The Sun Dog preprosto preslaba, da bi si zaslužila prisotnost v tako veličastni družbi. Sam se ne strinjam predvsem s slednjimi, saj mi je Aparat (The Sun Dog) celo boljši kot Izterjevalec (The Library Policeman), obenem pa sta mi obe slabši od Langolierjev ter Skrivnega Okna - Skrivnega Vrta, ki sta po kvaliteti tam-tam.

Langolierji, katerih osnovna fabula je dokaj izvirna, se pričnejo na letalu, kjer Brian Engle ter par ostalih potnikov potuje proti Bostonu. Ko Brain zaziba v spanec, se letalu pripeti nekaj čudnega in, ko se zbudi, je na letalu le še ducat potnikov- ostali, skupaj z pilotoma, so izpuhteli v zrak. Od tam na tla, kamor pristanejo; kmalu ugotavši; da niso več v svojem svetu. So v svetu, ki se bo končal s tem, da ga bodo pojedli Langolierji, skrivnostne kreature, ki žrejo ozemlje. Četica likov je nadvse simpatična in dobro opisana- na vrhu z egoistom in jasnovidno slepo deklico. Čeprav prvih par poglavij ne deluje odličnih, je delo celokupno ravno to. Številni preobrati ter skrivnosti, ki se razrešijo tekom odisejade po svetu niča, te vseskozi vlečejo naprej. Zgodba pa je dobila tudi svoj izdelek sedme umetnosti- istoimenski film v dveh delih. In, če se knjiga danes čita odlično, film dandanes izpade smešen.

Druga zgodba v ciklusu se ukvarja s problematiko kraje avtorskih pravic, okoli katere je King napletel že marsikatero svojo štorijo. Tale spremlja uspešnega pisatelja, ki se zaradi domnevne kraje zgodbe, zaplete s skrivnostnežem, ki si je nadel ime John Shooter. Ta mu zlagoma uničuje življenje; a kot vedno- ni vse tako, kot se zdi. Čeprav je nit osnovne zgodbe spletena podobno kot pri Temni Polovici (1989) istega avtorja, ima Skrivno Okno - Skrivni Vrt številne samosvoje zaplete in marsikak bralec meni, da je ravno to delo najboljšo v omenjenem ciklusu. Kot večina Kingovih del, je tudi tole doživela svojo filmsko upodobitev, v kateri je glavno vlogo, rahlo neprepričljivo odigral Johnny Depp. A slednja upodobitev je nemara boljša kot sama knjiga; sploh odličen zaključek filma, ki v knjigi manjka.  

Naslednja zgodba je na moji osebni lestvici postavljena na najnižjo mesto. Čeprav bi lahko ravno v tej našli največ materiala za razprave, sem sam bral z veliko muko. Osnovna zgodba o Samu je sicer zanimiva in večkrat postreže z retrospektivo, kjer se Sam sooči s strahovi iz svojega otroštva. In knjiga govori ravno o teh. O strahovih, ki jih je Sam potlačil, a pridejo na plan, ravno, ko bi to najmanj pričakoval. Knjigi prav tako ne moram očitati slabe atmosfere, saj je ta odlična in ob številnih retrospektivah (ravno te so v delu najbolj zanimive) te oblije mrzel pot. Očitam ji pa naslednje: pretirano razvlečenost začetnega dela ter preveč opisovanja dogodkov, ki v sami zgodbi niso pomembni. Saj ne rečem, v nekaterih zgodbah so ti nujno potrebni, da je knjiga celokupno bolj raznolika, ampak pri Izterjevalcu se to ne obnese. Bolj kot Aparat, bi sam iz zbirke izločil Izterjevalca. No, kakorkoli; oris štorije je preprost- Samu knjižnični izterjevalec (človek, ki po domovih nabira dolgove za pozabljene knjige) napove smrt, ako ne vrne enega dela. Sam te knjige pak ne najde, zatorej ga Izterjevalec še enkrat obišče. Tokrat z zgodbo o samem hudiču, ki med ljudstvom preži na nesrečneže. Kaj več bi bil nepotreben kvarnik za vas, zatorej tu potegnem črto.

Poslednja zgodba je Aparat, ki govori o fantu, ki za rojstni dan prejme polaroidni fotoaparat, ki premore čudne moči. Te se tikajo identične fotografije psa, ki nadomestijo fotografije, ki jih s fotoaparatom v resnici posnameš. Fanta aparat obsede in kmalu ga pokaže tudi lokalnemu popravljavcu ur, katerega doleti enaka usoda. Sledi ugibanje o tem, kaj aparat prinaša ter kakšno moč v resnici poseduje. Veliko je govora o nadnaravnem in duhovih; ampak na koncu štorija postane osebna- in zato je nemara najbolj vredna branja. Knjiga ima zelo temačno vzdušje, očitam pa ji slab zaključni del ter odprt konec. Ali pa ji ravno slednjega štejem v plus? Vsekakor se mi zdijo obtožbe, da je Aparat najslabše delo v Štiri čez polnoč pretirane in krivične.

Najbolj preprosti povzetek napisanega bi bil: prav dobro. Bolj ali manj. Definitivno pa vredno branja. Celotno zbirko dobite tudi v -ne ravno posrečenih- slovenskih prevodih. Hja, očitno se ne najdejo pravi ljudje, ki bi jih jel zaposliti za prevod Stephenovih del. Resda njegov slog ni nič posebnega; ampak prevodi njegovih del (s parimi izjemami) so slabi. Zatorej upravičeno dvomim v prevod njegovega najodličnejšega dela IT, ki s svojimi tisoč stranmi očigledno ustrahuje vsakega prevajalca, ki se je Kralja že lotil. No, bomo videli kako bo v prihodnosti; do tedaj pa se zabavajte s predstavljenim ciklom.

Carski komad(i) # 1

Akoravno glasbe ne poslušam tako veliko kot povprečen človek; vsake toliko najdem komad, ki mi nadpovprečno dogaja. Prvi tak:

torek, 14. april 2009

Kolosej in nevzgojenci

Nevzgojencev je vseh vrst, a večine jih niti ne zaznamo. Zatorej mi je omogočeno pizdenje zgolj čez tiste, ki so opazni in najedajo meni. In eni takih so breizmni težaki v kinih, ki itak precenjeno izkušnjo naredijo ogabno. Akoravno sem se zaklel, da v kino zaradi njih več ne stopim, me to na nek način obdaja z žalostjo. Kino je še zmeraj tisti prostor, kjer je filmska izkušnja najboljša, pardon, je bila najboljša- pred generacijo, ki je smisel kina uničila.

To so težaki, ki se v kinih obnašajo kot doma pred TVjem. Ako ne hujše, saj jih tukaj starši nimajo vsaj malo pod nadzorom. Zvonenjem telefonov se človek navadi, težko pa se navadiš letečih kokic, prežvekovalni oktet ter glasno pogovarjanje in debatiranje scen. Človek, v kinu nisi sam, in mene ne zanima, kaj meniš o določenem prizoru na ekranu. Res debilno situacijo sem doživel, ko so med predvajanjem Žage (04) obiskovalci ob enem izmed prizorov preprosto začeli ploskati. Res efektiven je bil ta izkaz spoštovanja. In film Kristosov Pasijon, ob katerega ogledu se je sosed cel čas smejal. Resda ima vsak svoj smisel za humor, ampak, da Pasijon šteješ med komedije, pa je rahlo huda. No, zraven glasovnih debilnosti prištej še odnos do prostora, saj je za marsikoga kino prosto odlagališče odpadkov. Poglejte kdaj dvorano po ogledu. Svinjak.

Bi pa preživel vse, ako bi bilo vse drugo okej. Pa ni. Enkrat jim ne dela ozvočenje, drugič crkne klima; tretjič ti nočejo dati popusta, akoravno ti pisno pripada. Tak odnos do strank mi gre izjemno na kurac in Kolosej kot vodilna veja kino dvoran pri nas, bi lahko poskrbela za zdrav in korekten odnos. Ampak ne. Nevzgojenci so zgolj kaplja čez rob kozarca, ki ga docela enakovredno polni odnos tamkajšnjih uslužbencev. Je pa res, da se lahko oboje spremeni. Prvič, za filme, ki niso primerni za mladino, naj slednje pač ne spuščajo v kinodvorane. V normalnih državah je tako pravilo in starostne omejitve veljajo; Slovenija pa je ena izmed treh držav, ki še vztraja pri tem, da oznak ni. Drugič, naj nabavijo varnostnike, ki bodo debilčke metali iz predstav. Ako jim pa ti pomenijo več kot ostali, normalni gledalci, pa tudi OK. Ampak naj mi to povejo, ne pa zagotavljajo "red in mir", ki ga domala ni.

Kako naj si v takšnih razmerah kdo sploh ogleda kakšen film? Jaz sem še navajen, kaj pa starejši od petdesetih let, ki takih nevzgojencev ne pomnijo? Kako naj si ostarel par privošči ogled filma, ako faše debilne opazke in kokice v lasuljo? In kako naj morebitnemu naraščaju v prihodnosti predstavim takšne prostore? Naj jim rečem, da je to prostor, kjer ob ogledu filma uživaš v največji meri? Ali naj povem tako kot je: svinjak. No ja, vsaj dovolj časa še imam, da se na to pripravim.

ponedeljek, 13. april 2009

Črnogledost

Zamišljati si sebe nekje v prihodnosti je jako popularno početje, akoravno velikokrat ne ravno smiselno. V razmerah naše pokvarjene družbe, je vsako zretje v lepo in bistro prihodnost kojci oklicano za optimizem. Ampak kam bi prišli, ako ljudje bi si ne znali predstavljati lepe prihodnosti? Menim, da bi bilo s tem odvzeto še poslednja možnost, da to učakamo. 

A ni vse črno, zatorej je strumno zrtje nekam v daljavo pri meni na mestu. Ni res vse, kar govorijo mediji in ni vsa zloba na svetu nastrojena danes. Ta je bila od vekomaj; razlika je le v tem, da se danes informacije širijo (pre)hitro. Vsak dan slišimo o novih spopadih, o novih revežih in šolskem pokolu. Izvzemjajoči slednjega, so ti na svetu od vekomaj. Vojne, lakota in bolezni so pač med nami odkar je prvi pračlovek udaril drugega pračloveka in ga naredil podložnega. Večina ljudi meni, da svet temelji na pravilih, ki so se izoblikovala skozi sodobno zgodovino- pa ni res, glavina pravil prihaja iz časov naših daljnih prednikov. Še enocelične živali so slonele na enakih pravilih in osnovnih družbenih vzorcih- sožitje ali plenilstvo. Spreminja se naš odnos do teh pravil, ne pa pravila sama. 

In to je tudi razlog mojega današnjega pisanja. Kolikor nam mediji skušajo povedati, da svet propada pod nogami; bi naš odgovor moral biti: "svet to počne že tisočletja. Povejte kaj novega". Ampak ljudje pač ne zmorejo tega (vključno z mano), saj je dosti lažje verjeti medijem (ki imajo dokaze, da je svet slab), furati safr in se bati za prihodnost, tako našo, kot naših potomcev. Le da to ni pravi način, saj nam pretirana črnogledost odvzame zdrav pogled in presojo prihodnosti, ki obeta. Svet morda propada, morda propadajo tudi naša življenja; ampak dotedanji princip pravi, da za vsakim padcem sledi vzpon, ako ne sledi še več padcev in šele potem vzpon. Res, ni preveč pozitivna ta misel; ampak v notranjosti hoče povedati, da vzpon je. Vedno, nepreklicno. 

Gotovo imate ogromno primerov, kjer vzpona ni. Živel je nesrečno življenje, umrl reven in osamljen. Za njega je bila srečna samo še smrt. Morda pa le? Smrt je bila njegovo odrešenje in upanje na boljše življenje, ki ga bo užil nekje drugod. V drugih svetovih. Heh, pretiravam. Smrt načeloma pač ni odrešenje, samomor pa še manj; v principu gre zgolj za zadnji pobeg iz težav. Nemara obstajajo primeri, ko je vse tako propadlo, da je samomor odrešitev. V 99% pa ni. Ako boš kdaj uvidel, da tako več dalje ne gre; ne zveži zanke na vrvi- temveč vzemi kar imaš in stori nekaj, da dobiš tisto, kar ti pripada. Sreča. Veselje. To je naš svet in stoji še samo zato, ker so si ljudje vzeli tisto, kar jim je pripadalo. Teorija obstoja stoji pokončno.

Kaj hočem povedati je to, da nikoli ni prepozno za nobeno stvar. Noben začetek ni prepozen in nobena optimistična napoved vnaprej zlagana. V nobenem primeru pa ne molite za lahko življenje. Tako življenje ni vnaprej usojeno nikomur. Ako ga imajo, so ga sami naredili takšnega. Če že, molite za moč, da boste preživeli težko življenje. In iz njega naredili lahkega. 

nedelja, 12. april 2009

Negativne posledice piratstva #1

Fakt da kanim v tem razdelku bloga komentirati negativne čeri spleta, je menda jasno viden. A sled tega, da je mnogim ljudem piratstvo pozitivna lastnost, je moja uvrstitev med negativne morda sporna. Saj ne rečem, tudi sam v piratstvu vidim pozitivne lastnosti, kot so to, da lahko izdelek pred nakupom dodobra stestiraš, ter dejstvo, da ti je na kratki rok dosegljivo več robe. Ako se pa opredelim zgolj na vidik piratiziranja filmov, pa so mi piratske strani vzeli mnogo dobrin, s katerimi sem živel v simbiozi.

Negativne posledice piratstva #1 - propad videotek

Slednje ustanove so pač del mojega življenja; tako kot Nočna mora iz Ulice Brestov, Stephen King in Street Fighter. Domala vsak teden je bil obisk videoteke (v mojem otroštvu) nuja; fiks, ki ni imel slabih posledic. Največkrat sem samo krožil po videoteki, si ogledoval platnice videokaset in si včasih celo katero izposodil. Dejstvo, da sem bil obkrožen s filmi, je name delovalo blagodejno- obenem pa mi je prostor buril duhove tako kot noben pred (in po) njem. Kakorkoli že, prejšnji mesec so zaprli videoteko Metulj, ki je bila edina, ki sem jo obiskoval. Baje jim ni zneslo. Valda, kdo si bo uničeval noge in se sprehodil do bližnje stavbe, ako vse dobi za internetom. Sama ideja sposojevalnic in dajanja denarja za začasni najem mi sicer nikoli ni bila všeč, a brskanje med filmi (ki sem si jih pozneje ceneje naročil iz e-baya, hehe) je bilo nekaj posebnega; in noben, še tako lepo urejen torrent tracker, tistega vzdušja ne more poustvariti. Tako je to pač bilo.

sobota, 11. april 2009

Ed Wood (1994)

Pričujoč opis je nekaj posebnega. Zraven tega da opisujem jako poseben film, opisujem film; ki se na moji lestvici najboljših uvrsti na sam vrh. Ed Wood je mojstrovina. Težko bi rekel, da gre za umetnost- tega filma namreč ne štejem med umetnost; čeprav tak naziv priznavam mnogim drugim. Enostavno gre za preveč realističen film; ki mu uspe biti vesel in žalosten obenem. Zraven tega pa dostavi sporočila, ki jih ni zmogel dostaviti domala noben film pred tem. Tim Burton, avtor filma, je tukaj pustil vso svojo mojstrstvo in dostavil film, ki je naredil mrtvega (slabega) režiserja bolj živega, kot so neuspešnejši živeči režiserji danes.

Zgodba, kot že rečeno, govori o življenju (»uradno«) najslabšem režiserju vseh časov. Govori o njegovem ustvarjanju, prikaže delček njegovega zasebnega življenja; in poseže v življenja ljudi, ki jih je Wood poznal. V filmu spremljamo tudi poslednje igralske težave legende Béla Lugosija. Štorija spremlja nastanek treh Edovih filmov: Glen or Glenda, Bride of the Monster ter Plan 9 from Outer Space. Prikazuje odrekanje, ki ga je Ed moral vložiti, da je posnel filme, ki so bili toliko kritizirani. In kljub poraznim rezultatom ni odnehal. Film je napol komedija, napol drama- v enaki meri se iz njegovega življenja norčuje, kot sam lik Eda poveličuje.

Režija je odlična. Predstavljena je v obliki filmov, ki jih je posnel Ed; vključno s kultnim pozdravom na začetku. Bo tvoje srce vzdržalo šokantna dejstva te resnične zgodbe Edwarda D. Wooda mlajšega? Tudi glasbena podlaga je prfektna- odlično je namreč potegnjena krivulja med žalostnimi in vedrimi toni. Sicer se v besedi sliši slabo, a na platnu izpade odlično. Enako kot igranje (v vlogi Eda se je znašel Johnny Depp, ki je odigral mojstrsko). Povedati moram, da sem nekje na polovici filma dejansko pozabil, da Lugosi ni Lugosi, temveč Martin Landau. Tako realistično mu je uspelo karakter prenesti na mali zaslon. Direktorju je uspelo najti izjemno igralsko ekipo, ki so snemali z ljubeznijo. Vidi se, da Depp razume Edov karakter, zatorej je verjetno najboljša izbira za njegovo vlogo. Tako to gre, ako filme snemaš z ljubeznijo. Jih je Wood tudi?

Film je nabit s pozitivno energijo, a obenem drži čudno žalostno atmosfero. Redki so filmi, ki jim uspe poustvariti kaj takšnega. Ed Wood je bil rojen, da snema filme. To je bila njegova usoda- njegova želja in poslanstvo. Celotno življenje so ga vsi odvračali od tega, da bi posnel nove in nove filme; zmanjkovalo mu je denarja- ampak ni odnehal. Njegovo življenje od zunaj ni izgledalo najboljše. Ljudje so pričakovali, da se bo Ed zlomil; a znotraj sebe je bil zmeraj zmagovalec. Najlepše pa je, da film dostavi sporočilo, ki se tiče ljudi, ne pa celotnega sveta in težav, ki jih naš planet ima. Ne glede na to, kakšen si rojen; kako izgledaš in kako nizko je stanje na tvojem računu- lahko (in moraš) si vzeti tisto, kar imaš tisti trenutek na voljo in storiti s tem to, kar sam želiš. Ljubezen do filmov je nekaj, kar je Ed imel. Četudi so bili njegovi filmi slabši, je te premogel več, kot večina današnjih ustvarjalcev. Ocena je moj poklon temu filmu. In poklon režiserjema, ki ju nadvse spoštujem. Ed Wood, Tim Burton: vsaka čast! 

Ocena v okviru žanra: 9.7/10

Skupna ocena: 9.5/10

http://www.imdb.com/title/tt0109707/

The last border (1993)

Če se sprašujete, kakšen mora biti film, da je slabši od (priznano) najslabšega filma sploh- Plan 9 from Outer Space, bo ogled tega filma dovolj, da boste Plan 9 odslej cenili kot mojstrovino. Sicer osebno menim, da je Plan 9 odličen in nadvse smešen film, ampak avtoritete so odločile, da bo pač najslabši. Kaj potem porečejo na tole?

Film je dejansko low, ampak ne na tak način kot Plan 9. Last Border obravnava post-apokaliptično tematiko, kjer je ozemlje razdeljeno med »tolpe« in eni tolpi vlada Duke s šestimi vojaki. No, dejansko jih je več; ampak jih igrajo isti igralci- ko kdo umre, se spet pojavi, ampak v vlogi drugega karakterja. Na drugi strani reke imamo dva upornika (vmes je glavni lik, Jake), ki v filmu sploh nimata nobene vloge. Ja, glavni lik je pač predstavljen tako v tri krasne, stori pa natanko nič. Duka namreč ne fenta on. Nasploh je v filmu hudo malo akcije (oziroma, akcije ni) in hudo malo smrti, ki so v tem žanru kar količinsko velike. Vse kar stori negativec je, da ubije nemočno babico. Da je mera polna, je več kot ¼ filma zgolj snemanje pokrajine, grmovja- ter trikrat ponovljen posnetek letala, ki prečka pokrajino. Glede pokrajine; celoten film je posnet na Finskem, na neki postani ravnici. 

Bolj cenenega filma preprosto ni- vse kar ga sestavlja so pogledi glavnih igralcev, streljanje z zračno, par motoristov ter plastični uziji. Je pa res, da film lahko priporočam ravno zaradi njegove cenenosti. Sam sem ob ogledu občasno umiral od smeha, saj so nekatere situacije tako bolno smešne, da sem se smilil sebi in svojemu smislu za humor. Ako ga kanite ogledati s prijatelji, bo izkušnja sled vaše predpripravljenosti še boljša.  
Ocena v okviru žanra: 5.7/10

Skupna ocena: 1.2/10

http://www.imdb.com/title/tt0107364/

Guinea Pig: He Never Dies (1986)

Odločil sem se, da priobčim recenzijo še enega izmed nadaljevanj Guinea Pig. Mnogi ste mislili, da je logičen zgolj opis dvojke (saj je ta edina zvesta izvirniku, kar se tiče poante- dokaj realističnega mučenja in izživljanja), ampak sam sem se odločil za trojko. Zakaj? Ker je preprosto najslabši film, kar sem ga imel priložnost videti. 

Film ni dober niti, ako ga bi vrednotili v filmsko subkulturo žanra b-film. Taki filmi so mi načeloma odličnih in ob njih nadvse uživam, ampak tale spada v neko povsem drugo kategorijo. Oziroma dimenzijo… 

Začetek je pravzaprav obetaven, kakor tudi povzetek na Wikipedia.com. Ta pravi, ''The third film revolves around a bizarre crime scene in which it appeared that a man had cut himself apart and played with his body parts for several hours before dying.'' Ja, sliši se odlično- torej bomo dobili film, kjer se bo naključnež igral s svojim telesom? No, predujem je neuslišan, saj je tretji del Guinea Pig prvak nesmisla. Govori torej o možu, ki se pred smrtjo igra s svojim telesom. Ampak hec je v tem, da je ta možakar nesmrten. Karkoli stori, nič mu ne prizadene bolečine. Film se posledično ne konča z njegovo smrtjo, akoravno fantič želi storiti samomor, ker ga je prizadelo dekle. Zgodba je tako nepotrebna in plitva, vključi legendo o »legendarnemu nesmrtnemu človeku« in močeh, ki jih poseduje. Niti krvavi prizori niso več tisto, kar so bili v prvencu in nadaljevanju- saj izpadejo preprosto poceni in (kar je huje) dolgočasni. Akoravno že Hudičev eksperiment in Cvetlice Mesa in Krvi izpadejo bedni, je tole še huje- in je upravičeno zadnji del, ki sem si ga ogledal (ker sem nekje prečital, da je vsak naslednik slabši.). 

Če bi bil ta film preprosto slab, torej b-movie; bi ga nemara priporočal. Sedaj ga ne, sploh ob konkurenci, ki jo ima. 

Ocena v okviru žanra: 1.0/10

Skupna ocena: 0.5/10

http://www.imdb.com/title/tt0161636/

Planet Terror (2007)

Verjamem, da je nemalo takšnih, ki najprej čekirajo oceno. Tisti, ki so to storili- in prebrali opis Benjamina Buttona; bodo nemara menili, da se zajebavam. Ampak se ne, Planet Terror je namreč zloščena in čista akcijada, obenem pa lep poklon filmu. Zasluženo pa eden najboljših naslovov lanskega leta. 

Planet Terror je eden izmed dveh filmov, ki sestavljata mini serijo imenovano Grind house, avtorjev Quentin Tarantino & Robert Rodriguez (slednji je avtor opisane mojstrovine). Skupaj sta predstavljena kot B-akcijadi, katere so v parih prejšnje stoletje radi vrteli po lokalnih beznicah. Kar ni res je to, da sta filma zaradi svoje namene slabša; kot se pridušajo mnogo kritikov, ki preprosto ne zmorejo videti, kako samoumeven in lep poklon takim filmom, sta duet Grind house. Na nek način gre za parodijo, temveč za ljubečo, ne za takšno, kot so jo posneli drugi ustvarjalci (Epic movie, Date movie,…). Kventin ter Rodriguez pač obvladata.


No, ako bi moral izbrati enega, ki mi je dogajal bolj, bi definitivno izbral Planet Terror. Dotičnega je posnel Rodriguez, ki je pak mojster kamere in stilskega oblikovanja. Tudi Planet Terror je jako poseben, saj je kamera podobna tisti iz osemdesetih, medtem ko so barvni filtri od tam domala v celoti prevzeti. Lepo je videti nekaj, kar združuje staro z novim. 

Zgodba je sveta preproščina, a zadane v nulo. Po nekem naključju začne razhajati virus, ki ljudi spreminja v zombije. Nekje na sredi te bizarne invazije se znajde raznolika kopica nesrečnežev, ki so sami po sebi kandidati za filmske like leta. Mislim- brata kuhar in policaj, ki prvemu nabija davke, da bi izbrskal skrivni recept; samomorilsko nastrojeni otrok; enonoga go-go plesalka… to je raznolikost, ki ubija. Situacije so enako raznolike, zraven tega pa klišejske in hudo smešne. Ob nekaterih skečih sem se od smeha valjal po tleh, čeprav vsi zagotovo niso videli oziroma dojeli humorja. Film hoče, da se zabavaš v nesmislu- kajti sam film je en velik nesmisel in zbirka filmskih klišejev. Film hoče, da je neumen. In to mu uspe. Komičnih situacij sicer ni tako veliko, ampak je ogromno tudi naključnega streljanja zombijev, ki pa je enako fino za ogled, saj je tudi to predstavljeno napol komično- z naključnimi eksplozijami avtomobilov vred. Igralci so svoje delo opravili odlično, o režiji pa ne mislim izgubljati besed. Rodriguez zna.

Zato pa je tako dober. Mnogi filmi se trudijo, da bi bili epski in smiselni; Planet terorja pa si želi samo, da bi ljudje lahko uživali v nesmislu in preživeli eno uro ob filmu, ki se trudi biti neresen. No, filmu nakana uspe. Zatorej ogled priporočam nadvse.

Ocena v okviru žanra: 9.8/10

Skupna ocena: 8.0/10

http://www.imdb.com/title/tt1077258/

petek, 10. april 2009

The Curious Case of Benjamin Button (2008)

David Fincher, avtor opisanega filma, je pred dotičnim posnel kultni triler Se7en ter odlično psihološko dramo (s prvinami trilerja) Fight Club. Oba izdelka sta mu lahko zgolj v ponos, saj sta ena najboljših predstavnikov svoje zvrsti; obenem pa ena najboljših filmov sploh. A oba filma bi (morda) ne bila tako dobra, ako v njih ne bi nastopil Brad Pitt, ki je v omenjenih filmih odigral svoji najboljši vlogi. Ob filmu, ki ga opisujem danes, se je porajalo vprašanje, ali bo Davidu in Pittu uspelo v tretje in bo spet posnel film, ki bo nadigral konkurenco. 

Zgodbo itak poznate vsi, saj je na spletu razkrita do zadnje minute. Govori o človeku, ki se »stara nazaj«, rodi se kot starček in umre kot otrok. Zatorej bi lahko film razdelili v tri dele:

1. Benjamin starček
2. Benjamin v srednjih letih
3. Benjamin otrok

Odločil sem se, da svojo recenzijo takisto razdelim na tri dele:

Prvič; Benjamin starček. V tem delu spremljamo uvod v film in začetek, kjer se Benjamin rodi in po spletu naključij znajde v rokah matere, ki ga ne zavrže takoj, ko ugleda njegov obraz. Ta je namreč iznakažen in starikav, tako kot sam Button. Začetni del filma kaže njegovo odraščanje v najstnika (torej maljšanje do abrahama- v oziru njegove »bolezni«). Začetek je preprosto čudovit in sporočilo, ki ga dostavi 1/3 je nemara celo boljše, kot tisto, ki ga predstavi zaključek. Benjaminovo odraščanje v (njegovem) čudnem svetu je predstavljeno odlično, prav tako problemi, ki so povezani s tem, da mora odrasti hitreje kot navadni človek. Podoben je starcem, zato ljudje pričakujejo, da bo takšen venomer. A Button je znotraj sebe otrok, njegov videz pa je le fasada. Njegovo pravo nrav pa opazi deklica- njegova personalna boginja, v katero se postopoma zaljublja. Od tukaj pa v drugi del; ljubezenska drama ali…

…Drugič; Benjamin v srednjih letih. Ko Benjamin prične odraščati v prisrčnega in lepega moškega skupaj z njim raste tudi dolgočasnost filma. Pred končnim propadom ga reši odlična igra Pitta ter soigralke Blanchettove ter izvrstna režija. Žalostno je namreč, da TCCOBB tako izgubi začetno vznesenost, ko uvede ljubezensko zgodbo. Scenarij po teh prizorih ne ve več, kam bi zavil, da bi izpadel vsaj rahlo samosvoj- zaradi takšnih neprilik pa je še bolj dolgočasen. Ljubezenska zgodba je resnično prežvečena in to je nedopustno. Ne le, da ima film kvečjemu štirideset odlično gledljivih minut; dolg je 160 minut, kar je občutno preveč. Ne rečem, prvih in zadnjih nekaj minut nadvse uživaš, večino filma pa trpiš, a vseeno gledaš, če ti igra in režija dogaja. Ko Button dopolni srednja leta, sem kot gledalec popolnoma izgubil pozornost- nemara tako zelo, da bi znal spregledati kaj pomembnega. Več od vsega skupaj bi imel, če bi si v lokalni videoteki sposodil naključni ljubezenski film- slabši režiji navzlic. Vsaj prej bi končal z ogledom. Ampak s takim dejanjem bi spregledal zaključek ali…

…Tretjič; Benjamin otrok. Kot sem že povedal, tretji del je znova super gledljiv. Ker je najkrajši izmed vseh (kar je škoda) ne čutiš nobene potrebe po previjanju naprej. V tem odlomku spremljamo velike težave, ki jih doživlja nekdanji par- sedaj je izvoljenka namreč že babica, Brad Pitt pa odraščajoči otrok. Ehm, starček. No, karkoli pač Benžo je. Tudi končni nauk, nauk o tem, da nikoli ni prepozno, da začneš znova- torej začni znova in postani tisto, za kar si bil rojen, je dobro predstavljen.

Zakaj torej tako nizka ocena? Poglejte, Skrivnostni Primer je največji film lanskega leta, ampak kljub temu ne zna (ali preprosto noče) naplesti zanimive fabule, ki bi bila izgovor za triurno ždenje v kinu, oziroma pred televizorjem. Film mora ponuditi nekakšno vodilo in gledalcu vcepiti željo po dokončnem ogledu. Ne rečem, Benjamin Button to ponudi skozi (že velikokrat omenjeno) režijo in igro, a pogrne na drugem področju, ki je nemara še pomembnejše. Ta film ni najboljši film lanskega leta, kamoli najboljši sploh. Je sivo povprečje, kar se tiče zgodbe- in rahlo nadpovprečen, kar se tiče ostalega. Ni pa to dovolj, da bi ga naredilo kakovostnega. 

Ocena v okviru žanra: 6.5/10

Skupna ocena: 6.6/10

http://www.imdb.com/title/tt0421715/

War of the Worlds 2??

Glede zmede, ki je nastala ob izidu nadaljevanja Vojne Svetov, War of the Worlds 2: The Next Wave je treba nekaj pojasniti. Tale naslov, Next Wave, namreč ni nadaljevanje Spielbergove verzije, temveč istoimenske verzije David Michael Latta. V približno enakem času, enakega leta, pa je izšla še tretja adaptacija knjige, ki dotični sledi do zadnje pike natančno- Hinesova Vojna svetov. Za lažjo predstavo.

Spielbergova verzija
Lattova verzija + nadaljevanje
Hinesova verzija

Tako, zdaj veste. »Naslednji val« ne nadaljuje zgodbe filma, ki ste ga najverjetneje gledali, temveč nekega drugega.

četrtek, 09. april 2009

Guinea Pig: The Devil's Experiment (1985)

Ah ja- so nori ti Japonci. Po ogledu prvenca serije, ki se je iz snuff serije prelevila v bizarno komedijo, lahko zgornji rek zgolj še potrdim. Enka je namreč tako bolna, da jo lahko mirne duše priporočam vsakomur, ki uživa v mučenju…

…prav to Za ginipiggu: Akuma no jikken -kakor se glasi naslov v izvirniku- je. Celoten film je mučenje, sadistično izživljanje nad dekletom- s katerim telesom se poigrava skupinica moških, ki skuša ugotoviti koliko bolečine lahko prenese človeško telo. Hja, počnejo marsikaj- od fizičnega do psihičnega nasilja, ki se rezultira v smrti omenjenega dekleta. Slednja informacija ni čisto nujna, saj mi zaključek ni čisto jasen; ampak sklepam že tako. Kako se izživljajo? No, tepejo jo, brcajo, vrtijo, ji predvajajo I-doser glasbo; jo režejo in posujejo z črvički. Zdaj veste.

Snuff filmi so pač jako poseben žanr; nimajo pravega pomena, temveč zgolj zabavati tiste, ki mi filmi mučenja dogajajo. Verjemite ali ne, taki ljudje živijo in jih je mnogo. Sam nisem takšen, zato ob ogledu nisem užival- po drugi strani pa sled nerealističnih situacij nisem pretirano trpel in bil zgrožen. Nekateri prizori so se mi zdeli stilsko zanimivi (predvsem zaključni z dekličinim očesom), ostali pa hudo nazadujoči in navsezadnje bedni. Tale 43 minutni film je torej artefakt za ljubitelje snuff filmov, ostali pa smo v njem globino iskali zaman. Enako šokantni (če je to sploh prava beseda) Visitor Q je po tej plati neprimerno močnejši. 

PS. O snuff filmih nastaja video, kjer bom zvočno in slikovno popisal zgodovino tega čudaškega pod-žanra. Ne, da bi mi bilo v veselje, ampak ker se ga noče lotiti noben drug, se ga bom jaz. 

Ocena v okviru žanra:  2.0/10

Skupna ocena: 0.8/10

http://www.imdb.com/title/tt0161634/

Opisi serij in knjig

TV SERIJE

Svingerji (S01) - Humoristična (no, vsaj načeloma)

KNJIGE


Mimosunkar

Mimos(lo)unkar je serija člankov ki opisuje po mojem mnenju zgrešene stvari v naši državi. V članke gre posebna zagnanost, zato so (tako vsaj mislim) fino čtivo. Seznam doslej objavljenih tem:

Se je dekle nasmejalo?

The girl definitely just smiled!

Obstaja nasmeh, ki ni prijeten; temveč te ob njem preletijo mravljinci in groza. Vsaj mene. Gre za nasmeh igralke Ai Iwamura v prvi filmski upodobitvi romana Battle Royale (o katerem nameravam pisati kmalu). Slavni nasmešek je Iwamura storila v vlogi Mai, punce, ki je zmagala projekt BR, pred tistim, upodobljenim v filmu. Vlogo ima na čistem začetku filma, v drugi minuti, obenem pa nastopa tudi v nadaljevanju -Battle Royale II: Requiem-, kjer ponovno pokaže svoj nor in sadističen nasmešek. In hecno, ravno ta nasmešek (čeravno, ga je skupaj za deset sekund) je Ai Iwamuro naredil znano. Po BR2 je nastopala še v eni izmed epizod Povezovalca Duš, ampak tam je ni noben opazil, ker se ni nasmehnila. Verjetno ne rabim posebaj povedati, katera slika je na prvem mestu, ako v google vpišeš njeno ime. 

The Exorcist (1973)

Redki so filmi, ki toliko let po izidu uspejo buriti duhove na tako visoki ravni, kot to počne Exorcist, filmska priredba sicer manj znanega (istoimenskega) romana. Ni zgolj film tisti, ki buri duhove; temveč vsa zgodba- ki je v osnovi napisana po prirejenih resničnih dogodkih. Resda ne dokazanih, ampak priče pač trdijo svoje. 

Štorija govori o dekletu, ki ga obsede hudič- svetopisemska kreatura, ki se naseli znotraj nje; osebno pa je nikoli ne vidimo. Iznad dekleta nakaza pošilja na svet sporna sporočila in venomer uničuje telo mladenke, ki sčasoma postane popolnoma iznakažena. Neuspelim poskusom, da dekle rešijo navzlic niso odnehali in starši kmalu dobijo moža, ki bo dekle mogoče uspel (od)rešiti. To je bojevnik na strani križa, častiti Merrin, ki skuša z dobroto Odrešenika odgnati zlo iz dekleta. Zgodba je preprosta, a zapletov je nemalo in mnogi so hudo posrečeni. Takisto velja za karafeke, ki jih pod vplivom hudiča izvaja dekle. Scene bruhanja, »pajkove hoje« ter kultnih preklinjajočih citatov tipa: Your mother still rots in hell so hitro postale legendarne in vsakdo, ki si je film ogledal, jih nosi v dobrem spominu. Mar jih ne?

Igranje je spodobno, čeravno igralska zasedba sprva ni pretirano navdušila. Linda Blair, ki je igrala obsedeno dekle (in je najbolj znana ravno zaradi te vloge) je svoje delo kljub neizkušenosti opravila odlično. Pohval ne talam v tri dni, saj je zavoljo te vloge dobila tudi naziv najbolj obetajoče igralke. Tudi druga glavna oseba, Merrin, ki ga je upodobil Max Sydow je svoj del odigral odlično. Ostala odprava je rahlo slabša, četudi ne zaostaja preveč- najbolj neprepričljiva sta se mi zdela ravno starša. Slednje dejstvo ni ravno spodbudno, saj imata v filmu veliko vlogo. 

Niso pa ne igralci, ne zgodba tisto, kar je naredilo Izganjalca tako popularnega in, navsezadnje, odličnega. Vzdušje je tisto, kar ga je povzdignilo na filmski prestol, kamor so ga znalci upravičeno postavili na sam vrh, kar se tiče grozljivk. Vzdušje je kolebalo med pustim, žalostnim in zagrenjenim; nakar je prešlo v grozljivo, na koncu pa v odrešujoče. Ko spremljaš fizičen in psihičen propad dekleta, na drugi strani pa preizkus vere s strani duhovnikov, se v tebi naselijo mešani občutki; ki so dokaj podobni odtenkom vzdušja. Exorcist ima poanto in ima nauk, ta je pa precej očiten. Lepo je, da se ne tiče samo vere, temveč človeka samega in njegovih lastnih prepričanj- ki ne sodijo v okvir vere. 

Res je pa tudi, da so nelagodnost širile tudi informacije, da je film preklet. V izvirniku je bil ta dolg šest ur, ampak so ga rezali dotlej, da so ga uspeli skrčiti v znano obliko. Zakaj zaklet? Ker so se na snemanju dogajale čudne stvari (kot pozneje ob snemanju nadaljevanja Kroga), kot so poškodovanje glavnih igralcev ob scenah, kjer bi bilo to (logično) nemogoče. No, najverjetneje je to natolcevanje avtorjev, da bi film naredili bolj uspešen. Uspešnost pa je bila dejansko tako velika, da so izdali štiri različice; te dni pa je bila izdana še različica na naslednjegeneracijski okroglini, Blu-Ray. 

Izganjalec hudiča je tako požel mnogo pohval, sled odličnega vzdušja pa je priporočljiv ogled še dandanes. Resnično pohvalno (in resnično dobro), da so grozljivke znali delati vsaj nekoč, ako jih danes ne. 

Ocena v okviru žanra: 9.5/10

Skupna ocena: 8.5/10

http://www.imdb.com/title/tt0070047/

sreda, 08. april 2009

Zakleta geometrijska perfekcija

V pričakovanju izida ameriške ustreznice ničtega dela franšize Ringu, se Abbot ozre v preteklost in ugotovi, da je vodnjak globlji, kot se sprva zdi.

Točka A

Da je The Ring posnet po predlogi japonskega Ringuja, je znano. Ampak, da je slednji posnet po knjižni predlogi, širše ostaja neznanka. Kar je krivično, saj je Ringu, avtorja Koji Suzuki, izjemna knjižna grozljivka, ki se brez težav kosa s filmskimi upodobitvami, obenem pa dotičnim razširi vsebino. Koji Suzuki se je v svoji karieri večkrat poizkusil v vlogi pisatelja, a neuspešno, saj mu je nesmrtnost prinesel šele Ringu, katerega je izgotovil leta 1991. Pričakovano je ves svoj talent usmeril v širjenje zgodbe o skrivnostnem krogu, saj je več kot polovica njegovih objavljenih del, povezana z njim.

Idejo o morilski videokaseti je Koji dobil, ko je na domači polici opazil neoznačeno kaseto. Že več mesecev je premišljeval o konkretni zgodbi o duhovih in kaseta mu je končno prinesla navdih, da je ustvaril skico iz katere je pozneje spisal končni izdelek.. Čeprav mu izvirnih idej v tistem času ni zmanjkovalo, je priznal, da je par idej črpal tudi iz njegovega najljubšega filma, Poltergeista. Zagotovo največji vzor pa mu je predstavljala japonska bajka Banchō Sarayashiki, katere resnični izvor je neznanka, govori pa o dekletu, ki jo umorijo nje znanci in v podobi duha straši iz onkraja.

Duhovi so mu že od otroštva predstavljali največjo skrivnost, a vedel je, da jih bo našel le, če bo izumil svoje. In jih je.

Ko je bila zgodba napisana, je Suzuki izbral naslov. Zlasti slednji je predmet ugibanja in številnih čudaških interpretacij, saj je idej zakaj takšen naslov, več. Najbolj preprosto pojmovanje je logično- krog, ki ga vidiš, preden umreš. Najbolj nenavadna ideja pravi, da naslov Ringu ne pomeni kroga, temveč oponašajoč zvok telefona, ki ti napoveduje smrt. Zagotovo najbolj privlačno pojasnilo, pa pravi, da je Suzuki tak naslov izbral, ker je prekletstvo opisano v knjigi neskončno. Ko se prekletstva rešiš sam, nastrada drugi, obenem pa je videokaset vedno več. In kateri izmed geometrijskih likov nima začetne točke? Krog ima polmer in premer, njegova krivulja pa je enotna, neprekinjena in nje konec se izlije v začetek.
Suzuki je videl, da je to, kar je ustvaril, dobro. Začel je pisati nadaljevanja, obenem pa so začele nastajati prve filmske upodobitve. Ampak preden se razpričam o nadaljevanjih, poglejmo dogajanje okoli izvirnika.

Odsev globine

Zgodba prvenca je preprosta. Novinarka Asakawa (oz. novinar v romanu) raziskuje smrt štirih najstnikov, ki so umrli ob enakem času, vsi z istim vzrokom- prestrašeni do smrti. Kmalu odkrije neoznačeno videokaseto, ki prikazuje na videz nepovezane in nesmiselne prizore. Ko si videokaseto ogleda, ji zazvoni telefon nakar ji skrivnosten glas naznani, da bo umrla v sedmih dneh. Deklič videokaseto pokaže bivšemu fantu (v romanu ni fant, temveč kolega), ponesreči pa si jo ogleda tudi njen sin. Ko začne dobivati halucinacije, kjer vidi deklico v belem, se začne zavedati, da je nekaj hudo narobe. S fantom se odpravita po posameznih posnetkih videokasete in skušata razrešiti njeno skrivnost. Hitro ugotovita, da je vzrok vsega hudega ravno deklica v belem, Sadako Yamamura. Slednja je že od rojstva posedovala nadnaravne moči, kar je njene starše pahnilo v norost, starši pa njo v vodnjak. Tam naj bi Sadako (pre)živela sedem dni, nakar je izdihnila. Ves gnev je Sadako v svojih poslednjih dneh usmerila v stvaritev omenjene videokasete. Kako ji je to uspelo? Ena izmed njenih posebnosti je ta, da zmore v poljuben predmet (ali človeka) vžgati podobo ali besedilo po njeni izbiri. Po številnih preobratih, zanimivih dogodkih in razrešenih skrivnostih nas pričaka eden najbolj srhljivih zaključkov v filmski zgodovini. 

Razlik med romanom in uradno filmsko upodobitvijo, avtorja Hideo Nakate (filmografija slednjega ni pretirano obsežna- znana sta Ringu ter Dark Water), je obilo. Na rovaš kratkosti filma je najbolj nastradal zakleti posnetek, saj je v knjigi dolg 20 minut, prikazuje pa dodatne posnetke, kjer je Sadako posiljena ter zaključek, kjer Sadako zmrmla par besed (You, who watched this tape, you are going to die in one week on this same time. There is only one way to survive. You mus-), nakar se pokaže televizijska reklama, katero so čez izvirni posnetek presneli omenjeni najstniki. V romanu takisto najdemo podatek, da je Sadako hermafrodit in ima brata, kar je v filmski inačici izpuščeno. Ampak zvečine se dogajanje vseeno ujema, le, da je knjiga bolj obširna, saj pokriva tudi dogajanje nadaljevanja Ringu 2 ter delček predhodnika, Ringu 0.


Ampak Ringu ni edina filmska realizacija projekta. Tu je še korejski Virus ter ameriški The Ring, posnet s strani Gore Verbinskega. Dejstvo, da je bil na rovaš ameriške priredbe osnovni Ringu potisnjen v ozadje, je žalostno. Čeprav je za ljudstvo splošno privlačnejši The Ring, to ne pomeni, da je slednji najsrhljivejši. Ta titula namreč pripada Ringuju, ki s svojo zaostalostjo (manjkom pretirane maskare ter posebnih učinkov) naredi izkušnjo še grozljivejšo. Ringu je film, ki je deloval kot vzor celotni generaciji japonskih grozljivk in ameriških priredb, obenem pa jasno začrtal linijo, po kateri bodo grozljivke odslej snemane. Legenda je bila ustvarjena in poznavalci so začeli slutiti, da je Ringu dolgoročnejši, kot s(m)o pričakovali.

Knjižni in filmski Krog

Po izgotovitvi prvega romana, je Suzuki pričel s pisanjem nadaljevanj. Zgodba prvenca pokriva celotno filmsko trilogijo, medtem ko drugi roman, Spiral, pokriva dogajanje istoimenskega filma.

Štorija Spirale se prične po koncu prvega romana in zgodbo slednjega primerno razširi. Prekliče prvotno pojmovanje načina smrti (češ, da Sadako preko svojega očesa projicira sliko žrtve, starejše za sto let, nakar ta umre od strahu) ter uvede novo, kjer nesrečniki umre od tumorja, ki se pojavi v njihovem telesu, čim si ogledajo videokaseto.
Spirala spremlja zgodbo človeka po imenu Mitsuo, ki v truplu Asakawinega zaročenca najde posebne šifre, katere vodijo do znane videokasete, ki si jo seveda ogleda. Ko po enem tednu krepne njegov prijatelj, je prepričan, da se bo sam rešil, ako naredi kopijo. A načrt gre po zlu, in Mitsuo se v paniki odloči, da bo uničil še zadnjo videokaseto. Njegove misli prestreže vest, da virus, zaradi katerega je umrl znanec ni enak prvotnemu. Ugotovi, da se nov virus nahaja v Asakawinemu dnevniku, torej je virus uspel mutirati. Štorija se osredotoči na razlago vseh temnih moči, ki jih je posedovala Sadako, zaključi pa s citatom:''Many years will pass before our world will be at peace''. Zen.

Filmska adaptacija Spirale je zaslužkarsko razočaranje, ki je po Ringuju (precej uspešen japonski film, ako gledamo prislužen denar) prinesel majhne vsote. Zaradi tega so jo preprosto črtali iz osnovnega filmskega cikla in naposled dosegli, da je Spirala odletela v pozabo.

Po Spirali je bil čas za Loop (Zanka), nadvse čudaški zaključek serije. Čeprav Loop ni bil filmsko upodobljen, je to le dobro, saj je Koji Suzuki izvirno pripoved v tem delu popolnoma raztrgal in onečedil. Posledično so bralci romanu obrnili hrbet in pričakovanega uspeha ni prinesel. Slednje delo je hudo povezano z virtualno resničnostjo in mnogi Suzukija preklinjajo, češ, da je posnemal Matrix. Kar je zlagana bedarija, saj je ta izšel eno leto za Loopom. Sedaj verjetno vihate obrvi ter se pačite, saj je malokomu znano, v kakšno smer je potisnjen zaključek knjižne trilogije. Zanka se prične z istoimenskim nadračunalnikom, ki je zmožen poustvariti življenje, le eno napako ima- vsi, ki so stopili v interakcijo z njim, so umrli. Vsi, razen ene osebe. To osebo obišče radoveden študent Karou, ki se pozneje sam vključi v navidezno resničnost Loopa in podoživi vso dogajanje okrog skrivnostnega virusa. Študent v seriji navideznih resničnosti najde zdravilo za prekletstvo, okoli katerega se vrti celotna knjižna serija. Dogajanje ki sledi je definitivno najbolj zanimivo v knjigi, saj se dotakne junaštva z drugačne strani, kot ga je serija opisovala poprej. 
V enem od intervjujev je Koji hudomušno dejal, da se prekletstvo kroga nikoli ne konča. Oziroma se bo končalo takrat, ko bo naposled izumrla človeška vrsta. Če se to res zgodi, ne izvemo, saj je Koji Suzuki napisal le še zbirko treh zgodb Birthday, katera 'Lemonheart' bo upodobljena v prihajajočem Krogu Tri. Zadnja izmed trojice, Happy Birthday, vsebinsko zaokroži celotno serijo in jo nepreklicno konča. Krog je naposled le sklenjen.

Sicer pa bi za opis celotne krožne odisejade lahko porabil par strani, pa konca ne bi bilo. Praktično vsak del je osmislil prejšnjega, obenem pa mu odtrgal nek košček privlačnosti. Posneti sta bili dve TV seriji, sedem filmov (plus šestnajst minutni Rings, ki prikazuje dogajanje med The Ring ter The Ring 2), napisana kopica romanov, stripov, radijska igra, računalniška igra, ustvarjene so bile številne akcijske figurice ter poštne znamke. Po internetu so se pojavile govorice, da je roman napisan po resničnih dogodkih, strani pa so poplavile številne fotomontaže s prilepljeno Sadako. Ampak vse skupaj je izmišljotina in, ako se bojite, da vas iz televizije naskoči vodnata Japonka, lahko nehate trepetati.

Krog- risan na roko, ali s šestilom?


Čeprav mnogi to zanikajo, je neumno trditi, da je Krog navadna grozljivka. Je film (in roman), ki je požel nemalo zaslužene slave, obenem pa deloval kot navdih nadobudnim piscem, ki so pozneje izgotovili številne sorodne izdelke. In, čeprav je šlo velikokrat kaj narobe (zlasti proti koncu knjižne serije), je to vrhunski izdelek, ki si zasluži biti na polici vsakega navdušenega bravca ter filmofila. Pa tudi med običajno ruljo, saj so to Suzukijove sanje o duhovih. Še dobro, da je sanjal o njih- redki so namreč tako resnični, kot njegovi.