nedelja, 11. oktober 2009

Hit Poletja + Seventh Continent + Fight Club + Donnie Darko

Resno se sprašujem kdaj bo kak Slovenec posnel film, ki ne bo opisoval propadlih življenj, življenjskih razočaranj in prepovedanih ljubezni. V oziru vsega kar povezuje slovenski film je Metod Pevec posnel tudi štorialno preprosto TV-dramo Hit Poletja (01), ki pa je v oziru vse polomij domačega filma presenetljivo solidna. Govori o Valentini ki sled otroške vizije uspešne pevke pusti študij in skuša pridobiti svoje mesto med slavnimi, kar ji spočetka presenetljivo uspeva... ampak seveda se (kot je v navadi domačemu filmu) prične zapletati z napačnimi ljudmi, v primeru Hita Poletja z Edijem (Dario Varga), ki ji sicer res pomaga po poti do zvezd, obenem pa od nje pričakuje tudi intimnost (ne)posebne vrste. Obenem se zaradi neposlušnosti in naivnosti začnejo krhati odnosi Valentine in njenega fanta + staršev, kar jo potisne v samosvojo krizo. Čeravno film ni kaj poseben, kamoli izviren, gre za prijetno zgodbo (kakršnih smo sicer videli že krdelo), ki ti ostane v spominu; sploh sled solidne režije. Razočaranje (zraven neizvirnosti) prinese tudi glavna igralka, ki nikakor ne zmore prenesti bremena vizije glavnega lika, zato se v vlogo ne vživi, kar pa se primerno odraža v končnem izdelku. Kar se tiče SLO filma, pohvale vredno, nasploh: povprečno.

Drugi film, ki sem si ga ogledal pred kratkim je šokantno depresiven Seventh Continent (02), ki me je zaradi surove realnosti in bolečega prikaza propadajoče nefunkcionalne družine šokiral bolj kot marsikaj pred njim. Gre za precej neznani film neznanega Avstrijskega režiserja, ki nikoli ni dobil pozornosti, ki bi si jo zaslužil- čeprav so ga posneli že davnega 1989. Film pripoveduje zgodbo o družini, ki na zunanji videz živi lepo preprosto življenje, življenje kot ga živi moja in vaša družina. V očeh drugih niso nič posebnega, ampak v ožjem krogu pa so vseskozi drseli proti robu, kamor jih je potiskala usodna napaka: rutinirano življenje. Moža in ženo, prežeto z navadnostjo začne rutina ubijati, zato se odločita da bosta življenje kronično spremenila---zadnji član družine, mlada hčer Eva, pa se sled pomanjkanja starševske pozornosti odloči in hlini slepoto. V povezavi vseh dogodkov se starša odločita da bosta svoje življenje preselila v slepo namišljeno obljubljeno deželo- Avstralijo. Ampak načrt nikoli ni bil takšen, temveč je načrt v končnem odhodu, kar starša povesta tudi hčeri, za življenje katere sta se zbala, ampak izjemno mlada hčer nedvoumno odvrne, da se smrti ne boji. Odtod se film počasi prične zaključevati, meša tematike razpada in duševne zlomljenosti, sreče in nesreče in na koncu vse združi v rutiniranosti. Tik pred koncem se zaveš, da so bila dejanja oseb v njihovi glavi dejansko vredna tega, saj so tako ubili rutino in prišli nekam, kamor kot normalne žive osebe niso mogli. Depresiven in zamorjen konec je mogoče celo za kanček preveč neposreden in neusmiljen, kar je še posebej presenetljivo, saj Avstrijski filmi pretežno niso znani po takšni dozi zamorjenosti. Vredno ogleda, če boste zdržali toliko slabe karizme na kupu. Jaz sem komajda.

Pred kratkim pa sem si ogledal tudi Fight Club (03) slovitega režiserja Davida Fincherja (Se7en), ki pa je kljub "negativni zgodbi" presenetljivo energičen in raznoliko-navdušujoč film. Pripovedovan je iz prve osebe nekega zmedenca, ki ga skozi bedno rutiniranost življenja (Like so many others, I had become a slave to the Ikea nesting instinct.) preganjajo nespečnost (With insomnia, nothing's real. Everything's far away, everything's a copy of a copy, of a copy.), splošna naveličanost življenja (And then, something happened. I let go. Lost in oblivion. Dark and silent and complete. I found freedom. Losing all hope was freedom.) in še kaj. V trenutku precepa se odloči obiskati anonimno skupino za žrtve raka, kjer najde "zdravilo" za svojo nespečnost- trpljenje in bolečino drugih. Nekaj časa spi kot ubit, ko na skupinah sreča dekle "Mario", ki skupine navidez obiskuje iz podobnega razloga- iz tega razloga pa pripovedovalec znova ne najde notranjega miru, zato ga znova popade insomnija. Na nekem čezoceanskem letu sreča skrivnostneža, izdelovalca mila, Tylerja, ki pripovedovalcu po nesreči (uničeno stanovanje) ponudi prebivališče- v zameno za (!) pretep. S Tylerjem počasi ustanovita "Klub golih pesti", kjer se navdušenci preprosto pretepajo. Ne za užitek, ne za sproščanje- temveč za preprost razlog: dokaz da živiš (When the fight was over, nothing was solved, but nothing mattered. We all felt saved). Težava naraste, ko "Klub golih pesti" prične preraščati v teroristično organizacijo pod osrednjim okriljem Tylerja, ki se prične zapletati tudi s tretjo (oziroma drugo :)) osrednjo osebo- Mario.

Warning: If you are reading this then this warning is for you. Every word you read of this useless fine print is another second off your life. Don't you have other things to do? Is your life so empty that you honestly can't think of a better way to spend these moments? Or are you so impressed with authority that you give respect and credence to all that claim it? Do you read everything you're supposed to read? Do you think every thing you're supposed to think? Buy what you're told to want? Get out of your apartment. Meet a member of the opposite sex. Stop the excessive shopping and masturbation. Quit your job. Start a fight. Prove you're alive. If you don't claim your humanity you will become a statistic. You have been warned- Tyler.

Zgodba je opomnica življenja in kot taka zadane, sploh precej presenetljiv (in rahlo šokanten) konec, ko se vse vezi, ki jih liki ustvarijo skozi poprejšnje interakcije, združijo v eno. Mislim da gre upravičeno za enega bolj cenjenih filmskih izdelkov in zasluženo mesto med najboljšimi.

Še zadnji na listi predstavitev je najboljši film leta 2001, Donnie Darko (04). Na ogled tega filma sem se pripravljal (pre)dolgo. Zakaj? Kjerkoli so o filmu pisali, so pisali zgolj eno- nujna je stoodstotna prisotnost/pozornost. V slednji sem sicer odličen; ampak ker je ta žanr moj najljubši, sem se odločil da upoštevam nasvet ostalih recenzentov in si film ogledam, ko bom resnično brez ostalih misli. Občutki? Nočem vam razkrivati kako se kaj razplete, zato bom nadvse hiter in površen. Štorija govori o najstniku, kateri neke noči zapusti hišo in sreča velikanskega zajca, ki prvemu razkrije, da se bo manj kot v mesecu dni zgodil konec sveta in sicer zaradi zrušitve dveh vzporednih svetov. Po skrivnostnem snidenju Darko dobi nenavadne sposobnosti in preživi nadhudo nesrečo, ki prizadane njegov dom. Staršem stežka pove svojo zgodbo, a ko jo, ga pošljejo k ustreznim "zdravnikom", ki so hudo prepričani, da Darko boleva za shizofrenijo. Zavoljo čudnih stvari, ki se dogajajo okoli njega zaide v težave pri mnogih ljudeh in dlje ko gre, nič kaj ni videti, da se bo svet končal. Zavoljo prividov in vsega pripadajočega Donnie prične živeti v nekem drugem svetu, doživlja stike z drugimi dimenzijami in vseskozi skuša ugotoviti, kakšna je njegova usoda v vseh teh zmešanih realnostih. Film je izjemno težko razumeti po prvem ogledu, pa tudi po drugem ni ravno preprosto. Je zelo kompleksen, dober in kar je najpomembneje: v oziru vseh filmov, ki so tako podobni da jih dejansko stežka ločiš med sabo, ohranja nekaj samosvojega in kaže luč vsem režiserjem, ki so voljni posneti izdelek, ki se bo razlikoval od večine. In kaj drugega sploh vodi v napredek?

01- ***/*****
02- ****/*****
03- *****/*****
04- *****/*****

sobota, 10. oktober 2009

The Man They Could Not Hang + Jacob's Ladder + 10,000 BC

V oziru vsega kar želim povedati, a preprosto ne najdem časa + volje sem se odločil da običajne opise filmov (torej en film na prispevek) zadegam v koš in odslej filme predstavljam na drugačen način: več filmov v enem prispevku, osnovanem kot krajši članek, debi v obliki filmov ki sem si jih ogledal prejšnji teden, začenši z grozljivko iz leta 1939 The Man They Could Not Hang (01), v kateri je naslovno vlogo odigral Boris Karloff, igralec ki je bil poprej znan predvsem po svojih vlogah v nemih filmih. Pripoved govori o znanstveniku ki ob prevzetnosti in izjemni nadarjenosti ustvari stroj ki oživlja mrtve, kar premami mladega učenca ki za namene "testiranja" žrtvuje svoje lastno življenje, da bi ga profesor potem lahko oživil. Ko je nesrečni učenec pokončan in položen v napravo znanstvenika obišče policija in ga pozneje obsodi na smrt, kar pošteno načne njegove živce. Ampak s spretno manipulacijo pridobi novega učenca, ki ga po lastni smrti vrne v življenje, profesor pa vse ljudi, ki so mu storili žalo, zaklene v hišo, ki je polna takšnih in drugačnih stvari- princip nadvse spomni na Saw II. Moža, ki ga niso zmogli obesiti naredi dobrega par zares odličnih scen (recimo sojenje in Borisov navdušujoč govor), obenem pa mu starost naredi ogromno slabega, saj ga je zaradi starosti na trenutke težko gledati. Ampak temu navzlic ostaja soliden film, dobra grozljivka (s komičnimi scenami), vredna ogleda.

Drugi film, ki sem si ga ogledal skozi tekoči teden je precej drugačen, modernejši in še bolj neusmiljen. Jakobova lestev je Sveto-pisemski objekt v obliki stopnic, ki vodijo v onkraj (ponavadi Nebesa). Jakobova lestev groze, kakor so sicer popolnoma drugačen naslov prevedli za Slovenske kinematografe pa je film, ki govori zgodbo o posledicah vojne, strahu in doseganja svojevrstne nirvane. Gre za nedvoumno enega boljših prispevkov svetovni kinematografiji, ki ga je leta 1990 režiral Adrian Lyne, katerega najboljši film je ravno Jacob's Ladder (02).

Pretreseni Ameriški vojak Jakob se vrne iz Vietnama, ko ga prično preganjati podobe iz najhujših nočnih mor, pred obrazom pa se mu slika njegova preteklost in prihodnost, prikazuje se mu mrtvi sin- skratka nič ni tako, kot bi moralo biti. Sled nenavadnih dogodkov se zgodba začne povezovati z Bibličnimi referencami, kjer je "Jakobova lestev" povezava do ekstaze, nebes. Hecno je da nekih res specifičnih namigov na Krščanstvo ni (razen imen glavnih oseb), ampak ima kljub tesno povezanost, skozi najbolj nepričakovane stvari. Sprva je vse precej običajno, shizofrenična zgodba o človeku, ki ga mučijo prividi (nekateri so dejansko tako bolni, da mi ni jasno kako je tole sploh skozi cenzuro prišlo), pozneje pa se z vsakim koščkom spomina prične sestavljati večja slika, slika večja od samega človeškega bitja. In, tik pred koncem, se spomniš na besede: "The most frightening thing about Jacob Singer's nightmare is that he isn't dreaming," ko te spreleti srh. Mene je. Mravljinci so mi počasi potovali po telesu, in na koncu, ko se Jakob ob znožju večnosti pridruži sinu sem se zavedel, da sem bil priča enemu najbolj krutih filmskih preobratov sploh. Film ki s strogo mračno režijo in gnijočim vzdušjem dokaže, da ne rabiš "velikih" igralskih imen, da posnameš odličen film. Več kot vredno ogleda...

Ogledal pa sem si tudi lanski hudo ambiciozni 10, 000 BC (03) in žal moram reči, da mi je žal sleharne minute porabljene za ta film, ki ga je sicer precej spretno režiral Roland Emmerich, ki je doslej režiral same samooklicane epske filme, tipa Dan po jutrišnjem. No, doslej so bili filmi vsaj prebavljivi, ampak tale film je res slab, saj je predvsem prekleto naiven. Očitno je da si vzor jemlje v antičnem spektaklu 300, saj skušajo biti "vojne" in "bojevalne" scene pa približno podobnem nivoju, ampak žal pogrnejo. 300 je kljub surealnim podobam ohranjal nek stik z resničnostjo, 10, 000 BC pa se niti trudi ne. Tako zremo potovanje parih praljudi skozi naravo, da bi rešili nekoga ljubljeno, vmes pa se malo bojujejo, malo pobijajo živali in se malo prebijajo skozi naravne ovire; skratka recept za kul akcijski film... in tak bi bil, če vse ne bi bilo narejeno tako, da dejansko bode v oči in ti sproža smeh (vključno s sceno ko ljudje začnejo govoriti. Pazite, pred deset tisoč leti so nekje bogu za hrbtom govorili Ameriško angleščino :-) ). Tako film sčasoma izgublja na verodostojnosti, kar pa ga ob slabi igri, obupnem scenariju in splošni naivnosti naredi nepriporočljivega za ogled. Žal.

01- ****/*****
02- ****/*****
03- */*****

nedelja, 27. september 2009

Stephen King; kratke predstavitve del (3/3)

Pet Sematary (1983)- Najboljša knjižna grozljivka, dlake-dvigajoče delo o družini, ki ji selitev v nov kraj naredi več škode kot dobrega, vse pa je povezano z bajeslovnim Mačjim pokopališčom, kamor so otroci pokopavali umrle živalice. Odlično na vseh nivojih. *****

The Green Mile (1996)- Presunljiva drama o ogromnem črncu, ki ga po obsojeni smrtni kazni ženejo na električni stol. Mesec pred usmrtitvijo pa v kaznilnici poimenovani Zelena Milja pokaže svoje čudežne sposobnosti, kar požene dvom v pravilnost sodbe. Najbolj tragična, ganljiva in surovo žalostna knjiga, kar sem jih v življenju prečital. Pet zvezdic, brez debate: *****

Dolores Claiborne (1992)- V nasprotju s preostalimi knjigami v tem delu ni prostora za paranormalno, temveč gre za precej vrjetno policijsko preiskavo umora in poznejšega razkrivanja življenja morilke, ki umor potrdi, nakar razkrije svojo življensko zgodbo, ki jo je vodila v to dejanje. ***

Bag of Bones (1998)- Meni osebno eno boljših Kingovih del, čeprav ga vsi ne cenijo tako visoko. Knjiga je tragično obarvana, govori o moči spominov na umrle, izluščenosti od družbe in skuša povedati, da je edini pravi čas za življenje takrat, ko imamo to priložnost. ****

The Langoliers (1990)- Resnično izvrstna kratka novela o potniku na letalu, ki na čezoceanskem letu zaspi, ko pa se zbudi pa so še vedno nad tlemi, le da je vso človeštvo, vključno z večino potnikov, izginilo. Ker je po naključju pilot uspe pristati na zapuščenem letališču, kjer pa ni nič tako, kot se sprva zdi. ****

Needful Things (1991)- Štorijo povezuje trgovina "Needful Things" ki na tak ali drugačen način združi več karakterjev, ki so pozneje priča umorom, ki jih zakrivi potujoči "hudič", vse skupaj pa se prične in konča v "Needful Things". ***



Končna razporeditev po ocenah:
*/*****: The Stand, Firestarter
**/*****: Salem's Lot, Cell, The Mist
***/*****: Cujo, The Long Walk, Insomnia, The Dead Zone, Dolores Claiborne, Needful Things
****/*****: Bag of Bones, The Langoliers, Carrie, The Shining
*****/*****: Pet Sematary, The Green Mile, It

Stephen King; kratke predstavitve del (2/3)

Cujo (1981)- Grozljivka, ki se osredotoča na interakcijo med družinskimi člani neke družine, ki jih terorizira pes Cujo. Malce drugače zastavljena knjiga, ki na vsak dogodek skuša predstaviti alternativne poglede in v tem oziru navduši. Žal pa ne navduši resnično slab SLO prevod, ki ti sicer solidno delo precej priskuti. ***

The Long Walk (1979)- Nekje v prihodnosti je organizirano tekmovanje v hoji, kjer je ob koncu obljubljena velika nagrada; ampak v primeru upočasnitve pod določeno hitrost tudi kazen- vstopnica do nebes. Presunljiva horror-drama, ki jo vežejo odlično predstavljeni liki. ***

Insomnia (1994)- Nespečnost je novela o dveh upokojencih ki bolehata za, no, nespečnostjo. Zaradi usodne interakcije pričneta gledati na svet iz popolnoma drugačne perspektive, kot je v navadi pa se v vse vključi "višja sila". Povprečje. ***

The Mist (1980)- V Mainu se pojavi skrivnostna megla iz katere nek stvor pobija ljudi. Manjša skupinica le-njih se zapre v trgovinski velecenter, odkoder se ljudje razkropijo po skupinah- najbolj zastrašujoča je taka, ki jo vodi versko fanatična ženska, ki naznani konec sveta. **

Cell (2006)- Ena izmed novejših pripovedi, kjer je point v telefonskem klicu, ki ljudi spremeni v živali brez čustev. Zombiji. Kri. Hodeča trupla. In te zadeve. Meni ni bila med boljšimi... **

It (1986)- Prijateljska drama-grozljivka, absolutna mojstrovina. Štorija o prijateljih, ki jih poveže neznano zlo, ki spreminja obliko in je znano kot "It". Gre za eno največjih in najboljših knjižnih del vseh časov in obenem Kingov najboljši roman. *****

sobota, 26. september 2009

Stephen King; kratke predstavitve del (1/3)

Carrie (1974)- Pripoved o družbeno izključenem dekletu, ki sled zapostavljenosti vrstnikov in vpliva bolno verne matere razkrije svoje paranormalne moči, ki se večinoma dotikajo telikeneze. Knjiga je bila zaradi sporne vsebine prepovedana po nekaterih U.S.A. šolah, obenem pa je sprožila mnogo debat in Kinga prvič pošteno uveljavila kot pisatelja. ****

Salem's Lot (1975)- Zgodba govori o pisatelju, ki se po smrti žene vrne v domači kraj, Jerusalem's Lot, odkoder hoče dokončati knjigo o stari hiši nad hribom "Lot". Pozneje gre vse narobe, prično se dogajati paranormalne stvari, odlična predstavitev okolice in zanimivi karakterji, ki so prisiljeni se združiti v najbolj slabih časih. **

The Shining (1977)- Za veliko posameznikov najboljša knjiga Stephena Kralja. Govori o Jack Torrancu, pisatelju in alkoholiku, ki je zaradi nezmožnosti kontroliranja jeze zajebal zakon, izgubil službo in še kaj. Pod vplivom situacije sprejme službo v hotelu, ki je odrezan od sveta, ob prihodu tam pa se prično dogajati čudne stvari, ki najbolj vplivajo na njegovega jasnovidnega sina; ampak dlje ko čitaš ugotoviš, da ima Jack več vloge, kot se sprva zdi. ****

The Stand (1978)- Čeprav po mnenju kritikov priznano kot "King v najboljšem slogu" se s to knjigo nikakor nisem mogel najti. Štorija govori o življenju po apokalipsi, kjer je osnova boj dobrega proti slabemu. Dobrih 1100 strani obsegajoče delo mi ni bilo všeč, zato sem po kakih 200ih straneh knjigo odložil. *

The Dead Zone (1979)- Zanimiva pripoved o moškemu ki sled nesreče stopi v komo, odkoder se zbudi po petih letih, šokiran od spoznanj in skrivnosti, ki so mu jih možgani servirali med komo in tudi po njej, saj je zmožen videti več kot normalna oseba; vse lepo in prav, če bi bil zmožen ločiti med resničnostjo in iluzijo, ki mu jo dozirajo poškodovani možgani. ***

Firestarter (1980)- Malce spominja na Carrie, vsaj kar se telikeneze in ostalih "paranormalnih" moči tiče. Meni zgodba ni kaj preveč odgovarjala, niti slog- zaradi katerega se nisem prebil do konca. *

Vladimir Bartol - Alamut (1938)


Slovenski pisatelj Vladimir Bartol (1903-1967) do 11.9.2001 ni bil kaj prida poznan. Njegovo najbolj kvalitetno delo Alamut, pa še za spoznanje manj. Svetovne knjižne organizacije so njegovo delo do zadnje vrstice prezrli, dokler se ni kot posledica terorističnih napadov na 11.9. Amerika vojaško napadla Afganistana... takrat je namreč eksplodiralo, Alamut je postal širše znano delo, preveden je bil v skorajda vse pomembne svetovne jezike in debate ki so potekale so govorile, da je kljub štiridesetim letom zamika roman Alamut moderen kot da bi ga kdo spisal včeraj... in govoril o sodobnosti.
V romanu spoznamo Perzijsko trdnjavo Alamut (11. stoletje), kjer voditelj Hasan As-Sabah ustanovi in združi skupinico morilcev, asasinov, odkoder zbira vojsko za napad na Seldžuško cesarstvo. Svojim varovancem poda vrednote, da morajo za svojo deželo žrtvovati vse, tudi lastno življenje. Ob njihovi smrti, tako jim obljubi, bodo stopili v raj, odkoder jih čaka brezdelje, brhka dekleta in uživanje. Pod vplivom heroina jih zvleče v navidezno ustvarjen raj, kjer jih čakajo dekleta in blažen mir. Morilci, prepričani da je Hasan As-Sabah prerok, ki ima dostop do nebes, so zaradi lepote ki so jo videli v umetnem raju pripravljeni žrtvovati svoje življenje, Hasan pa to izkoristi in svojo moč prične zlorabljati, se predstavljati kot Bog in nadaljuje to videzno iluzijo večnega življenja, ki bo po smrti podeljena njegovemu redu asasinov. Sledi srednje zanimiva pripoved, ki jo občasno navdihne Nietzsche, povzame pa z rekom ceha morilcev (bojda resničnim): "Nič ni resnično, vse je dovoljeno". Point popularnosti knjige je huda povezanost literarnih likov s teroristi in njihovim O-B-L voditeljem. Meni osebno branje ni bilo kaj prida nadpovprečno, je pa fino in občasno se resnično zazdi, da je roman bolj svež, kot dejansko je. Navkljub temu da se dogaja v enajstem stoletju je hudo očitno, da se v nekaterih deželah ni nič spremenilo.

četrtek, 24. september 2009

The Twilight Zone

Zona Somraka (ki nima povezave s priljubljeno sago Twilight) je zame najboljša serija vseh časov. Resda so opazna precejšnja nihanja v kvaliteti, saj so nekateri deli resnično dobri, drugi pa kratkomalo za kurac; in pravzaprav ne gre za serijo, temveč nanizanko, ker se deli med sabo zgolj bledo povezujejo. Ampak kljub temu je količina odličnih epizod enormna in vsaka dobra zlahka odtehta deset slabih. Ja, tako dobra je ta serija, ki jo je leta 59' pilotiral Robert Stevens z epizodo: Where is Everybody?, ki je bila štart odlične zgodbe, ki jo preveva potovanje skozi dimenzije in čas. Vsaka epizoda se začne enako: z uvodnim nagovorom, ki prvinsko in hitro razloži ozadje prihajajoče zgodbe, včasih predstavi dogajalni čas in osebe; in te ponavadi s sklepnim stavkom poskuša privleči, da bi si epizodo ogledal. Potem sledi epizoda, ki se ponavadi začne mirno, pozneje pa stopi v filozofske podtone in te uči življenja, odgovarja na vprašanja, ki odgovorov sploh nimajo in te občasno celo komedijansko nasmeji: konča pa se s povzetkom, ki ga opravi isti napovedovalec, ki predstavi uvod. Sploh zaključek je večinoma stvar debat, saj s svojo pomirjajočo noto vdihne življenje in te pusti dobrega občutka, še pri tako zagrenjeni epizodi...

Epizode, torej. Serija Twilight Zone je bila posneta leta 1958 in je sled popularnosti fasala pet sezon, v povprečju po 31 epizod. S predvajanjem so zaključili leta 64, ko je začelo zanimanje padati, posledično pa gledanost in zaslužek. Zona Somraka je mirovala do leta '83, ko je bila dopolnjena z istoimenskim filmom, ki je zažigal in ljudstvu dal navdiha, da si je zaželela še več Somraka (ne onega, ki ga dostavi Stephenie Meyer) in leta 85 so nadaljevali s serijo, posneli tri sezone po dvajset delov in leta '89 zadevo spet pospravili v koš, odkoder jo je leta 2002 dvignil Allan Kroeker, ki je serijo dopolnil z novo sezono, ki je štela 44 delov. Vse skupaj je zgolj delček evforije, ki jo je serija spočela: in tjakaj še spada pobarvanje črno-belih delov, izgubljene epizode, filmi, fanovske epizode... skratka, ni bilo serije, ki bi požela toliko razprav, bila tolikokrat kopirana in debatirana; obenem pa dejansko kvalitetna. Najboljše epizode so one iz leta 58, ki kljub črnobelemu videzu izgledajo moderno in so tematsko sveže, sploh tistih najboljših nekaj. Igralci, režiserji in scenaristi so se skozi epizode menjavali, zato nikoli ni bil občutek pretirane enoličnosti, kar te komot prepriča, da si enkrat pogledaš vse epizode. No, jaz jih nisem, ker sem na internetu dobil naslove najboljših in sem si ogledal samo tiste, ampak zaprmej bom enkrat v življenju pogledal vse.


Tematike epizod so različne, najbolj pa mi je v spominu ostala epizoda Walking Distance, režiserja Roberta Stevensa, ki je zame osebno najboljša epizoda;- pa ne samo meni. Epizoda predstavi osrednji lik Martina, ki se vozi po državi, ko se odloči da obišče svoj rojstni kraj. Ko stopi v njega se zave, da je kraj ostal natanko tak, kot je bil, ko se je rodil. Kmalu se zave, da se je vrnil v preteklost in po stopinjah spremlja samega sebe kot dečka, da se vrne k staršem in jih skuša prepričati, da je ON starejša podoba njuninega sina in prihaja iz prihodnosti. Vse kar dokaže je svoja norost, saj mu nihče ne verjame. Podoba moža, ki se po stopinjah vrača v preteklost je podoba vsakega človeka, ki se na določeni stopnji želi vrniti v čas udobja in brezdelja, živeti kot otrok in še enkrat preživeti otroško brezskrbnost. Ampak epizoda ne uči, da je to dobro, temveč pove, da je edino pravo življenje v sedanjosti in da te povratki v preteklost ovirajo, da bi lahko bil srečen v sedanjosti in prihodnosti. Gre za epizodo, ki z vsakim korakom glavnega junaka reže meje med filmsko umetnostjo in dokazuje, da se lahko velike zgodbe pove na kratko in da niso samo "znani igralci" odlični, temveč tudi popolnoma neznani. Walking Distance je višek režije, dramaturgije in filmske umetnosti nasploh, zato je praktično najbolj epizoda katerekoli serije sploh. Ja, tako zelo jo cenim. Epizoda, ki se mi je podobno zelo vtisnila v spomin je Button Button, po kateri bodo sedaj posneli celovečerec The Box in govori o paru v finančnih težavah, kateremu neznanec prinese šatuljico z gumbom, ki bo ob pritisku paru dal veliko vsoto denarja, obenem pa ubil naključno žrtev, ki je ne poznata. Kljub moralnim zadržkom denarja željna žena pritisne gumb, nakar se neznanec spet pojavi in ji pove, da bo škatlico odnesel. Žena ga pobara zakaj, ko dobi odgovor, ki jo pretrese: dal jo bom nekomu, ki ga ne poznate... Več epizod ne nameravam razkriti, bi pa povedal da so ogleda vredne še: A Kind of a Stopwatch, The After Hours, And When the Sky Was Opened, Night Call, A World of Difference, Little People, Living Doll, The Eye of the Beholder,...

Resda niso vse epizode dobre, kamoli popolne- ampak skupen vtis je resnično izjemen. Serija te venomer pušča dobrega občutka, ima moralne nauke in te nauči, da bo nekoč v prihodnosti vse dobro, da ne gre nikoli odnehati, da velja živeti v sedanjosti, ne preteklosti- in najpomembnejše od vsega: kakšen ogromen privilegij je biti živ.

Zanimivost serije:
1 2 3 4 5 6 7 8 9 10

sobota, 19. september 2009

Stephen King- Pet Sematary (1983)

Mačje pokopališče je definitivno najboljša knjižna grozljivka (v svoji osnovni nameni) vseh časov in praktično edino in najbolj srh vzbujajoče delo sodobne zgodovine. Prej kot knjige so grozljivi filmi, kajti skozi besedo in opis je težje pokazati nekaj nadrealnega, kot pa preprost prikaz skozi gibljivo sliko. Ravno zato velja tole knjižno delo ceniti še bolj...

Svojega navdušenja do Stephena Kinga, slovitega pisatelja grozljivk in enega najbolj prepoznavnih piscev 20 in 21. stoletja, nisem nikoli skrival- ravno nasprotno, povzdigoval sem ga in mu izrekal pohvale, ki jih nisem namenil prav nobenemu drugemu pisatelju. Ampak to je zato, ker si zasluži. Če bi pisal slabo bi bil prvi, ki bi to javno naznanil- ampak ker ne, prejema pohvale. Njegovo najboljše delo je It, ki sem ga predstavil par dni poprej, njegovo drugo: a po plati groze prvo, pa je ravno Pet Sematary. Čar in osnovna lepota knjige je v sprotnem grajenju atmosfere. Ne le, da je S.K. na prvih stotih straneh grozo vrgel v koš; temveč naslovno prvinskega Pokopališča skorajda ne omeni, čeprav bralec do njega že od pričetka čuti posebno avtoritativno ozračje in naelektrenost, ki ne vodi v nič dobrega. Avtor se namesto grozi posveti razvoju likov, novopriseljene mlade družine, ki vključuje očeta mamo in dvoje potomcev- mlajšega sina in že skorajda najstniško hčer; družina se sled boljše zaposlitve očeta preseli v Maine, odkoder izhaja hiša, ki ji odtlej rečejo dom. Usoda jih seznani s sosedoma in kasnejšima najboljšima prijateljema, ostarelim parom, ki ga sestavlja smrtno bolna žena in navihan, star, a z nenavadno voljo do življenja napolnjen mož- Jud. Slednji sosedom pokaže potko do Mačjega pokopališča- pokopališča, kamor so vaški otroci zakopali svoje mrtve živalice in jim na tak način podarili primeren sloves. Tako svoj prvi stik s smrtjo doživi hčerka, ki ji to obdobje poprej ni bilo znano. Staršema, ki ju vmes prejeda zakonska kriza in smrt pacienta (mož Luise je namreč šolski zdravnik) svoji hčeri na silo predstavita smrt in minevanje in ji skušata dopovedati, da bo po koncu šla v nebesa, bajesloven kraj, kjer se bo večno imela lepo. Seveda tole ne zaleže niti malo in ko se žena&otroka odpravijo na obisk k starim staršem, Louisa pretrese, ko zunaj hiše najde mrtvega hčerinega psa. Jud mu reče zgolj:"pridi in sledi", nakar ga odpelje na najdaljšo in najtežjo pot življenja. To je vse, kar mislim izdati, beseda več in knjiga bi bila pokvarjena. Lahko pa zagotovim da je zadnjih 100 strani iskreno grozljivih in da groza narašča skozi stran v stran vse do morbidno strašnega epiloga. Res, knjiga si zasluži vsako obravnavo in čitanje, zato ji, prosim, dajte priložnost. Skorajda ni možnosti, da bi vam bilo žal, razen če vam žanr ne odgovarja. Stephen King je, vsaj kar se pisanja grozljivk tiče, "King" zasluženo.

(Prizor mačjega pokopališča iz istoimenskega filma)